Kobane je po svetu postal simbol boja proti Islamski državi, a hkrati tudi kurdske želje po svobodnem Kurdistanu, ki vsaj na ozemlju Sirije in Iraka ni več utopija. Foto: EPA
Kobane je po svetu postal simbol boja proti Islamski državi, a hkrati tudi kurdske želje po svobodnem Kurdistanu, ki vsaj na ozemlju Sirije in Iraka ni več utopija. Foto: EPA
Kurdski borec v Kobaneju
Levji delež bojev v Kobaneju so opravili borci Ljudskih zaščitnih enot (YPG) in Ženskih zaščitnih enot (YPJ). S težko artilerijo jim je pomagalo 150 pešmerg iz Južnega Kurdistana, borilo se je tudi nekaj deset pripadnikov FSA-ja, iz zraka pa so bombardirala ameriška letala. Vseeno je trajalo tri mesece, da so Kurdi iz mesta izgnali Islamsko državo. Foto: Reuters
Abdulah Ocalan na plakatu ob slavju v Alepu
ZDA in koalicijske države hvalijo Kurde, zlasti iraške, a pri sirskih so zadržane. Glavna tamkašnja politična sila PYD je del politične družine Kurdske delavske stranke (PKK), katere voditelj Abdulah Ocalan je nesporni ideološki navdih. A tu je konflikt s Turčijo, zaradi česar je PKK teroristična organizacija za ZDA in Evropsko unijo. Foto: Reuters

Sanje o enotnem Kurdistanu se lahko primerjajo z idejo zdaj že pokopanega panarabizma. Mogoče je ravno boj z IS-jem priložnost za uresničitev tega?

Trgovec iz Hevlerja, glavnega mesta iraškega Kurdistana
Masud Barzani, predsednik iraškega Kurdistana
Vsak Kurdistan je politično svoja zgodba. V iraškem gre skorajda za podjete dveh družin, ki sta si zaradi starih rodbinskih, vojaških in tudi ideoloških sporov razdelili pokrajino na dva dela: večji del pripada Kurdski demokratični stranki (KDP) Masuda Barzanija, manjši pa Patriotski zvezi Kurdistana (PUK) Džalala Talabanija, oboji pa imajo svoje pešmerge, saj skupna vojska dejansko ne obstaja. A tu je upanje - na zadnjih regionalnih volitvah je gibanje Sprememba postala druga stranka pokrajine. Foto: EPA
Pešmerga z zastavo Kurdistana
Iraški Kurdistan je vsaj za tretjino povečal ozemlje pod svojim nadzorom in pri tem osvojil ključno mesto - Kirkuk, ki je bilo nekoč večinsko kurdsko. A kljub zadnji ofenzivi v okolici Mosula v Hevlerju poudarijo, da jih zavzemanje sunitskih arabskih ozemelj ne zanima, če ne bo pri tem glavne vloge odigral Bagdad, a to bi lahko še zaostrilo ločnico med suniti in šiiti v Iraku. Foto: EPA

Dobili smo 25 od 250 novih ameriških oklepnih vozil. Na bojišču pešmerge nosijo 90-odstotkov bremena in žrtev, a prejmemo 10 odstotkov opreme in denarja. Počasi se zbujajo dvomi, da gre za politične odločitve, kakšno orožje naj prejmejo Kurdi.

