Oskarji 2017: Freske resničnosti ob podlagi sanjaškega petja

Oskarji. Foto: EPA

Še nekaj dni nas loči od dogodka, ki bo s podelitvijo najbolj cenjenih med vsemi ameriškimi filmskimi priznanji potegnil zadnjo črto pod lansko (ameriško) filmsko produkcijo in slovesno razglasil najboljše, kar je filmska industrija ponudila v zadnjem letu.

V noči z nedelje na ponedeljek bo Ameriška filmska akademija razdelila novo "četo" oskarjev. Več razlag obstaja, kako se je nagrade prijelo ime oskar – Bette Davis je v svoji biografiji trdila, da jo je dobila po imenu njenega prvega moža, spet drugi pravijo, da je bil bratranec nekdanje izvršne direktorice akademije Margaret Herrick pravi navdih za poimenovanje. Prve dokumentirane omembe oskarja segajo v trideseta leta 20. stoletja – 1932 se je zanj zahvalil Walt Disney in dve leti pozneje ga s tem imenom omenja revija Time. Uradno pa so priznanja tako poimenovali leta 1939.

Akademija jih bo letos podelila 89., povezovanje večera, ki velja za neke vrste hollywoodski vrhunec leta, pa so letos zaupali komiku Jimmyju Kimmlu.

Za glavnega favorita velja ljubezenski muzikal Dežela La La, ki se je že na razglasitvi nominirancev uvrstil med rekorderje in se s 14 nominacijami v vseh ključnih kategorijah postavil ob bok dvema klasikama – Titaniku (1997) in Vse o Evi (1950). Z osmimi nominacijami mu sledita znanstvenofantastični Prihod in ljubezenska pripoved Mesečina. Šest nominacij imajo Manchester by the Sea, Lev in Greben rešenih. Fences, Za vsako ceno in Skriti faktorji pa zaokrožajo deveterico nominirancev za najboljši film.

Kaj moramo torej vedeti o letošnjih nominirancih in kaj lahko pričakujemo od podelitve, ki naj bi po napovedih v večji meri pripadla poklonu zlati dobi Hollywooda Deželi La La? Ali je Prihod zaradi žanrske pristranskosti akademije že v izhodišču obsojen na neuspeh? Pred velikim večerom pa se je dobro ozreti tudi po odmevnejših govorih in pretresih, ki so zaznamovali podelitev v njeni zgodovini.

Mesečina (Moonlight). Foto: Promocijsko gradivo

Kolumna

Pred oskarji 2017: Všečnost in več

Andrej Gustinčič

Letošnji izbor filmov v tekmi za največjo ameriško filmsko nagrado je eden bogatejših in dragocenejših, ki smo jih lahko videli v zadnjih letih.

Dežela La La (La La Land). Foto: Promocijsko gradivo

Dežela La La (La La Land). Foto: Promocijsko gradivo

Hidden Figures (Skriti faktorji). Foto: Promocijsko gradivo

Hidden Figures (Skriti faktorji). Foto: Promocijsko gradivo

Med letošnjo deveterico so filmi, ki se lotevajo življenja ljudi na obrobju, napredka temnopoltih v ameriški družbi, družinske tragedije, istospolne ljubezni v težkih okoliščinah, vojne in vere ter iskanja lastnih korenin. Med njimi je znanstvena fantastika v najbolj filozofsko tolažilni obliki in beg pred stvarnostjo v poskusu (z mešanim uspehom) oživitve nekoč priljubljenega žanra muzikala, v filmu, ki kot da kriči, naj mu dajo nagrado.

Hollywood je vedno ljubil hvalnice samemu sebi in Dežela La La (La La Land, 2016) Damiena Chazella je prav takšen film. Chazellov Ritem norosti (Whiplash, 2015) s podobo bobna in paličic, prekritih s krvjo bobnarja, ki jih uporablja, je bil najsurovejši film med nominiranci pred dvema letoma. Dežela La La pa je eden najnežnejših letošnjih tekmovalcev za glavnega oskarja, muzikal o džezovskem glasbeniku in igralki v Hollywoodu (La La Land, izraz, ki se lahko razume kot dežela sanj ali pa dežela neumnosti, je pogosta sopomenka za ameriško filmsko meko in občasno tudi za celotno južno Kalifornijo). To je všečen film z všečnima zvezdnikoma Ryanom Goslingom in Emmo Stone, ki se ne dvigne nad raven všečnosti vse do domiselnega in ganljivega konca. Zvezdnika sta dopadljiva igralca, ampak povprečna plesalca in pevca, ali se vsaj v tem filmu kot takšna izkažeta, tako da Deželi La La manjka poleta in karizmatičnosti, ki so ju v klasičnem ameriškem muzikalu prispevali zvezdniki in zvezdnice, kot so bili Fred Astaire, Gene Kelly in Cyd Charisse. Zadnjih deset minut pa Chazellov film končno izpolni tisto, kar je obetal: uporabil je obliko klasičnega muzikala, da bi presunljivo upodobil spremenljivost ljubezni in življenja.

Hidden Figures (2016) režiserja Theodorja Melfija je še en tradicionalni kandidat za oskarja. Spada v kategorijo filma, ki se mu po navadi reče "feel good" ali film za dobro počutje: navdihujoča resnična zgodba o ekipi afroameriških matematičark, ki so odigrale pomembno vlogo v ameriškem vesoljskem programu 60. let prejšnjega stoletja. To je film, ki ga je nemogoče ne imeti vsaj malo rad in ki ponuja tudi kar nekaj všečnih belopoltih likov, tako da se beli gledalci ne bi počutili izključene. Če je bila lani sporna odsotnost temnopoltih umetnikov in tematik, so letos nominirani kar trije filmi o črnskem življenju in v tekmi za razne nagrade so temnopolti umetniki tako pred kamero kot za njo.

Greben rešenih (Heartbreak Ridge). Foto: Promocijsko gradivo

Greben rešenih (Heartbreak Ridge). Foto: Promocijsko gradivo

Manchester by the Sea. Foto: Promocijsko gradivo

Manchester by the Sea. Foto: Promocijsko gradivo

Med nominiranci za najboljši film pa jih nekaj pogrešamo. Čudno je, recimo, da med njimi ni filma Jackie (2016) Čilenca Pabla Larraína o Jacqueline Kennedy, čeprav je Natalie Portman nominirana za najboljšo igralko. To je film popolne igre, režije in scenografije, ki nas na hipnotičen način približa tragični nekdanji prvi dami Združenih držav Amerike in nas uvede v proces ustvarjanja nacionalnih mitov. Tudi Molk (Silence, 2016), film Martina Scorseseja o pregonu japonskih kristjanov v 17. stoletju, je nominiran samo za fotografijo mehiškega snemalca Rodriga Prieta, a je zelo dobro zrežirana in dobro odigrana zgodba o pomenu vere in spopadu civilizacij. Ampak med tistimi, ki so nominirani, tudi tisti filmi z veliko pomanjkljivostmi nekaj ponujajo gledalcem.

Vojna in (navidezni) mir
Tako sta med nominiranci nepopolna filma, kot sta Greben rešenih (Heartbreak Ridge, 2016) Mela Gibsona in Ograje (Fences, 2016) Denzla Washingtona. Greben rešenih prikaže dobro in slabo stran režiserja Gibsona. Prizori boja ameriških marincev za otok Okinava v drugi svetovni vojni so izjemni, celo še več, a vse drugo je dramaturško neutemeljeno. In poskusa Gibsona in igralca Andrewa Garfielda (ki je boljši v Scorsesejevem Molku), da vneseta nekaj božanskega v zgodbo, ostaneta le na ravni neizpolnjenega namena. Vseeno pa sta osupljajoča Gibsonovo oko za podrobnosti nasilja in njegova zmožnost te podrobnosti vključiti v živo pokrajino bojevanja, umiranja in splošnega vojnega kaosa.

Washingtonove Ograje so priredba s Pulitzerjem nagrajene drame pokojnega temnopoltega dramatika Augusta Wilsona o življenju nepismenega smetarja, igra ga Washington, in njegove žene, čudovite Viole Davis, v Pittsburghu v petdesetih letih dvajsetega stoletja. Problem je v tem, da se je Washington – odličen igralec, ki upodobi ponosno, a ranjeno in končno votlo moškost glavnega junaka – le malo naučil o filmski režiji; postavitve kamere in koreografija igralcev v kadru delujejo gledališko in Ograje nikoli ne zaživijo kot filmsko delo.

