Drama je bila, kot se verjetno za tako medijsko izpostavljen (in zvezdniško obarvan) dogodek spodobi, napolnjena do zadnjega kotička. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Drama je bila, kot se verjetno za tako medijsko izpostavljen (in zvezdniško obarvan) dogodek spodobi, napolnjena do zadnjega kotička. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Trije ugledni slovenski filozofi so, obdani z dvojno publiko ter v tako rekoč navidezni realnosti, značilni za naravo gledališča, odprli svoj akademski diskurz. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Dolar se je kot prvi govorec lotil laži skozi zgodovinsko prizmo in speljal diskurz o laži vse od antike do psihoanalize. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Kar se tiče Kanta, se je Alenka Zupančič dotaknila filozofskega ekscesa mladega Kanta in njegovega kontroverznega spisa O domnevni pravici lagati iz človekoljubja. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Verjetno najbolj težko pričakovani gost večera Žižek je postregel z nekaterimi že znanimi primeri, kot je tudi naslovna parabola njegovega predavanja Dvanajsta kamela kot eno od imen Boga. Foto: MMC RTV SLO / Miloš Ojdanić
Kdo zdaj tu laže? se je spraševala lakanovska trojka

Drami in se lotila izmuzljivosti laži.

Ta pa je seveda ne glede na filozofski diskurz treh velikih sodelujočih imen – Mladen Dolar, Alenka Zupančič, Slavoj Žižek – ostala neulovljiva, čeprav jo je vsak govorec osvetlil iz svojega zornega kota, sicer izhajajočega iz skupne jim psihoanalitske šole. Drama je bila, kot se verjetno za tako medijsko izpostavljen (in zvezdniško obarvan) dogodek spodobi, napolnjena do zadnjega kotička in še čez, glede na to, da je del občinstva zasedel na odru postavljeno tribuno – scenografijo, vzeto iz Hamleta, kar se je prilegalo obravnavni temi, ki se je skoraj neizogibno dotaknila tudi znamenitega Hamletovega razkrinkavanja laži s pomočjo mišnice.

Gledališka realnost in iskanje prave laži
Trije ugledni slovenski filozofi, znani tudi kot 'lacanovska trojka', kot jih je uvodoma napovedala voditeljica Jela Krečič in šaljivo dodala, da je po treh letih napovedana trojka končno tu, so torej prvič skupaj zasedli oder, bili obdani z dvojnim občinstvom (in še novinarji kot stranskimi opazovalci ob straneh odra) ter v tako rekoč navidezni realnosti, značilni za naravo gledališča, odprli svoj akademski diskurz, ki kljub vsemu ni bil nič kaj pretirano pompozen. Oziroma kot je občinstvo uvodoma opomnil Dolar, se trojka "ukvarja s sivo teorijo in žarometi nekako ne sodijo zraven".

Osnovna vprašanja so se dotikala predvsem statusa laži kot filozofske kategorije, kako lahko lažemo z resnico, zakaj ima resnica strukturo fikcije, laganja iz vljudnosti v določenih družbenih situacijah in kontekstih, povezav fantazem in iluzij z resničnostjo in laži v okvirih sodobne politike, religije in ideologije. "Verjetno ne lažem preveč, če napovem, da bomo skušali v nocojšnjem večeru problem laži kar najbolj zaplesti," je še napovedala Krečičeva. In tako se je zapletanje v laži začelo s sklopom treh polurnih predavanj, od katerih je bilo Žižkovo, v njegovi maniri, najbolj 'na videz' poljudno, posejano s šaljivostmi in s tem tudi občinstvu všečno.

Od kretskega lažnivca do belih laži
Dolar se je kot prvi govorec lotil laži skozi zgodovinsko prizmo in speljal diskurz o laži vse od antike do psihoanalize; začel je z znamenitim kretskim lažnivcem, Krečanom, ki pravi, da vsi Krečani lažejo, in prvi ustvaril t. i. paradoks lažnivca, saj v filozofiji nikoli ne gre zgolj za izjavo o resničnem ali neresničnem, temveč gre vedno tudi za tistega, ki to izjavlja. Nadaljeval je s primerom mačke na predpražniku (angleško cat is on the mat), ki tam je ali pa je ni, torej vedno znova našo izjavo postavlja na preizkušnjo, ter preko Hegla nadaljeval vse do tistih za splošno občinstvo najbolj zanimivih laži t. i. belih laži. To so družbene laži, vljudnostne laži, socialni izgovori, komplimenti, gostoljubje tipa "Zelo me veseli, da si prišel!" ob prihodu nenapovedanega gosta. "Vsem je skupno to, da v določeni socialni situaciji izrečemo laž, ampak vseeno ostanemo zvesti neki intersubjektivni družbeni resnici."

