Čmrlji so poddružina pravih čebel z več kot 200 vrstami. Veliki so od enega do treh centimetrov in imajo čokato telo, gosto poraslo z dlačicami. Znani so kot opraševalci cvetov in so za človeka načeloma nenevarni.

"Čmrlji so bližnji sorodniki Kranjske čebele in daljni sorodniki os. Oboji so pikajoče žuželke, zato - logično - ljudje sklepajo, da so tudi čmrlji nevarni in pikajo, še posebej zato, ker so tako veliki. Toda pri čmrljih je to malce drugače," je dejal samostojni raziskovalec Milan Vogrin.
Strah je odveč: čmrlji niso nevarni
Samice čmrljev imajo resda želo in lahko pičijo, zato pri ljudeh povzročajo strahospoštovanje, a treba se je zavedati, da pičijo le, če so življenjsko ogrožene. "Čmrlji so zelo miroljubni, na prostem vas ne bodo nikoli pičili, ne bodo pičili niti, ko zaidejo v stanovanje. Pičijo le v skrajni sili. Na primer, če ga primemo in stisnemo, ali pa, če bi brskali po njihovih gnezdih, saj ga določene vrste lahko branijo. Toda, če čmrlj ni neposredno ogrožen, sigurno ni nevaren in ne bo pičil," je pojasnil dr. Danilo Bevk iz Nacionalnega inštituta za biologijo.
Družina čmrljev obsega od 100 do 500 osebkov
Če pa se bo čmrlj v skrajnem primeru odločil za pik, bo v nasprotju s kranjsko čebelo ta pik preživel, za človeka pa je pik manj boleč od čebeljega. Čmrlji sicer živijo podobno kot kranjska čebela, in sicer kolonijsko, družina obsega od 100 do 500 osebkov. Njihove skupnosti sestavljajo matica, delavke, krajši čas leta tudi troti oziroma samci. Sicer pa so družine kratkotrajne, saj trajajo samo nekaj mesecev - nastanejo spomladi, jeseni pa propadejo. "Skupnost vsako leto nastane na novo, prezimijo samo mlade matice. Te izležejo poleti ali jeseni, odidejo prezimovat, ostala družina pa propade," je dejal Bevk.
Matica gnezdo segreje tudi za 20 stopinj Celzija!
Matice sicer prezimijo v tleh, dejavne pa postanejo ob prvi zimski otoplitvi. Opazimo jih lahko na zimskem cvetju, kot je denimo žafran, kjer se hranijo na cvetovih. "Iskanje gnezd je od vrste do vrste različno. Ene vrste gnezdijo pod zemljo v opuščenih gnezdih malih sesalcev, druge na površini v mahu, šopih trav, tudi v ptičjih gnezdih, podstrešjih, skladovnicah drv. Ko matica najde gnezdo, v njej naredi lončka. V enega odloži medečino, v drugega pa jajčeca, iz katerih se razvijejo ličinke. Te nato sama hrani in greje. To je še posebej pomembno, kajti to poteka spomladi, ko so zelo nizke temperature. Matica je sposobna gnezdo ogreti na 20 stopinj Celzija nad temperaturo okolja, kar je za tako majhno žival izjemen dosežek," je poudaril Bevk. Gnezdo ogreva z drgetanjem mišic.
Kako lahko pomagamo čmrljem?
Čmrlji danes vse težje najdejo primerno mesto za gnezdenje. Pri tem jim lahko pomagamo in jim postavimo gnezdilnico (kako izgleda gnezdilnica, si lahko ogledate na spodnjem videu), oni pa nam bodo v zameno opraševali rastline na vrtu. "Lahko jo kupimo ali pa naredimo sami. Primerne so gnezdilnice iz kartona, vanje damo posušen mah ali pa mešanico mahu in bombaža. Tako gnezdilnico potem postavimo na mesto, ki je zaščiteno pred dežjem. Idealno je, če je bliže tlom, lahko je pa tudi višje, če nimamo te možnosti. Gnezdilnico postavimo in upamo, da se bodo čmrlji sami naselili, še večja verjetnost naselitve pa je, če matico ulovimo - vendar pa moramo uloviti matico, ki išče gnezdo in ne matice, ki je na cvetu," je poudaril Bevk in dodal: "Iščemo torej tako, ki leti nizko nad tlemi, stika za luknjami, pristaja, gre v luknjo, pride ven. Ko je matica na tleh, jo pokrijemo z majhnim lončkom, jo damo na vhod gnezdilnice, počakamo nekaj minut, da gre notri, zapremo za deset do največ trideset minut in odpremo. Potem matici prepustimo, da sama odloči, ali ji gnezdilnica ustreza ali ne."
Na ta način imamo lahko z malo sreče in vztrajnosti čmrlje na okenski polici vse poletje. Jeseni bo družina razpadla, a če bodo v njej matice, je velika verjetnost, da se bodo v gnezdilnico - če bo še vedno na voljo - vrnile.