Za vsako ceno (Hell or High Water). Foto: Promocijsko gradivo

Za vsako ceno (Hell or High Water). Foto: Promocijsko gradivo

Ampak Wilsonova drama je očitno prvovrstna, z dialogi, ki zadenejo prav v srce. "Še rad te moram imeti?" izbruhne Washingtonov lik, ko ga sin vpraša, zakaj ga nikoli ni imel rad. "Misliš, da garam vsak dan, ker te imam rad? Ti si največje budalo, ki sem ga srečal v življenju. Dolžnost moškega je, da skrbi za svojo družino. Živiš v moji hiši, hraniš svoj želodec z mojo hrano, tvoja rit leži v moji postelji zato, ker si moj sin. Moja dolžnost je, da skrbim zate. Čutim do tebe odgovornost, ni pa mi treba te še imeti rad!" Hude očetove besede sinu! Ko sem gledal igralce in poslušal dialoge, mi je bilo žal, da nisem imel možnosti videti Washingtona in Viole Davis v teh vlogah na odru.

Veliko boljše je Kenneth Lonergan režiral lastni scenarij filma Manchester by the Sea (2016), fino in značilno ameriško dramo o tragediji in odrešitvi, v kateri človek, ki mu je življenje zaznamovala smrt otrok, za katero je nehote kriv, dobi možnost, da se odkupi s tem, da skrbi za nečaka po bratovi smrti. Lonergan ve, kako stopnjevati prizore; kako, recimo, v prizoru, ko brat leži v bolnišnici, ustvariti ravnovesje med humorjem in obupom, kdaj je treba v filmu, sestavljenem večinoma iz statičnih kadrov, učinkovito posneti sekvenco s potujočo kamero in kako ustvariti razpoloženje ribiškega mesteca pozimi. Odrešitev je priljubljena ameriška tematika. Po eni strani smo lahko cinični in se strinjamo z opazko ameriškega pisatelja Williama Deana Howellsa, da imajo Američani radi tragedije s srečnim koncem. Po drugi strani pa je pot junaka – robati in vedno boljši Casey Affleck – do mogoče rešitve trnova, a prepričljiva.

Iskanja
Še pomembnejšo vlogo igra prizorišče v filmu Davida Mackenzieja Za vsako ceno (Hell or High Water, 2016). Dogaja se v sodobnem Teksasu, na revnem ameriškem zahodu, v katerem je pokrajina prekrita z montažnimi hišami in stacionarnimi avtodomi. Križajo se avtoceste in prašne poti. To je pokrajina, ki določa ljudi, ki tam živijo, in predstavlja meje njihovega obstoja. To je obupani svet, ki ga poznamo iz ameriških filmov zgodnjih sedemdesetih, svet osamljenih ljudi, ki so trpeli in vedo, da bodo še trpeli, le da ima film optimistično noto, ki jo je bilo težko najti v podobnih filmih, posnetih v času vietnamske vojne in predsedovanja Richarda Nixona.

Za vsako ceno je v bistvu socialna drama o ljudeh, ki jih je na rob pahnil ameriški kapitalizem. Ampak brata, ki poskušata pred banko rešiti družinsko farmo, imata prednost pred junaki filmov Jeana-Pierra in Luca Dardenna ali Kena Loacha, ko se znajdejo v podobnih stiskah. Lahko se naslonita na tradicijo vesterna in melodrame v ameriškem filmu in postaneta bančna roparja.

V Mackenziejevem filmu so junaki neločljivi od sveta, iz katerega izhajajo. To drži tudi za izjemen film temnopoltega režiserja Barryja Jenkinsa Mesečina (Moonlight, 2016), najbolj nenavadnega in pogumnega filma med tekmeci za glavno nagrado. Film se začne s preprodajalci mamil, ki jih snema kamera, ki kroži okoli njih, tako da se ves čas zavedamo povezave med ljudmi, ki jih gledamo, in sveta, v katerem živijo. Mesečina je redka zgodba o istospolnosti in iskanju identitete, postavljena v svet temnopoltih preprodajalcev mamil na sodobnem ameriškem jugu. Sledimo Chironu, fantu, ki živi z materjo zasvojenko in je tarča napadov drugih fantov, in njegovemu odnosu s prijateljem Kevinom, s katerim odkrije svojo spolno identiteto ter jo potem skriva pred drugimi in samim seboj. Film najde najbolj kočljive občutke v svetu, ki vrvi od pretirane možatosti in nasilja. Jenkins je mojster za skoraj ekspresionistično prikazovanje čustvenih stanj mladega junaka prek sveta okoli njega. Večina filmov, ki se ukvarja z življenjem revnih črncev v svetu kriminala, je grobih in napadalnih, kot je rap. Jenkinsov pristop bolj spominja na komorno glasbo.

O iskanju lastne identitete spremljamo tudi v filmu Lev: Dolga pot domov (Lion, 2016), celovečerni prvenec Avstralca Gartha Davisa o mladeniču indijskega rodu z imenom Saroo, ki ga je posvojil avstralski par in ki se ne more otresti spominov na revnega brata in mater ter njihovo skupno življenje v neki vasi, ki je ne najde na nobenem zemljevidu. Lev morda ni najboljši med nominiranimi filmi, ampak vsebuje vsaj en prizor, ki je med najučinkovitimi med filmi v tekmi: ko mali Saroo zaspi na vlaku na železniški postaji v Indiji, medtem ko čaka starejšega brata. Ko se zbudi, se vlak premika in Saroo se znajde na poti, ki je navidezno brez vrnitve. Njegov strah in obup, izgubljenost med ljudmi, katerih jezika ne razume – vse to obuja otroške strahove o izgubljenosti in nebogljenosti ter ločitvi od matere.

Z iskanjem druge vrste se ukvarja skoraj univerzalno hvaljena znanstvenofantastična drama kanadskega režiserja Dennisa Villeneuva Prihod (Arrival, 2016) o komuniciranju z vesoljci, ki so prišli na Zemljo, da bi nas naučili, kako postati srečen. Film impresivnih posebnih učinkov (vesoljci, recimo, imajo izviren videz, ki ne spominja na vesoljce iz neštetih drugih filmov) spada v žanr o dobrih obiskovalcev iz vesolja, ki prevzamejo tolažilno vloga Boga in vere, in so tu, da nam pokažejo, da nismo sami v svojih stiskah. Ampak, kot je pogosto v filmih, ki nam poskušajo prikazati nekaj metafizičnega, rezultat deluje prozaično in šablonsko. Dotakniti se nečesa nadčutnega uspe le malo režiserjem ali umetnikom nasploh.

Oskar. Foto: EPA

Infografika

Veličastnih 9

Alenka Klun, Maja Kač, Andrej Gustinčič

Od leta 1973 se vsakokratna podelitev oskarjev sklene z razglasitvijo dobitnika najprestižnejšega kipca – za najboljši film.

Medtem ko so v tridesetih in štiridesetih letih 20. stoletja v kategorijo za najboljši film lahko nominirali od osem do dvanajst filmov, se je pozneje število skrčilo na pet. Leta 2009 je Ameriška filmska akademija spremenila pravila in jih približala prvim letom podeljevanja nagrad ter število nominacij razširila na deseterico. "Nominacija za najboljši film naj bo pokazatelj izredne vrednosti," je ob spreminjanju pravil spomnil tedanji izvršni direktor akademije Bruce Davis. "Če se izkaže, da si je le osem filmov prislužilo to čast, se ne smemo čutiti dolžnih zaokrožati števila."

Letos se za oskarja vseh oskarjev poteguje devet filmov, ki obravnavajo široko paleto tem; od osebnih stisk, ki jih prinesejo drugačnost, izguba in obžalovanje, do junaških dejanj, ki spreminjajo zgodovino, in nenehnega lovljenja lastnih sanj. Spodaj je torej devet nominirancev, ki jim je po mnenju akademije lani uspelo najbolje združiti vse ključne filmske elemente na najvišji ravni – od glasbe in montaže do igre, fotografije in režije.

Dežela La La. Foto: IMDb

Veliki favorit

Ima Dežela La La zmago že v žepu?

Ana Jurc

Z rekordnimi štirinajstimi nominacijami je muzikal Dežela La La najočitnejši favorit za oskarja za najboljši film, kar smo jih videli v zadnjih letih. Pa je njegovo zmagoslavje na nedeljski podelitvi res že vklesano v kamen?