Dolar je v diskurzu govoril predvsem o ugotavljanju laži skozi pozicijo govora in govorca in dveh ključnih vprašanj: ali je mogoče lagati, tako da govorimo čisto resnico, in ali je mogoče govoriti resnico, tako da lažemo, ter se ob tem dotaknil tudi družbeno potrebnih laži in laži v umetnosti, ki se skozi fikcijo dotika realnosti našega sveta.

Laž kot človekova pravica, dobro za drugega in kajenje
Alenka Zupančič je v svojem predavanju razčlenila Kantovo dosledno zavračanje laži, ga spotoma začinila z Markom Twainom, kreacionizmom, Luthrom in še kom, na samem začetku pa opozorila na že omenjeno scenografijo in Hamletovo mišnico.

Kar se tiče Kanta, se je dotaknila filozofskega ekscesa mladega Kanta in njegovega kontroverznega spisa O domnevni pravici lagati iz človekoljubja, kjer se govori o laganju kot o namernem zavajanju, kar je seveda moralno sporno, obenem pa se postavlja tudi vprašanje, ali je laganje v določenih okoliščinah tudi dopustno, kar kaže laž kot človekovo pravico, v okviru katere ni nič hudega, če se kdaj zlažemo v prid dobremu. Med drugim se je Zupančičeva posvetila tudi skrbi za dobro drugega, ki je na tak ali drugačen način pogosto lažna oziroma lažniva, četudi izhaja iz dobronamernih vzgibov. Primer tega je vse bolj manično preganjano kajenje in statistika, ki ne govori v prid zdravja kadilcev ter tako mnogim "služi kot neposredno sredstvo užitka v zatiranju kadilcev".

Hollywoodska produkcija in demokracija
Verjetno najbolj težko pričakovani gost večera Žižek je postregel z nekaterimi že znanimi primeri, kot je tudi naslovna parabola njegovega predavanja Dvanajsta kamela kot eno od imen Boga. Gre za zgodbo o trgovcu s kamelami, ki je trem sinovom zapustil 11 kamel z natančnim navodilom, naj prvi podeduje polovico kamel, drugi četrtino in tretji šestino kamel. Živali se ne da razdeliti drugače, kot da dodamo eno kamelo, ki jo lahko po delitvi spet vzamemo nazaj - torej bi bila prav lahko tudi fiktivna kamela.

V nadaljevanju je Žižek postregel s skoraj obskurnimi primeri iz hollywoodske produkcije, a zato nič manj ilustrativnimi in tudi zabavnimi, nato pa prešel do središča svojega diskurza, ki ni v samem reševanju laži, temveč v tem, kako najti pravo laž in s tem razjasniti stvari. Primer je seveda demokracija sama, ki pravzaprav zahteva navideznonost – ljudje namreč po Žižku hočejo zgolj videz odločanja, medtem ko je dejansko odločanje (npr. primer Grčije) v trenutku razglašeno za krizo demokracije. Skratka, po Žižku je demokracija laž in fetiš, ki nam preprečuje videti resnične mehanizme oblasti.

Čudno mesto Križemkraž in pozicija izjavljanja
Več kot dveurno srečanje je bilo večinoma mlademu občinstvu prejkone v zadovoljstvo, in četudi je morda kdo prišel na šov, je bil priča akademskemu diskurzu. Laž pa je, tako kot nas uči že Kajetan Kovič v svoji otroški pesmici, sila zmuzljiva reč, ki nam vedno kaže dva obraza, torej je ni brez resnice, kot tudi resnice ni brez laži. V končni fazi pa je vedno odvisna od pozicije izjavljanja; v čudnem mestu Križemkraž je torej tudi resnica laž in nasprotno.

Kdo zdaj tu laže? se je spraševala lakanovska trojka