Masrur Barzani, vodja varnostnega sveta iraškega Kurdistana, po osvoboditvi Kobaneja
YPJ - Ženske zaščitne enote
Kurdi, zlasti v Turčiji in Siriji, kjer prevladuje politična veja PKK, so izjema v bližnjevzhodnem svetu glede vloge žensk: emancipacija je močno spodbujena, oblikovane so posebne ženske bojne enote (YPJ v Siriji), v političnem življenju so predpisane 40-odstotne kvote, večina organizacij ima tako tudi žensko vodjo, ki je enakovredna moškemu vodji. Foto: Reuters
Zemljevid z dne 30. januarja 2015
Boj Kurdov (rumena barva) in Islamske države (črna barva) se razteza na stotine dolgi fronti v Siriji in Iraku, pri čemer jih vseeno nekaj druži - oboji so de facto odpravili meddržavno mejo. Foto: Twitter/@PetoLucem
Selahattin Demirtas, vodja prokurdske HDP
Za stabilnost in usodo celotnega Kurdistana ostaja ključna rešitev v Turčiji, kjer živi polovica vseh Kurdov. Erdoganova pogajanja z Ocalanom so zastala, zaradi Kobaneja so celo izbruhnili novi incidenti in se je razširil val nasilja. Po drugi strani pa Kurdi v legalnem političnem življenju še nikoli niso imeli tolikšne besede in vloge. Na predsedniških volitvah je vodja osrednje prokurdske stranke HDP Selahattin Demirtas prejel 10 odstotkov in zmagal skoraj v celotni jugovzhodni Turčiji. Foto: EPA
Mladi Kurd med slavjem v Kamišli
Kaj čaka v življenju mlade Kurde? Leta 2012 so ameriške obveščevalne službe predvidele, da se bo do leta 2030 vzpostavil neodvisni Kurdistan tudi na ozemlju Turčije. Foto: Reuters

"Dobrodošli v Stalingradu, dobrodošli v Kobaneju." Večinsko kurdsko mesto na meji Sirije s Turčijo z le 50 tisoč prebivalci je v preteklih mesecih postalo simbol boja proti grožnji do takrat neustavljive Islamske države. Po 134 dneh srditih bojev so kurdske enote YPG/YPJ, zbrane pod rdečo zvezdo na rumenem polju, ob pomoči ameriških letalskih napadov v celoti osvobodile mesto in skrajno sunitsko-salafistično gibanje je doživelo prvi veliki poraz po lanski razglasitvi kalifata.

Čestitke vojske, a hkrati zavrnjen vizum
A kljub opravljanju krvavega dela na terenu tako v Siriji kot Iraku so Kurdi prejšnji teden ostali brez povabila v London na konferenco tako imenovane koalicije proti Islamski državi. Ob tem so ZDA vnovič zavrnile vstopni vizum političnemu vodji sirskih Kurdov Salihu Muslimu, ker je politično-ideološko-vojaško povezan s Kurdsko delavsko stranko (PKK), ki v ZDA in Evropski uniji sodi med teroristične organizacije.

Ravno borci, navdihnjeni z izrazito levičarsko in sekularno ideologijo Abdulaha Ocalana, so poskrbeli za edini vidni uspeh koalicijske zračne kampanje proti IS-u, ki medtem še naprej mirno obglavlja Sirce, Iračane in tujce. Ameriški vojaški vrh hvali kurdske borce, a politično so Kurdi še naprej potisnjeni na stran, česar pa so v svoji burni zgodovini že vajeni.

Na bojiščih udejanjena kurdska enotnost
Kobane so osvobodili predvsem z lastnimi močmi in Kurdi vseh štirih Kurdistanov slavijo veliko simbolno zmago, ki jih navdaja z upanjem, da mogoče kurdska država vseeno ni popolna utopija, kot so jim to desetletja dopovedovali Turki, Arabci in Perzijci.

"Mučeništvo Zeravana - pešmerge iz južnega Kurdistana v Kobaneju - in Nečirvana - gverilca iz Rojave, ubitega v operacijah pri Mosulu - na isti dan je simbol bratstva, zveze in enodušnosti v kurdskem narodu. Kaže, da ima celotni kurdski narod en sam cilj," je ob izgonu IS-a iz Kobaneja poudaril Masud Barzani, predsednik avtonomnega iraškega Kurdistana in sin legendarnega vojaškega voditelja Mustafe Barzanija, ki že 70 let navdihuje boj za kurdsko neodvisnost.