Dežela La La. Foto: Kinodvor

Dežela La La. Foto: Kinodvor

Nagrade treh ključnih cehov v filmski industriji –producentskega, igralskega in režiserskega – so nakazale, kar napovedovalci odličij trobijo že od novembra: zdi se, da ima eden od filmov v letošnji bitki v žepu aduta, ki ga bo težko premagati: ukvarja se s temo, ki Hollywood skoraj brez izjeme vsakokrat hipnotično zapelje in očara – s temo Hollywooda samega. Festivalski ljubljenček Dežela La La s pesmijo in plesom trka na vrata nostalgije. To počne v maniri, ki spominja na filme z Judy Garland, Fredom Astairom in Natalie Wood – pred poslikanimi kulisami, pod barvnimi reflektorji in s pomočjo prostorskih iluzij; z romantično eleganco, ki protagonistko sodobne zgodbe oblači v krilca iz petdesetih. A tudi brez tega najbrž nihče ne bi spregledal, da se ta novodobna pravljica ozira nazaj, v zlate čase Hollywooda, ko je vsak čedni obraz lahko sanjal o soju žarometov.


Že od začetka sezone nagrad se tako zdi neizogibno, da bo film 31-letnega Damiena Chazella zakoračil po stopinjah dobitnikov "glavnega" oskarja iz zadnjih let: uvršča se v trend, ki so ga nakazale zmage Birdmana, Misije Argo in Umetnika, treh filmov, ki so se bolj ali manj neposredno ukvarjali s šovbiznisom. "Filme o Hollywoodu so, kdo bi morda rekel, da nesorazmerno pogosto, nagrajevali ... v Hollywoodu," je pred časom za The New York Times pripomnil Tony Angelloti, veteran napovedovanja dobitnikov priznanj. "Pa saj nihče ne pravi, da to niso bili dobri filmi, a očitno imajo prednost v očeh članov različnih vej Akademije."

V nasprotju z lanskim zmagovalnim filmom, McCarthyjevo dramo V žarišču, se je Dežela La La izkazala tudi za ljubljenca občinstva – a enako lahko trdimo tudi za njeno neposredno konkurenco. Komorna drama Manchester by the Sea, ki popisuje duševno kalvarijo strtega moža (igra ga Casey Affleck), je pred enim letom na festivalu Sundance sprožila pravo dražbeno vojno. (Na koncu je distribucijske pravice odkupilo podjetje Amazon, neuradno za okrog 10 milijonov dolarjev). Mesečina, elegična zgodba o odraščanju v revnem predmestju Miamija, prav tako žanje skoraj izključno navdušene odzive že vse od septembrske premiere na festivalu Telluride. Težko je spregledati, da je ekipi Mesečine naklonjen tudi zeitgeist: Akademija je začela v zadnjem letu zavestno in intenzivno diverzificirati svoje vrste, s čimer se skuša odzvati na očitke o rasni homogenosti hollywoodskega esteblišmenta. Film, ki bi moral imeti od kampanje #OscarsSoWhite največjo korist, suženjska drama Birth of a Nation, je tik po premieri neslavno pogorel zaradi starih obtožb posilstva, na katere se režiser, scenarist in igralec Nate Parker ni znal (ali pa ni hotel) primerno odzvati. Praznino, ki jo je film pustil za seboj, je brez težav zapolnila Mesečina.

Pa vendar – Manchester by the Sea in Mesečino je veliko težje stlačiti v kalup "tipičnega" dobitnika oskarja kot Deželo La La. Kadar v zadnjem desetletju niso zmagovale zgodbice o šovbiznisu, je Akademija praviloma izbrala "film s sporočilom", ki je propagiral to ali ono vrednoto, ki je pri srcu Akademiji. V to kategorijo lahko popredalčkamo lanski novinarski "triler" V žarišču, ki je razkril, kako vztrajno je sposobna Cerkev ščititi pedofilske duhovnike, pa zgodovinsko dramo 12 let suženj, obsodbo korenin in dediščine suženjstva v Ameriki, ter Bombno misijo, parabolo o dobrem možaku v grozljivi, zgrešeni vojni.

Letos v osrednjem naboru ni izstopajočih "filmov s sporočilom". Pogojno lahko mednje uvrstimo neovestern Za vsako ceno, neusmiljeno karikaturo plenilskih bank, ter seveda Greben rešenih, s katerim Mel Gibson pridiga o nesebičnem domoljubju in mirovništvu. A nobeden od teh dveh filmov v nedeljo ne gre v boj kot močan favorit.

Dežela La La. Foto: IMDb

Dežela La La. Foto: IMDb

Manchester in Mesečina nimata tako jasne didaktične note. Prvi podčrta neuničljivost in večplastnost družinskih vezi, a je kljub temu deprimirajoča zgodba, ki gledalca prepričuje o empatiji z antagonistom. Mesečina ruši predsodke z vpeljavo praviloma spregledanih likov in tematiziranjem ranljivosti mladih temnopoltih moških. Poante nobenega od teh filmov se ne da "lično" zajeti v stavku ali dveh.

Statistiko se da interpretirati tako ali drugače
Kar seveda ne pomeni, da Dežela La La ne more več izgubiti. Muzikal si v decembru ni izboril niti nominacije za nagrado SAG, ki jo igralski ceh podeljuje za najboljšo igralsko zasedbo. Pri tem velja omeniti, da je igralski ceh v Akademiji najmočneje zastopan in da film, ki ni imel niti nominacije SAG, oskarja ni dobil že vse od leta 1996 (takrat je veliki met uspel Pogumnemu srcu Mela Gibsona).

A take in podobne statistike seveda držijo le, dokler se niz ne prekine. Leta 2013 je veljalo, da Misija Argo nima praktično nobenih možnosti za oskarja za najboljši film, ker Ben Affleck ni bil nominiran v kategoriji najboljše režije. Ko se je zgodilo nepričakovano in je komični triler dejansko pometel s konkurenco, so analitiki v retrospektivi "ugotovili", da je klofuta Afflecku kot režiserju filmu celo pomagala do zmage, češ da je film izrinila s položaja favorita. Po istem ključu bi lahko odločitev igralskega ceha Deželi La La pomagala, ker v očeh drugih članov Akademije njeno zmago postavlja pod vprašaj.

"No, tako dober pa spet ni bil ..."
Navdušene recenzije, velika občinstva in poplava nagrad lahko pomenijo samo eno. Da je v mesecih, tednih in dnevih pred velikim dnevom podelitve zagon dobil vse glasnejši zborček nasprotnikov, vseh, ki so ves čas vedeli, da je film "precenjen". Snobizem ali pač človeška narava? V času medmrežja še ni bilo svetovno priljubljene knjige, albuma ali filma, ki si ne bi prislužil "svežega pogleda" ali "reinterpretacije" kritikov in akademikov. V primeru Dežele La La ugotavljajo, da je film sentimentalno razčustvovan, da je cenena kopija izročila klasičnih muzikalov, plehko nostalgičen in v svoji biti morda celo (subtilno) rasističen.

Marsikoga je namreč zmotilo, da je Chazelle, ki je svojo ljubezen do džeza izkazal že z (boljšim, a veliko manj odmevnim) filmom Ritem norosti, belega protagonista Dežele La La – torej Ryana Goslinga – postavil v vlogo "rešitelja izumirajoče glasbene zvrsti". "Če se že lotiš filma o umetniku, ki skuša ostati zvest koreninam džeza, v kontrastu z modernejšimi reinterpretacijami žanra, bi človek mislil, da bo ta umetnik vsaj temnopolt," je zapisal MTV-jev recenzent. Lik Sebastiana je kriv pokroviteljskega prilaščanja žanra, ki izvira iz črnske skupnosti, mu očitajo.

Dežela La La. Foto: Blitz film

Dežela La La. Foto: Blitz film

Cinično obrv bi lahko kdo dvignil tudi ob kampanji, ki jo v zvezi s svojim kandidatom vodi filmska ekipa: Deželo La La predstavljajo kot "film, ki ga nihče ni hotel posneti" in se tako postavljajo v položaj pretendenta, čeprav so v resnici že trdno zasidrani na prestolu favorita. No, žanr muzikala je v resnici tako na televiziji kot v filmu silno priljubljen in pritoževanje nad "nerazumljenostjo" najbrž samo še podčrta, kako zelo privilegirano izhodišče je imel – vsaj v primerjavi s kako manjšinsko zgodbo – Chazelle.

Z neizogibnim usihanjem naklonjenosti se je pozabavala tudi oddaja Saturday Night Live. V enem od njihovih skečev možaka (igra ga Aziz Ansari) zvlečejo v zapor, ker pripomni, da se mu je film zdel čisto spodoben ... ampak malo dolgočasen. "La La Land je popoln film!" tuli ena od policistk. "Ryan Gosling se ni brez predznanja naučil igrati na klavir, da bi zdaj neki mali p****k duhovičil!" Ekstaza nad filmom, pa naj bo upravičena ali ne, je postala vic.

