Mojca je že dodobra osvojila avstralski način življenja. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič
Mojca je že dodobra osvojila avstralski način življenja. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič
Na letošnjem OP Avstralije. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič

Sledila sem dvema temeljnima vodiloma, ki sta se izkazali za preverjeno zagotovljen uspeh: 1. Prijatelji imajo prijatelje. Socializiraj se. 2. Bodi pozitivna. Ne razmišljaj, ne paničari in ne razmišljaj že na začetku, kaj, če ne.

Rooftop Bar, kamor Mojca rada popelje prišleke. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Mojca si ob natrpanem urniku rada vzame čas tudi zase. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič

Prosim, naj gre že enkrat uradno v eter, da ti tu služb ne ponujajo kot taksije na letališču. Ne vem, kdo je to spravil ven, ampak položaj je vsako leto težji.

O aboriginski problematiki raje ne bi ... Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Z ekipo iz pekarne, kjer dela ob koncih tedna. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič

Obljubila sem si, da se nikoli ne poročim za papirje. Raje delam kot konj, da si plačam šole, kot pa da se udinjam nekemu mizernemu "Oziju". Ni šans. To bi bil največji polom in bi uničila vse, za kar sem delala.

Njen prvi dom je bila bohemska četrt St. Kilda. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Svetičičeve domotožje ne muči kar precej, se pa vsakokrat razveseli tipičnih slovenskih izdelkov, ki ji jih dostavljajo obiskovalci. Nikakor ne pridite na obisk brez barcafeja in cedevite! Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič

Proti rasizmu niso odporni niti starejši - poznam cel kup starih kokoši, ki veselo rasistično pljuvajo čez priseljenske delavce v pekarni, in tudi sama sem že dobila pod nos: "Kaj? Govori angleško, prosim!", "Spokaj nazaj, od koder prihajaš" in neposrečeno oponašanje mojega naglasa. Ampak zato imam dva srednja prsta.

Živahno nočno življenje - na strehi. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Avstralijo (vzhodni del) si je ogledala v prvih mesecih, zdaj pa je bolj ali manj stacionirana v Melbournu. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič
Maja bo Mojca tekla svoj četrti maraton. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič

Ko sem imela vnetje modrostnega zoba, sem plačala 400 dolarjev samo zato, da sem v agoniji odprla usta in slišala: "Oh, my God, that's a wisdom tooth infection. You better take it out." (O, moj Bog, vnetje modrostnega zoba. Najbolje, da se izruva). In sem vprašala, koliko stane – 1.400 dolarjev.

St. Kilda. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

Z veseljem pomagam z drobnimi nasveti vsakemu, ki ima vsaj približno idejo, kaj hoče od Melbourna, kje in kaj bi delal in kaj ga zanima. In da zna biti samostojen. Ne pa, da se potem držijo v moji sobi in ne zapustijo hiše, dokler jih ne peljem ven za roko. Nočem biti nesramna, ampak nekaj samoiniciative in samostojnosti je treba pokazati.

Mojca se s Slovenci v Melbournu ne povezuje kaj dosti. Prijateljev ima veliko. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič
Melbourne je prijetno in multikulturno mesto. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Avstralija je tako ogromna, da si jo večina Avstralcev lahko malo bolje ogleda šele po upokojitvi. Foto: Reuters
... kjer posebnežev ne manjka. Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic
Sproščeni večeri na plaži. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič
Avstralija ni za vsakogar, svari simpatična Celjanka. Foto: Osebni arhiv Mojce Svetičič

34-letna Celjanka je Avstralijo izbrala za novi dom povsem po naključju. Trimesečno potovanje se je raztegnilo. Močno raztegnilo. Svetičičevi gre na roke, da je iznajdljiva, marljiva in vztrajna, zato je začetno krizo, ko se je kar nekajkrat pošteno zjokala, prebrodila in zdaj uživa v vsem, kar ji ponuja Melbourne.

Ob študiju ima dve službi, kljub temu pa ji ostane nekaj časa za uživanje v slovitem nočnem življenju tega južnega avstralskega mesta, ki ga je v tem času že dodobra izkusila.

Sama priznava, da je njeno življenje diametralno nasprotno od tistega, ki ga nekaj tisoč kilometrov severneje živi njena sestra dvojčica, poročena mati dveh otrok, ki jo je v Avstralijo pred osmimi leti ponesla služba.