Na štiri države razbit gorski narod
Ravno uspešen boj proti IS-ju, ki je s svojo pojavo tako prevzel mednarodno javnost, postaja ključni katalizator procesa, ki bi lahko prinesel novo državo na zemljevid sveta - a kaj, ko Kurdi in Kurdistan še zdaleč niso enoznačen pojem.

Kurdi se imajo za starodaven narod, ki že pet tisoč let strnjeno živi v gorovjih Taurusa in Zagrosa, pri čemer jih je nenaklonjena sodobna zgodovina razdelila na štiri države: Turčijo (do 15 milijonov), Iran (okoli 7 milijonov), Irak (6 milijonov) in Sirijo (do 3 milijone ljudi). Po kurdski politični terminologiji se Kurdistan deli na Bakur (Severni Kurdistan = Turčija), Rojhelat (Vzhodni Kurdistan = Iran), Bašur (Južni Kurdistan = Irak) in Rojavo (Zahodni Kurdistan = Sirija).

Raznovrstni jezik, pisave in vere
Ob tem se kurdski jezik deli na pet različnih narečij, ki se za nameček lahko pišejo kar v štirih različnih pisavah. Versko so še bolj raznoliki, večina jih je sunitskih muslimanov, a vera je običajno močno podrejena narodnostni pripadnosti. V Iranu šiitski Kurdi ne gojijo tako močnih avtonomnih in povezovalnih teženj. Številni Kurdi so pripadniki starejših verstev, kot so jezidi, jarzani, tudi zaratustrstvo je še prisotno. Obstajajo tudi judovski Kurdi, ki pa so se večinoma izselili v Izrael.

Dva ponesrečena poskusa z državo
Kot Neturki, Neperzijci in Nearabci so za Kurde to tuje države in pred stoletjem so že bili tik pred tem, da dobijo lastno nacionalno državo. Mirovna konferenca po koncu 1. svetovne vojne v kraju Sevres je predvidevala razrez poraženega Osmanskega cesarstva in nastanek Kurdistana. A revolucija Kemala Atatürka je prinesla Turčijo in nova razmerja ter pogodbo v Lozani, pri kateri so kratko potegnili tudi Kurdi. Naslednjo veliko priložnost sta prinesli 2. svetovna vojna in sovjetska okupacija Irana - Sovjetska zveza je spodbudila nastanek republike Mahabad, katere vojaški voditelj je bil Mustafa Barzani. Enoletna epizoda se je končala s sovjetskim umikom in vojaškim porazom mlade državice.

IS posredno omogočil zasedbo "Jeruzalema"
Izmed štirih delov avtonomijo uživa le iraški Kurdistan, ki si je v 25 letih znal izboriti vse večjo samostojnost znotraj vse bolj kaotičnega Iraka. Nafta in spretno politično manevriranje sta pokrajini z glavnim mestom Hevler (arabsko Irbil) prinesla nenavadno stabilnost in lani poleti je Masud Barzani napovedal referendum o neodvisnosti. Sočasno so ravno zaradi šokantnega prodora Islamske države v Irak dobili nepričakovano darilo - v trenutku, ko je padel Mosul, so pešmerge zasedle Kirkuk. "Kako opisati pomen tega mesta? To je kurdski Jeruzalem, in to Jeruzalem, ki plava na morju nafte."

Junija so tako iraški Kurdi z radovednostjo opazovali plimo črnih zastav IS-a in izkoriščali razpad iraške vojske za širjenje lastnega ozemlja. A hitro so na lastni koži spoznali, da Abu Bakrov samooklicani kalifat ne deluje ravno logično in se je ob sirski protiuporniški in protirežimski fronti ter protišiitskem boju v Iraku spustil še v vojno s Kurdi, in to z vso močjo. V skladu z IS-jevo odpravo meddržavne meje so na udar prišli tudi sirski Kurdi.