Čas bo pokazal, ali je (skoraj) univerzalno navdušenje nad Deželo La La le logični odziv na 2016, leto, ki se je za številne Američane odvijalo kot vročična mora. So se na begu pred turobno resničnostjo pač zatekli v tolažeči objem nostalgičnega muzikala? Na to vprašanje bo lahko odgovoril šele ponoven ogled v kakem malo manj apokaliptičnem zgodovinskem poglavju.

Prihod. Foto: Promocijsko gradivo

(Ne)Zmagoviti žanri

Znanstveni fantastiki izmuzljivi oskarji

Matic Majcen

Znanstvenofantastični film je žanr, brez katerega si težko predstavljamo sodobno filmsko ponudbo, a je njegova zgodovina obenem polna oskarjevskih razočaranj.

Kubricku se je Akademija za spregledanost Odiseje v vesolju 'oddolžila' s poznejšima nominacijama: za Peklensko pomarančo in Barryja Lyndona. Foto: EPA

Kubricku se je Akademija za spregledanost Odiseje v vesolju 'oddolžila' s poznejšima nominacijama: za Peklensko pomarančo in Barryja Lyndona. Foto: EPA

Bo Prihodu Denisa Villeneuva vendarle uspelo prekiniti urok neuspehov predstavnikov tega žanra na podelitvah Ameriške filmske akademije?

Če bi Prihodu v nedeljo uspelo presenetiti favorite in osvojiti oskarja za najboljši film, bi šlo za precedens, ki bi se z zlatimi črkami vpisal v zgodovino podelitev nagrad Ameriške filmske akademije, saj bi ta film s tem postal sploh prvi znanstvenofantastični film s tem najprestižnejšim kipcem. Ta podatek se zdi skorajda neverjeten glede na to, kakšne mejnike je ta žanr ponudil v zadnjih 120 letih filma, po zaslugi Georgesa Mélièsa celo že v prvih letih filma, kaj šele, če omenimo imena kot Stanley Kubrick, George Lucas, James Cameron, Ridley Scott in Steven Spielberg, ki pa so se s svojimi znanstvenofantastičnimi mojstrovinami s podelitve zlatih kipcev venomer vračali – razočarani.

Glavni razlog za takšno osupljivo zaporedje neuspehov ZF-filma se skriva v sami zgodovini oskarjev, ki so v zadnjih 88 letih spisali nekoliko drugačen potek dogodkov kot zgodovina filmske industrije in umetnosti kot celote. Ko so se namreč z letom 1929 začele prve podelitve nagrad Akademije, je bil znanstvenofantastični film dolgo odsoten s seznamov nominirancev. V tistem času se je ameriški film še zelo sramežljivo spogledoval s tem žanrom, ki so ga tisti čas prej povezovali z nekaterimi presežki evropskega filma, kakršna sta bila denimo Metropolis (1927) in Ženska na Luni (Frau im Mond, 1929) Fritza Langa. V Hollywoodu so takrat vladali bolj tradicionalni ameriški žanri, kakršni so vojni film, muzikal, vestern, drama, romantična komedija, biografski in zgodovinski film. Ni naključje, da ti žanri še danes veljajo za hrbtenico ameriške filmske industrije in so skozi zgodovino statistično pobrali veliko večino oskarjev.

Drugače povedano: ker znanstvenofantastični film ni sedel za mizo v ključnem zgodnjem obdobju podelitve oskarjev, ko se je Hollywood s svojimi institucijami še formiral v obliko, kakršno poznamo danes, je moral tudi v nadaljevanju zgodovine odstopiti prostor žanrom, ki veljajo za temeljne kamne tamkajšnje filmske industrije.

Pravzaprav je dolgo trajalo, da je kakšen ZF-film sploh našel prostor med nominiranci, pa tudi ko se je to dejansko zgodilo, se je to zgodilo skozi stranska vrata. Film, kakršen je Bodoči časi (Things To Come, 1936), ki danes velja za klasiko ZF-filma in je denimo imel velik vpliv na Stanleyja Kubricka pri ustvarjanju Odiseje v vesolju (1968), so oskarji v njegovem času popolnoma spregledali. Akademija je začela filme tega žanra opažati šele z vzponom ZF-filma v 50. letih, ko sta zavedanje o posledicah jedrskega orožja in hladna vojna s Sovjetsko zvezo povzročili pravi bum v žanrih, kakršna sta znanstvena fantastika ter grozljivka.

Spielberg je oba oskarja dobil, ko se je odmaknil od žanra znanstvene fantastike. Foto: IMDb

Spielberg je oba oskarja dobil, ko se je odmaknil od žanra znanstvene fantastike. Foto: IMDb

Prvi znanstvenofantastični film, ki mu je uspelo prebiti oskarjevski led, je bil Smer mesec (Destination Moon) iz leta 1950. Film o ameriškem osvajanju lune je na podelitvi leta 1951 osvojil oskarja za najboljše vizualne učinke, s čimer je začel večni trend, po katerem so žanrski filmi praviloma omejeni na tehnične oskarje. Širše v filmski industriji pa je Smer mesec s svojim uspehom odprl tudi vrata financiranju nadaljnjih znanstvenofantastičnih filmov, ki so kmalu preplavili ameriško sceno tako na ravni visokoproračunskega hollywoodskega filma kot tudi v nizkoproračunskih B-filmih. Tako imenovane zlate dobe znanstvenofantastičnega filma niso mogli spregledati niti oskarji, ki so filme Konec sveta (When Worlds Collide, 1951), Vojna svetov (The War of the Worlds, 1953), Časovni stroj (The Time Machine, 1960) in Fantastično potovanje (Fantastic Voyage, 1966) nagradili v tehničnih kategorijah. Ta zgodba, po kateri so ZF-filmi nastopili na oskarjih, a nikoli na velikem odru najpomembnejših nagrad, je torej v tistem času začela postajati pravilo.

Film, ki je poskrbel za eno največjih nepravic v celotni zgodovini oskarjev, pa je bila Kubrickova Odiseja v vesolju (1968). Ta temeljni kamen sodobnega znanstvenofantastičnega filma je bil zaradi svojega epskega pripovedovanja in realističnega prikaza potovanja po vesolju z marsikaterega vidika prelomen film. A v letu, ko so bili za oskarja za najboljši film nominirani filmi Oliver! Carola Reeda, Smešno dekle (Funny Girl) Williama Wylerja, Lev pozimi (The Lion in Winter) Anthonyja Harveyja, Rachel, Rachel Paula Newmana in Romeo in Julija Franca Zeffirellija, je Akademija ocenila, da si Kubrick ne zasluži mesta v tej družbi. Predstavnik znanstvenofantastičnega filma se je v skladu z dotedanjo zgodovino še enkrat moral zadovoljiti z oskarjem za posebne učinke, to pa je tudi edini oskar, ki ga je Kubrick osvojil v svoji karieri. Odiseja v vesolju je bila sicer nominirana še za oskarja za najboljšega režiserja, scenarij in scenografijo.

Pretirana žanrska pristranskost Akademije je takrat postajala precej očitna, saj je postalo jasno, da bodo oskarji dajali prednost izvirnim hollywoodskim žanrom tudi za ceno spregleda prelomnejših in vplivnih filmskih izdelkov. Vseeno pa je zavest o obstoju takšnih spregledov postopoma vendarle začela odpirati vrata tudi ZF-filmu. Kubrick je bil za krivico vsaj deloma poplačan z nominacijama za najboljši film za oba svoja naslednja filma Peklenska pomaranča (A Clockwork Orange, 1972) in Barry Lyndon (1975). Še toliko pomembneje pa je znanstvenofantastični film dosegel velik preboj na podelitvi leta 1978. Tako George Lucas s filmom Vojna zvezd: Epizoda IV – Novo upanje (Star Wars: Episode IV – A New Hope) kot Steven Spielberg z Bližnjimi srečanji tretje vrste (Close Encounters of the Third Kind) sta namreč močno zaznamovala tisto leto. Lucasov prvi film v franšizi Vojne zvezd je postal sploh prvi znanstvenofantastični film z nominacijo za oskarja za najboljši film. Tega kipca mu - kakor tudi tistega za najboljšo režijo in scenarij - spet ni uspelo osvojiti, je pa zato ta film podelitev zapustil z rekordnimi šestimi kipci za kakšen ZF-film, saj je domov odnesel oskarja za scenografijo, kostumografijo, montažo, posebne učinke, zvok in glasbo. Spielbergov film je medtem z devetimi nominacijami in osvojenima oskarjema za najboljšo fotografijo in montažo zvoka zgolj pomagal dokazati, da je v času preboja novega Hollywooda vendarle nastopil čas, da se v srcu ameriškega filma premešajo tudi karte najpomembnejših filmskih žanrov.

Vseeno pa je bil optimizem pretiran, saj je kljub temu preboju zgodba vse do danes ostala bolj ali manj enaka. V 80. letih je nastopila cela vrsta znanstvenofantastičnih mojstrovin, ki pa so praviloma ostajale brez oskarjev v najpomembnejših kategorijah. Steven Spielberg je denimo oba svoja zlata kipca osvojil s Schindlerjevim seznamom (1993) in Reševanjem vojaka Ryana (1998), torej izdelkoma v žanru vojnega filma, ne pa denimo za Bližnja srečanja (1977), E. T.-ja (1982) ali Umetno inteligenco (2001). George Lucas še danes nima v žepu niti enega oskarja (zgolj štiri nominacije), čeprav si je težko predstavljati nekoga, ki bi bolj zaznamoval krajino sodobnega Hollywooda kot prav on. James Cameron je vse svoje tri oskarje osvojil za film Titanik (1997), a nobenega za tako vplivne filme, kot so Terminator (1984), Osmi potnik 2 (1986) in Brezno (1989). Tudi Ridley Scott ima v žepu zgolj štiri nominacije, njegova Osmi potnik (1979) in Iztrebljevalec (1982) sta se kljub velikemu vplivu morala zadovoljiti samo z uspehom v tehničnih kategorijah. Scott svojo misijo osvajanja oskarjev s kakšnim ZF-filmom nadaljuje še dandanes, in sicer s filmom, kakršen je Marsovec (2015), ki pa mu, nepresenetljivo, kljub sedmim nominacijam ni uspelo osvojiti niti enega kipca. Zgodba je venomer ista – znanstvenofantastičnim filmom oskarje že celotno zgodovino speljujejo filmi v bolj tradicionalnih hollywoodskih žanrih.

V zadnjih osmih letih se je kotiranje ZF-filma na oskarjih sicer močno popravilo, vendar pa se je to ponovno zgodilo zaradi novih stranskih vrat, ki jih je leta 2009 odprla Akademija. Prav tisto leto so namreč število nominirancev za najboljši film podvojili s pet na 10, s čimer se je zdaj našel prostor tudi za filme o prihodnosti človeštva. Od takrat so do svojih nominacij za najboljši filmi redno prihajali ZF-filmi, kakršni so Okrožje 9 (2009), Avatar (2009), Izvor (2010), Gravitacija (2013), Ona (2013), Marsovec (2015) in zdaj še Prihod (2016).

Scottov Iztrebljevalec se je moral zadovoljiti samo z uspehom v tehničnih kategorijah. Foto: IMDb

Scottov Iztrebljevalec se je moral zadovoljiti samo z uspehom v tehničnih kategorijah. Foto: IMDb

Prav zaradi te obremenjujoče zgodovine je naloga Prihoda v konkurenci favoriziranega muzikala Dežela La La še toliko težja. Statistično gledano je v dozdajšnji zgodovini oskarjev 10 muzikalov osvojilo oskarja za najboljši film (nazadnje Chicago leta 2002), znanstvenofantastični film pa svojega prvega še čaka. Ravno tako dolg je spregled igralcev v ZF-filmih. To, da Amy Adams letos ni prejela sicer pričakovane nominacije za najboljšo igralko za Prihod, se zelo dobro sklada z zgodovinskim gibanjem, po katerem Akademija igralcev v ZF-filmih nikoli ni jemala pretirano resno. Muzikali po drugi strani dandanes sicer niso tako izrazito dominanten žanr kot nekoč, a dominantnost Dežele La La je mogoče pripisati tudi nostalgiji po zlati dobi Hollywooda, ko so muzikali redno osvajali najpomembnejše oskarje.

S takšnim bremenom se bo torej Prihod kot letošnji predstavnik znanstvenofantastičnega žanra spoprijel na nedeljski podelitvi. Morda pa je po 40 letih od prve nominacije kakšnega ZF-filma vendarle nastopil čas za novo veliko presenečenje? Če bi se to zares zgodilo, bomo lahko govorili o zares prelomnem letu v zgodovini podelitve oskarjev.

Težko je oceniti, koliko in če sploh politični govori vplivajo na mnenja širše javnosti, a eno je gotovo - pozornost predsednika Trumpa je Meryl Streep letos nedvomno pritegnila. Tvitnil je, da je "precenjena igralka". Foto: Reuters

Analiza

Oskarji in umetnost političnega govora

Ana Jurc

Že precej pred podelitvijo oskarjev, tradicionalnim vrhuncem in koncem hollywoodske sezone nagrad, je bilo očitno, da letošnjih zahvalnih govorov ne bodo zazanamovale samo krokodilje solze in omembe višje sile.

Patricia Arquette je leta 2015 pozvala k enaki plači za oba spola in s tem spodbudila gorečo debato o še vedno obstoječem plačnem prepadu v Hollywoodu. Foto: Reuters

Patricia Arquette je leta 2015 pozvala k enaki plači za oba spola in s tem spodbudila gorečo debato o še vedno obstoječem plačnem prepadu v Hollywoodu. Foto: Reuters

Že Meryl Streep, ki je prejšnji mesec v zahvalnem govoru za zlati globus za življenjsko delo ostro nastopila proti predsedniku Trumpu in njegovemu "nasilništvu", je na družbenih omrežjih sprožila poplavo navdušenih, pa tudi ogorčenih odzivov. (Nikoli ne bomo vedeli, ali ji ni nemara prav ta nastop nekaj tednov pozneje pomagal do oskarjevske nominacije, ki ji je številni analitiki predtem niso napovedovali.)

Najbrž ni treba posebej poudarjati, da so bile podelitve nagrad v Hollywoodu od nekdaj priljubljen govorniški oder, ki so ga znali zvezdniki vedno izkoristiti – pa naj je šlo za vprašanja politike, rase, okolja, nasilja ali česa drugega, kar jim je ležalo na duši. Nekateri spodbudijo premike v družbi, drugi požanjejo zgolj vljuden aplavz in včasih še senco posmeha, češ da galazabava ni primeren trenutek za take ali drugačne "pridige".

Od resničnosti odrezani prebivalci mesta sanj?
"Ni mi všeč, da se ljudem odreka svoboda govora samo zato, ker so slavni,"
je po "aferi Meryl" komentiral Michael De Luca, eden od producentov letošnje podelitve oskarjev. "Le redko dobiš tako platformo. In spontanost tem šovom samo koristi. Zlati globusi so bili letos dolgočasni: trenutek ali dva spontanosti lahko razbijeta enoličnost."

Seveda pomaga, če je zvezdnik pred mikrofonom verodostojna osebnost – dvajsetkratna nominiranka Meryl Streep to prav gotovo je. Ali, z malo bolj pragmatičnimi besedami Joeja Rotha, ki je slovesnost produciral leta 2004: "Če že gledaš oskarje, ne boš preklopil programa, ker slišiš političen govor. V najslabšem primeru ti gre pač na živce. Če ljudje ne izklopijo televizije med tistimi osemminutnimi monažami, ki nimajo nobene zveze s trenutkom, je tudi zaradi politično obarvanega govora ne bodo."

V trenutnem vzdušju političnega razkola je Hollywood - s strani desnice - sicer pogosto tarča obtožb, da "ni v stiku" z delavskim razredom, ki je izvolil Donalda Trumpa. "Prav zaradi stvari, kakršna je govor Meryl Streep, je Trump zmagal," je januarja tvitnila Meghan McCain, hčerka senatorja Johna McCaina. (Opazke, da naj se zvezdniki "raje držijo svojega posla", ko gre za politično komentiranje, sicer malo zvodenijo, ko se spomnimo, kako ponosen je bil od nekdaj na svoj zvezdniški status predsednik Trump. Tudi njegov življenjski slog in poreklo "povprečnega Američana" ne predstavljata nič bolje kot kak hollywoodski igralec.)

Don Corleone proti ameriškemu "imperializmu in rasizmu"
A, kot rečeno, dilema ni nova. Morda najslavnejši protestni govor v zgodovini podeljevanja oskarjev je tisti, med katerim nagrajenca niti ni bilo v dvorani. Leta 1972 je aktivistka in igralka Sacheen Littlefeather v imenu Marlona Branda, ki ga je Akademija skušala nagraditi za njegovo vlogo v Botru, nagrado "spoštljivo zavrnila". Brando je z njo na podelitev poslal natipkano izjavo na petnajstih straneh, v kateri je pojasnil, da nagrado zavrača zaradi ameriške imperialistične, rasistične politike do Indijancev in njihovega stereotipnega prikazovanja v hollywoodskih filmih.