Sobivanje tako z režimom kot z uporniki
Sirijo že štiri leta trga krvava državljanska vojna, v kateri so si sirski Kurdi izborili posebno mesto, skorajda nevtralno. Preobremenjeni režim Bašarja Al Asada se je maja 2012 nenadoma in bržkone po dogovoru umaknil s kurdskih ozemelj na severu države. Oblast je de facto prevzela Demokratska zveza (PYD) Saliha Muslima, ki je sirska veja tudi Evropi dobro znanega PKK-ja, delujočega v Turčiji.

Na severu Sirije so se oblikovali trije ozemeljsko zaokroženi kantoni: Afrin na skrajnem zahodu, Kobane na sredini obmejnega pasu s Turčijo in največji Cizire na skrajnem severovzhodu Sirije. Za varnost skrbijo Ljudske zaščitne enote (YPG/YPJ), ki jih je PYD ustanovil leta 2004 po neredih v Kamišliju (kurdsko Kamišlo), ko je bilo na nogometni tekmi in po njej v spopadih med Kurdi in Arabci ubitih najmanj 30 ljudi.

Kurdi v sirski vojni
YPG/YPJ je v konfliktu nevtralna, a pri tem brani kurdske interese in se bori za avtonomijo, ki jo je pred vojno režim Bašarja Al Asada zavračal. V zahodnem kantonu Afrin imajo sklenjeno premirje s FSA/Islamsko fronto, medtem ko so incidenti s Fronto Nusro ponehali, hkrati pa Kurdi omogočajo Asadovemu režimu oskrbo šiitske enklave Nubul/al Zahra. Na vzhodu v Cizire vlada vse bolj nelagodno sožitje z ostanki režima, ki nadzira arabski del mesta Kamišlo z letališčem in pripadajočo vojaško bazo ter polovico Hasake, glavno mesto istoimenskega guvernata, kjer so Arabci v večini. Ravno tu so sredi januarja izbruhnili doslej najbolj srditi in krvavi spopadi Kurdov z režimom, pri čemer je bilo ubitih več deset ljudi na obeh straneh, s tem pa je konec predtem skupne fronte proti IS-u. YPG/YPJ je viden še v razrušenem in razdeljenem Alepu, kjer držijo strateško pomembno kurdsko četrt Šejk Masud, ki se je večkrat znašla na tarči vladnih sil, saj prek nje omogočajo preskrbo upornikom.


Premirje prineslo čez mejo izkušene vojake

Turčija je pod Recepom Erdoganom ravno zasukala politiko in se je z zaprtim vodjem PKK Abdulahom Ocalanom spustila v pogajanja. 30-letni vojaški spopad je terjal življenja 45 tisoč ljudi. Otipljivi sad pogovorov sta bila premirje in umik gverilskih enot iz Turčije. Ob iraškem Kurdistanu se je tako ponudila priložnost tudi za premik v Sirijo, kjer je bil PKK že domač - basistični režim družine Asad je namreč podpiral gverilce v boju proti Turčiji vse do leta 1999, ko je pod grožnjo vojne pokleknil in jim odrekel gostoljubje. Hkrati se je v 25 letih konflikta s Turčijo v vrstah PKK-ja vedno borilo veliko sirskih Kurdov (vsaj petina borcev je izvirala iz Rojave).

Tako je YPG/YPJ hitro postal tudi vojaški dejavnik, zaradi česar so bili spopadi z udeleženci sirske državljanske vojne zelo redki in omejeni na posamezne incidente. Vse to je spremenila Islamska država, za katero je bil zlasti kanton Kobane moteč tujek, brez katerega bi neprekinjeno nadzirala skoraj 400 km meje s Turčijo, čez katero prihajajo islamisti iz Evrope.

Avtonomni kantoni motnja za IS in Turčijo
Sočasno se je avtonomnost kurdskih kantonov krepila in januarja lani so razglasili avtonomijo ter uradno prevzeli status začasne vlade, dokler ne bo razrešena sirska vojna. Nova avtonomna kurdska pokrajina z ideologijo pod navdihom PKK-ja je postala grožnja za Turčijo, ki je vse napore usmerila v zaprtje meja s kurdskimi kantoni, medtem ko so drugi odseki meje skoraj prosto odprti.