Michael Moore je leta 2003 ob prevzemu oskarja za dokumentarec Bovling za Columbine izrazil svoj gnev nad vojno v Iraku. Foto: Reuters

Michael Moore je leta 2003 ob prevzemu oskarja za dokumentarec Bovling za Columbine izrazil svoj gnev nad vojno v Iraku. Foto: Reuters

(Na kalvarijo ameriških staroselcev je lani spomnil tudi Leonardo DiCaprio, ki pa je prišel sprejet svoj zlati globus za vlogo v preživetveni drami Povratnik. "Čas je, da priznamo vašo zgodovino ter zavarujemo vašo zemljo pred korporativnimi interesi in posamezniki, ki jo hočejo eksploatirati," je položil na srce pripadnikom vseh staroselskih kultur po svetu.)

Ko je oskarja za najboljši dokumentarec leta 1975 dobil film Hearts and Minds, je producent Bert Schneider na oder prišel z govorom, ki se je izkazal za tako spornega, da se je Akademija od njega distancirala. Tema govora - in nagrajenega filma - je bila seveda vietnamska vojna. Schneider je na odru med drugim prebral telegram vietnamske delegacije na pariškem mirovnem zasedanju. "Ironično je, da smo tukaj zbrani zdaj, ko je Vietnam tik pred osvoboditvijo," je še pripomnil. Frank Sinatra, ki je tisto leto povezoval podelitev, se je na koncu večera opravičil za "morebitne politične reference v programu".

Drugi nagrajenci so svoj trenutek pod žarometi posvetili vzpodbudnim besedam. Leta 2002 je Halle Berry pisala zgodovino kot prva temnopolta igralka v zgodovini z oskarjem za najboljšo glavno žensko vlogo. "Ta trenutek je toliko večji od mene," je takrat dahnila zvezdnica Bala smrti. "To je za vse temnopolte ženske brez imena in brez obraza, ki bodo imele odslej priložnost, saj so se vrata zanje odprla."

Graham Moore, ki je oskarja leta 2015 dobil za najboljši prirejeni scenarij (Igra imitacije), je spregovoril o problematiki samomora med mladimi. "Ko sem imel 16 let, sem se skušal ubiti, ker se mi je zdelo, da sem čuden in drugačen in da nikamor ne spadam. Zdaj pa stojim tukaj in bi zato rad ta trenutek posvetil tistemu mulcu, ki se počuti, kot da nikamor ne spada. Pa spadaš. Obljubim, da spadaš. Ostani čuden. Ostani drugačen. In ko boš ti na vrsti, da stopiš na ta oder, prosim predaj sporočilo naslednjemu, ki bo prihajal za teboj."

Sean Penn, ki je leta 2009 oskarja dobil za svojo upodobitev aktivista Harveya Milka, je spregovoril o politični temi, za katero se je boril Milk - pravici do istospolnega zakona. "Mislim, da je zdajle primeren trenutek, da se vsi, ki so glasovali proti pravici do poroke za istospolne partnerje, usedejo in razmislijo o globokem sramu, ki ga bodo videli v očeh svojih vnukov, če bodo nadaljevali s tovrstno politiko."

Leta 1972 je aktivistka in igralka Sacheen Littlefeather v imenu Marlona Branda (Akademija mu je oskarja namenila za vlogo v Botru), nagrado "spoštljivo zavrnila". Foto: AP

Leta 1972 je aktivistka in igralka Sacheen Littlefeather v imenu Marlona Branda (Akademija mu je oskarja namenila za vlogo v Botru), nagrado "spoštljivo zavrnila". Foto: AP

Suženjstvo v modernejši preobleki
Raper Common in John Legend sta leta 2015 osvojila edinega oskarja, s katerim se lahko pohvali zgodovinska drama Selma, pripoved o nenasilnem boju za državljanske pravice, ki ga je vodil Martin Luther King. Glasbenika sta priložnost seveda izkoristila za poziv k rasni enakopravnosti. "Živimo v najbolj zaporniški deželi na svetu," je izpostavil Legend. "Po nadzorom zaporniškega sistema je trenutno več temnopoltih moških kot je bilo leta 1850 sužnjev." (Mimogrede, točno ta statistika je izhodišče novega dokumentarca režiserke Selme, Ave DuVernay. Film 13th je za oskarja v katergoriji najboljšega dokumentarca nominiran letos.)

Nič manj ostra ni bila tistega leta Patricia Arquette, pa čeprav je njen aktivizem uperjen drugam: pozvala je k enaki plači za oba spola, kar je v naslednjih mesecih sprožilo gorečo debato o še vedno obstoječem plačnem prepadu v Hollywoodu. "Čas je, da enkrat za vselej uvedemo plačno enakost ter uveljavimo enake pravice za vse ženske v Združenih državah Amerike." (Igralka je kasneje komentirala, da je zaradi svojega govora izgubila nekaj vlog.)

Večni trn v peti republikancem
Seveda pa ni nihče pričakoval, da bo jezik za zobmi držal Michael Moore, enfant terrible ameriškega dokumentarizma, ki je leta 2003 oskarja dobil za Bovling za Columbine. Goreči borec za omejevanje dostopnosti orožja je izrazil svoj gnev nad vojno v Iraku. "Radi imamo nefiktivne filme, živimo pa v popolnoma fiktivnem času. Fiktivni volilni rezultati so nam dali fiktivnega predsednika. Tip na pošilja v vojno iz fiktivnih razlogov. Proti tej vojni smo, gospod Bush. Sramujte se. Sramujte!" Moorov govor je požel aplavz, a tudi nekaj glasnih žvižgov iz avditorija.

Vojna v Iraku (in Afganistanu) je bila tema, ki je do živega prišla tudi Sally Field: televizija Fox, ki je leta 2007 predvajala podelitev emmyjev, je njen govor celo delno cenzurirala. "Prav gotovo je tole last vseh mater na svetu," je o emmyju pripomnila Fieldova, ki je zlati kipec dobila za vlogo mame v seriji Brothers and Sisters. "Naj bodo opažene, naj se njihovo delo ceni. In še posebej za mame, ki stojijo z odprtim srcem in čakajo, čakajo, da se njihovi otroci vrnejo iz nevarnosti, iz vojne. Kar priznajmo si, če bi matere vladale svetu, sploh ne bi bilo nobenih hudičevih vojn."

Ker spomin na podelitev oskarjev do naslednje ponavadi že zbledi, mora biti govor res eksploziven, da se v kolektivno zavest usidra za več desetletij - in točno to je leta 1977 uspelo Vanessi Redgrave. V filmu Julia je igrala žensko, ki je umrla pod roko nacističnega režima, a je svoj govor izkoristila za nastop proti Ligi judovske obrambe, organizaciji, ki je takrat nasprotovala njenemu nastopu v nekem drugem filmu, The Palestinian. "Zahvaljujem se vam, da se niste pustili ustrahovati grožnjam majhne skupinice zionističnih lopovov, katerih vedenje je žalitev za Jude po vsem svetu ter za njihov junaški boj poti fašizmu in zatiranju."

Dolga desetletja je veljala politika kratkih, gracioznih in nikoli politično obarvanih zahvalnih govorov. Še celo ko je Sidney Poitier leta 1964 postal prvi temnopolti glavni igralec z oskarjem, je ostal zadržan. "Ker je bila pot do sem dolga, sem zahvalo seveda dolžan nešteto ljudem ...", je začel, in nato poimensko naštel nekaj sodelavcev pri filmu Lillies of the Field. Foto: AP

Dolga desetletja je veljala politika kratkih, gracioznih in nikoli politično obarvanih zahvalnih govorov. Še celo ko je Sidney Poitier leta 1964 postal prvi temnopolti glavni igralec z oskarjem, je ostal zadržan. "Ker je bila pot do sem dolga, sem zahvalo seveda dolžan nešteto ljudem ...", je začel, in nato poimensko naštel nekaj sodelavcev pri filmu Lillies of the Field. Foto: AP

Alfa in omega ostaja - gledanost
A če se producenti zavedajo, da bi kaka dobro odmerjena politična bodica znala popestriti letošnjo oskarjevsko ceremonijo, pa ni rečeno, da je spodbujanje kontorverznosti tudi recept za visoko gledanost prenosa. Lanski spektakel, ki ga je sredi najbolj goreče debate o premajhni raznolikosti v filmski industriji vodil Chris Rock, je gledalo kar osem odstotkov manj kot tistega leto prej - kar je sicer še vedno 34,4 milijona ljudi). Oskarji tako ostajajo težkokategornik: po gledanosti jih vsako leto prehititita le še Superbowl in NFL-ov konferenčni finale.

Politizirani govori na podelitvah nagrad so seveda posledica politiziranih kampanj, ki igralce postavljajo v vlogo aktivistov in mnenjskih voditeljev, da bi tako ljudje opazili njihove projekte. Če bi se še natančneje sprehodili skozi dolg seznam tem, ki so jih zvezdniki kdaj vzeli za svoje, bi težko zamerili, če bi kdo gravitas hollywoodskih ceremonij vzel manj kot stoodstotno resno. Pa vendar obstaja tudi druga plat medalje. Če je Hollywood pripravljen za trenutek pustiti ob strani cinizem in neusmiljenost svoje orjaške, večmilijardne mašinerije ter se za trenutek posvetiti "resnim" temam in svetu okrog sebe - morda lahko svet, vsaj za eno noč v letu, tudi prisluhne.

Presrečna Marisa Tomei ob prevzemu kipca za stransko vlogo v filmu Moj bratranec Vinny. Foto: AP

Zgodovina

Največji oskarjevski pretresi

Kaja Sajovic

Če dovolj pozorno spremljate sezono nagrad pred oskarji, ob tem pa še poznate nekaj ključev, po katerih glasuje Akademija, lahko v bistvu precej dobro napoveste, kdo bo na veliki večer odnesel domov zlati kipec. A presenečenja se dogajajo – včasih celo popolni šoki.

Zmagoslavje ekipe filma Usodna nesreča, ki je presenetljivo premagal Goro Brokeback. Foto: AP

Zmagoslavje ekipe filma Usodna nesreča, ki je presenetljivo premagal Goro Brokeback. Foto: AP

Razlogov, zakaj nekdo zbirke festivalskih nagrad, zlatega globusa, stanovske nagrade, nagrad kritikov, bafte … ne dopolni z največjo izmed vseh, je sicer kar nekaj in težko se je zares vživeti v miselni ustroj "ostarelih belopoltih mož", kot kritično označujejo člane Akademije.

Samo ugibamo lahko, ali je bila res homofobija tista, ki je leta 2005 preprečila "zanesljivo" slavje Gore Brokeback, ali pa napaka napovedovalca, ko je leta 1993 oskarja za stransko vlogo prejela Marisa Tomei.

1. Državljan Kane brez oskarja: Mojstrovina Orsona Wellesa, ki se tudi 75 let pozneje redno uvršča na prvo mesto najboljših ameriških filmov vseh časov, je bil tudi leta 1941, ko je prišel v kinematografe, senzacija. A zgodbo o vzponu in padcu založniškega mogotca, ki naj bi temeljila na življenju Williama Randolpha Hearsta, so zasenčili napadi na film in Wellesa ter Hearstova prizadevanja, da se film umakne s sporeda, tako da je bila vsaka omemba Državljana Kana v dvorani na podelitvi oskarjev deležna glasnih žvižgov. Film je nazadnje dobil zgolj oskarja za najboljši izvirni scenarij, zlati kipec za najboljši film pa je šel "varnejši" klasiki Johna Forda Kako zelena je bila moja dolina.

2. Oskar Grace Kelly namesto Judy Garland: Akademija oskarja za glavno žensko vlogo rada podeli hollywoodskim lepoticam. Nič drugače ni bilo leta 1954, ko je šel zlati kipec v roke Grace Kelly za sicer njen daleč najmanj zapomnljiv film, The Country Girl. Favoritinja za zmago tistega leta je bila Judy Garland za svojo izjemno vlogo nadarjene pevke in igralke v Zvezda je rojena. Producenti TV-mreže NBC so bili tako prepričani o zmagi Garlandove, da so v njeno bolnišnično sobo, kjer je ravno rodila sina, poslali TV-ekipo. A zmagala je Kellyjeva in Groucho
Marx je takrat Garlandovi poslal telegram, da je bil njen poraz "največji rop po Brinksu (veliki bostonski rop leta 1950, op. a.)".

Oskarjevski dobitniki - raperska skupina Three 6 Mafia. Foto: Reuters

Oskarjevski dobitniki - raperska skupina Three 6 Mafia. Foto: Reuters

3. Coppola izgubi oskarja za režijo: Podobno kot Državljan Kane tudi Boter velja za enega najboljših in najvplivnejših filmov vseh časov, ki je bil enoglasno hvaljen že ob premieri leta 1972. Francisu Fordu Coppoli je bilo takrat komaj 33 let, a je veljal za nespornega favorita za oskarja za režijo. Zato je bil precejšen šok, ko je oskarja dobil Bob Fosse za Kabaret. Coppola je bil zaradi poraza precej zagrenjen, kar se je videlo tudi dve leti pozneje, ko je oskarja za režijo le prejel, za film Boter 2. "Tole sem skoraj zmagal že pred par leti za prvo polovico istega filma," je pripomnil pikro v zahvalnem govoru.

4. Ognjene kočije povozijo favorite: Leto 1981 je zaznamovala dobra filmska bera, na čelu s filmi Reds, Na zlatem ribniku, Lov za izgubljenim zakladom in Atlantic City. Kritiki so zmago napovedovali Redsu, ambicioznemu, epskemu projektu Warrena Beattyja o življenju Johna Reeda, novinarja, ki je popisoval rusko revolucijo. A zmagala je britanska športna drama Ognjene kočije, Beatty pa se je moral zadovoljiti z oskarjem za režijo.

5. Zmaga Marise Tomei: Marisa Tomei, edina Američanka med petimi nominirankami za najboljšo stransko vlogo leta 1993, je bila sicer zelo zabavna v komediji Moj bratranec Vinny, a prav nihče ji ni pripisoval kakršnih koli možnosti za zmago. Že njena nominacija je bila popolnoma nepričakovana. Oskarja so stavnice napovedovale britanski težkokategornici Vanessi Redgrave (Howardov kot), sledila je njena rojakinja Judy Davis (Možje in žene). A ko je Jack Palance odprl ovojnico in prebral Marisino ime, nihče ni mogel verjeti. Njena zmaga še vedno velja za eno izmed najneverjetnejših, celo tako neverjetnih, da številni menijo, da je v resnici zmagala Redgravova, 73-letni Palance pa se je zmotil pri prebiranju imena. Mit, da Tomeieva v resnici ni zmagala, ostaja živ do danes, čeprav je Akademija oz. njeno računovodsko podjetje Price Waterhouse po tistem večkrat zatrdilo, da dvomov ni. Tomeieva je potrebovala kar nekaj let, da se je dokazala in da je Akademija njeno zmago potrdila z nominacijama za filma V spalnici (2001) in Rokoborec (2008).

6. Zmaga Zaljubljenega Shakespearja nad vojakom Ryanom: Filmski poznavalci se še vedno praskajo po glavi glede zmagoslavja Zaljubljenega Shakespearja leta 1998 – vprašljiv ni le oskar za film leta, ampak tudi oskarja za glavno žensko vlogo in stransko žensko vlogo. Lahkotna romantična komedija Johna Maddna o Shakespearjevi romanci z Violo de Lesseps se je merila s takimi vsesplošno hvaljenimi velikimi filmi, kot so Elizabeta, Življenje je lepo, Reševanje vojaka Ryana in Tanka rdeča linija. A Steven Spielberg je nazadnje dobil oskarja samo za režijo, glavnega pa je odnesel Shakespeare, pri čemer številni menijo, da se je to zgodilo, ker sta si glasove razdelila oba močna vojna filma, Spielbergov udarni Ryan in Mallickova bolj poetična Tanka rdeča linija. So se pa ob tem številni spraševali, ali ni Shakespearju in hiši Miramax zmage prineslo tudi intenzivno, agresivno lobiranje in oglaševanje Harveyja Weinsteina – vidik, o katerem se je prav po Shakespearjevi zmagi začelo veliko govoriti.

Moker poljub evforičnega Adriena Brodyja podeljevalki Halle Berry. Foto: Reuters

Moker poljub evforičnega Adriena Brodyja podeljevalki Halle Berry. Foto: Reuters

Sicer pa sta bila sporna tudi oskarja za Gwyneth Paltrow in Judi Dench – prvi zato, ker je bila za glavno žensko vlogo favorizirana znatno močnejša Cate Blanchett (Elizabeta), drugi pa zato, ker je imela Dencheva v Shakespearju zgolj za osem minut prizorov v celotnem filmu. Kar je sicer še vedno za dve minuti več, kot jih je v Mreži (1976) imela Beatrice Straight, presenetljiva dobitnica oskarja za žensko stransko vlogo.