15. septembra lani je IS sprožil ofenzivo na Kobane, stotisoče ljudi je pobegnilo, kurdske vasi so serijsko padale brez pretiranega odpora, a ko so oktobra že vdrli v mesto in razglašali skorajšnjo zmago, se je mesto spremenilo v pekel za IS in postalo kurdski Stalingrad. Bližina meje je prinesla medijsko pozornost, obglavljanja tujcev so prisilila ZDA v delovanje in prišli so prvi letalski napadi.

Zgodovinsko - pešmerge ob boku PKK-ja
Na Turčijo se je zaradi popolne blokade meje zgrnil izjemen pritisk in nato se je zgodilo nepredstavljivo - Erdogan je prijateljskemu iraškemu Kurdistanu, s katerim zadnja leta izjemno krepi gospodarske vezi zlasti zaradi zanesljivega uvoza nafte, dovolil vstop ekspedicijskih sil v Kobane. Pešmerge s težkim topništvom so prišle na pomoč YPG/YPJ in potek urbane vojne v prej skoraj neznanem, a zdaj svetovno izpostavljenem mestu se je počasi zasukal.

700 letalskih napadov, 134 dni pozneje, po 400 mrtvih kurdskih borcih in 1.200 ubitih IS-ovcih je prišla zmaga. "To je sporočilo koaliciji in svetu, da je lahko IS uničen, če je odločna bojna sila takšna, kot so Kurdi v Kobaneju," je prepričan Mahmud Bali, krajevni novinar, ki je vztrajal v mestu v času bojev.

Samouprava v najmanjših dveh Kurdistanih
Borci iz vseh štirih Kurdistanov ob tem ne skrivajo, da končni cilj ni samo zmaga nad IS-jem, temveč predvsem uresničitev kurdskih sanj o lastni državi, četudi v drugačni ali omejeni obliki, kot bi si predstavljali narodi s pravo državo. Sirski Kurdi so zdaj v ofenzivi in bodo skušali povezati Kobane z največjim kantonom Cizire, ki že ima kopensko "mejo" z iraškim Kurdistanom. Avtonomija je minimalni kurdski cilj, s katerim se bo morala sprijazniti kakršna koli sirska vlada po koncu vojne. V Iraku je položaj Kurdistana že močno okrepljen, a lahko predvsem vprašanje Kirkuka pripeljala do zaostritve z Bagdadom, ki pa mu v tem primeru grozi izguba severa države.

Skratka, vojne Kurdov z Islamsko državo še zdaleč ni konec, sploh ker so trenutno sami edina učinkovita kopenska sila proti salafističnemu kalifatu, a že zdaj sta Zahodni in Južni Kurdistan močno okrepila svojo avtonomijo, ki se spogleduje z državnostjo. A tu sta še Severni in Vzhodni Kurdistan, kjer dve tretjini vseh Kurdov pričakujeta vsaj spodobno kulturno in politično avtonomijo, čemur pa Turčija in Iran nerada prisluhneta.

Sanje o enotnem Kurdistanu se lahko primerjajo z idejo zdaj že pokopanega panarabizma. Mogoče je ravno boj z IS-jem priložnost za uresničitev tega?

Trgovec iz Hevlerja, glavnega mesta iraškega Kurdistana

Dobili smo 25 od 250 novih ameriških oklepnih vozil. Na bojišču pešmerge nosijo 90-odstotkov bremena in žrtev, a prejmemo 10 odstotkov opreme in denarja. Počasi se zbujajo dvomi, da gre za politične odločitve, kakšno orožje naj prejmejo Kurdi.

Masrur Barzani, vodja varnostnega sveta iraškega Kurdistana, po osvoboditvi Kobaneja