7. Zmaga Adriena Brodyja: Čeprav je bila predstava Brodyja v Pianistu režiserja Romana Polanskega izjemno hvaljena, pa skoraj nihče ni mislil, da ima do tedaj praktično neznani Brody možnosti za zmago. Še posebej glede na izjemno močno konkurenco leta 2002 v postavi Michael Caine, Jack Nicholson, Daniel Day-Lewis in Nicolas Cage. Favorita sta bila povratnik Nicholson (Gospod Schmidt) in Day-Lewis za svojo vlogo v Scorsesejevih Tolpah iz New Yorka, za katerega je bil producent Harvey Weinstein tako prepričan, da bo zmagal, da je dejal, da lahko preostali nominiranci kar ostanejo doma. A film je na koncu postal osmoljenec večera, potem ko mu je oskarja za režijo izmaknil Polanski, za film pa Chicago. Brody je oskarja prejel pri 29 letih, s čimer do danes ostaja najmlajši dobitnik oskarja za glavno moško vlogo. Ob zmagi je prejel stoječe ovacije (presenečenega) avditorija, sam pa je bil tako evforičen, da je podeljevalki Halle Berry pritisnil strasten poljub.

8. Usodna nesreča usodna za Goro Brokeback: Zmaga Usodne nesreče (Crash) pred favorizirano, subtilno in srce parajočo Goro Brokeback do danes velja za enega največjih oskarjevskih ne samo šokov, ampak tudi krivic. Številni Usodno nesrečo, prepleten (in prav nič subtilen) portret rasnih odnosov v ZDA, prezrt na zlatih globusih, označujejo za najslabšega oskarjevskega zmagovalca vseh časov. S to oznako se sicer ne bi nujno strinjali, saj je konkurenca kar ostra (Argo, če omenimo le enega zadnjih spodrsljajev), a dejstvo je, da je težko razumeti košarico Akademije Gori Brokeback. Mojstrovina Anga Leeja o nesrečni ljubezenski zgodbi dveh kavbojev je bila pretresljiva in politično angažirana, saj je ujela duh Busheve Amerike, v kateri je bilo tistega leta veliko govora o odrekanju pravic istospolnim. Če kdaj, bi tu res verjeli, da "ostareli beli možje", ki sestavljajo večji del Akademije, preprosto niso bili pripravljeni za kavbojsko gejevsko romanco. So pa z zmago Usodne nesreče Paula Haggisa vseeno hoteli dokazati, da so progresivni. Le ne dovolj progresivni. Kot je dahnil Jack Nicholson, ko je odprl ovojnico: "Uou." Leeju so podelili tolažilno nagrado v obliki oskarja za režijo, kar pa jih ni ubranilo očitkov homofobije.


9. Zmaga Roberta Benignija: Čeprav je bil Italijan, protagonist, scenarist in režiser italijanske komične drame Življenje je lepo simpatičen, ko je tako evforično pospremil svojo nepričakovano zmago za najboljšo glavno moško vlogo leta 1998, pa je izbira Akademije dvignila kar nekaj obrvi. Težko je razumeti, kako je Benigni premagal tisto leto izjemnega Edwarda Nortona, ki je kot neonacist v American History X res blestel. A Norton ni bil edini, ki so ga stavnice postavljale pred Benignija – v konkurenci so bili namreč tisto leto še Tom Hanks (Reševanje vojaka Ryana), Ian McKellen (Bogovi in pošasti) in Nick Nolte (Affliction), Akademiji pa so številni takrat zamerili že, da ni nominirala Jima Carreyja za Trumanov šov, za katerega je dobil zlati globus.

Roberto Benigni je oskarja prejel za Življenje je lepo. Foto: Reuters

Roberto Benigni je oskarja prejel za Življenje je lepo. Foto: Reuters

10. Zmaga Rockyja: V konkurenci Vseh predsednikovih mož, Mreže in Taksista je res težko videti, kako je Akademija na koncu izbrala Rockyja, boksarsko dramo s Sylvestrom Stallonom.

11. Oskar za Three 6 Mafia: Leta 2007 je bilo praktično jasno, da bo oskarja za najboljšo pesem prejela Dolly Parton za skladbo Travellin' Thru iz filma Transamerica. A šok je bil velik, ko je legendi countryja zmago odnesla do takrat malo znana raperska zasedba Three 6 Mafia s svojo It's Hard Out Here for a Pimp iz filma Hustle & Flow. Še pred razglasitvijo se jim je voditelj Jon Stewart rogal, kako težko delo bo imel violinist pri igranju nominirane skladbe, po zmagi pa se sploh ni mogel zadržati: "Za tiste, ki štejete: Three 6 Mafia – en oskar, Martin Scorsese – nula."

12. Zmaga 11-letne Anne Paquin: Redko, a sem ter tja oskarji vseeno nominirajo tudi otroške igralce – le redko pa ti zmagajo. Zato je bilo kar precejšnje presenečenje, ko je leta 1994 kipec za stransko žensko vlogo pobrala takrat 11-letna Anna Paquin za svojo vlogo v drami Klavir. Pri tem je premagala taka imena, kot so Winona Ryder, Emma Thompson in Holly Hunter. Hunterjeva zanesljivo ni objokovala izgube, saj je na isti podelitvi prejela oskarja za glavno žensko vlogo, prav tako za Klavir. In čeprav Paquinova nikdar več ni bila nominirana za oskarja, pa se je kritikom po nekajletnem zatišju ponovno prikupila v seriji Prava kri in s filmom Margaret.

13. Neomajna ljubezen Akademije do muzikalov: Če (ko?) Dežela La La letos dobi oskarja za najboljši film, to v resnici ne bi smelo presenetiti nikogar – Akademija je vedno imela malce nenavadno afiniteto do muzikalov, od časov, ko so bili ti priljubljen filmski žanr, do nekaterih zadnjih poskusov v tem žanru. Na oskarjih leta 1952 je tako slavil lahkotni muzikal Američan v Parizu, ki je bil tisto leto v konkurenci dveh izjemno hvaljenih dram, ki še danes veljata za klasiki – Prostor na soncu in Tramvaj poželenje, temu pa dodajte še zgodovinski ep Quo Vadis. A čeprav je Tramvaj pobral tri od štirih igralskih oskarjev, je glavna nagrada večera šokantno šla Američanu v Parizu, za nameček pa je Vincente Minnelli pobral še oskarja za režijo. In kot da to ne bi bilo dovolj, je Minnelli šest let pozneje dvojni uspeh ponovil z muzikalom Gigi.

Solze sreče Gwyneth Paltrow, ki je oskarja prejela za vlogo v Zaljubljenem Shakespearju. Foto: Reuters

Solze sreče Gwyneth Paltrow, ki je oskarja prejela za vlogo v Zaljubljenem Shakespearju. Foto: Reuters

Nepričakovana (številni bodo rekli nezaslužena) je bila tudi bolj nedavna zmaga za muzikal, ko je leta 2002 zlati kipec za najboljši film prejel Chicago. Film Roba Marshalla je slavil v konkurenci Pianista (Polanski), Tolp New Yorka (Scorsese), Ur do večnosti (Daldry) in Gospodarja prstanov (Jackson).

14. Izenačenje v kategoriji glavnih igralk: Na podelitvi oskarjev leta 1969 sta kipec za najboljšo igralko v glavni vlogi odnesli kar dve - Barbra Streisand (Smešno dekle) in Katharine Hepburn (Lev pozimi). Hepburnova je sicer rekorderka po številu osvojenih oskarjev – v svoji 66-letni karieri je prejela štiri za glavno vlogo -, a zanimivo je, da nikdar ni bila favoritinja (tisto leto je bila favoritka Streisandova), za nameček pa še niti enkrat ni bila na podelitvi, da bi nagrado sprejela. Sicer pa je v celotni oskarjevski zgodovini do izenačenja prišlo samo še trikrat, od tega dvakrat v kategoriji najboljšega dokumentarnega filma in enkrat v kategoriji kratkega filma.

15. Oskar za Juliette Binoche namesto za Lauren Bacall: Prav vsi so leta 1997 pričakovali, da bo svojega prvega oskarja prejela hollywoodska legenda, Lauren Bacall, za katero je bila pri 73 letih to sploh prva nominacija, in ki je za vlogo v filmu Ogledalo ima dva obraza prejela tudi zlati globus. O preostalih nominirankah se niti ni kaj dosti govorilo, čeprav sta bili izjemno močni tudi Joan Allen in Barbara Hershey. Prav gotovo pa nihče ni mislil, da bo slavila Juliette Binoche (Angleški pacient), niti ona sama. "Ničesar nisem pripravila. Mislila sem, da ga bo dobila Lauren, in mislim, da si ga zasluži," je dahnila na odru šokirana Francozinja. Analitiki zmago Binocheve pripisujejo vsesplošni evforiji nad Angleškim pacientom, ki je tisto leto dominiral, in vsesplošni nepriljubljenosti filma Ogledalo ima dva obraza.


Arhiv MMCPodrobno...