Kako ste se odločili, da se preselite v Avstralijo, kaj vas je gnalo?
Moja "selitev", ki to na začetku sploh ni bila, se je začela z obiskom sestre dvojčice Jerneje, ki živi zdaj že osem let na Gold Coastu. Tritedenska karta se je podaljšala v tri mesece. V teh treh mesecih sem potovala po vzhodni obali, bila mesec dni na Novi Zelandiji, po prvotnem načrtu pa sem nameravala obiskati Melbourne, mogoče Perth, potem pa nazaj domov. Moram priznati, da sem bila sprva precej razočarana, saj mi Avstralija ni ponudila ničesar novega in neodkritega. Nekaj, kar lahko dobiš samo tu in nikjer drugje. To je bil tudi razlog, da sem šla na Novo Zelandijo. Melbourne ima neko silo, ne znam opisati. Ali ga vzljubiš in te posrka vase ali pa te enostavno izpljune, ker je preveč. Melbourne je mesto, kjer si lahko kar koli in kadar koli. Umetnik, študent, žurer, novodobni hipi, turist ali pa se zavlečeš v kakšno odmaknjeno sotesko. Smučanje, podeželje, velike stolpnice, art festivali, športni dogodki … tu je vse. In tri mesece sem podaljšala v nedoločen čas, ker je bil moj turistični vizum veljaven še osem mesecev.

Vmes sem potovala iz države in nazaj, ker je bil s tem pogojen vizum, se asimilirala, prestavljala po kavčih prijateljev ter se končno vselila v prvo hišo v St. Kildi in spoznala veliko ljudi - nekateri so še danes odlični prijatelji, drugi malo manj. Sledila sem dvema temeljnjima vodiloma, ki sta se izkazali za preverjeno zagotovljen uspeh: 1. Prijatelji imajo prijatelje. Socializiraj se. 2. Bodi pozitivna. Ne razmišljaj, ne paničari in ne razmišljaj že na začetku, kaj, če ne. Moja izkušnja je malo drugačna, saj nisem imela namena ostati in tudi poznala nisem žive duše, torej sem morala vse osvojiti relativno hitro, učinkovito, prositi za pomoč in nasvete ter uslugo vrniti, ko sem lahko. Učila sem se na svojih napakah, jih plačala drago, ampak pri tem dobila zgodb za celo knjigo. Ni mi žal. Če bi lahko, bi šla skozi vse še enkrat. Ampak nikomur ne priporočam priti sem kot vesoljec. Težko delo je.

Kot ste omenili, se je v Avstralijo že pred vami preselila tudi vaša sestra dvojčica. Sklepam, da so starši presrečni …
Mami in babi zagotovo nista presrečni, da nisva več doma. Vem pa, da je moja mami "superstar" in me podpira v vsaki, še tako bizarni odločitvi, če sama verjamem vanjo. In da se komaj zadržuje v prepričevanju o čem drugem. Verjamem, da je presrečna, dokler sem sama zadovoljna tu. In ta trenutek verjamem, da živim tu bolj kakovostno življenje, kot bi ga in kot sem ga doma. Mogoče, ker sem prepuščena sama sebi in sprejemam lastne odločitve brez občutka, da me bo kdo obsojal ali gledal postrani. In sama odgovarjam za posledice. Jernejina zgodba je bolj lagodna in enostavnejša, saj je prišla preko službe in ni imela večjih eksistenčnih izzivov.

Avstralija je dolgo veljala za deželo priložnosti, kjer službe malodane ležijo po cesti in odprtih rok sprejemajo prišleke. Ampak stvari se spreminjajo in ta predstava ni več najbolj točna, mar ne?
Prosim, naj gre že enkrat uradno v eter, da ti tu služb ne ponujajo kot taksije na letališču. Ne vem, kdo je to spravil ven, ampak položaj je vsako leto težji. Službe so, seveda, precej je poklicev, ki so iskani, službe so bolje plačane kot doma in vsaj v strežbi - kavarnah, restavracijah – in supermarketih mladi lahko dobijo službe. Ampak službe so, če nisi izbirčen. Ali pa si zares vztrajen ali uvrščen visoko na lestvici poklicev SOL (Skilled Occupation List). Za nižje izobražene s slabo angleščino pa je težje in tudi moji prijatelji Avstralci ostajajo brez služb tudi dalj časa. Res pa je, da nimajo večjih težav z menjavanjem služb kot po tekočem traku, medtem ko pri nas velja bolj prepričanje, da se moraš ene službe držati. Službe torej so, ampak za priseljence ni tako preprosto, govorim pa zgolj iz lastnih opažanj in izključno za Melbourne. In, prosim, nič več emailov "Ali mi lahko zrihtaš službo, delam v plinarni in sem to in to po izborazbi"!

Kot priseljenka občutite zaostrovanje vladne politike do priseljevanja? Beremo o odganjanju prebežnikov na morju, pa o srhljivih razmerah v centru za nezakonite priseljence na otoku Manus …
Ja, čutim, da se stvari spreminjajo. Mislim, da je Slovenija za zdaj še precej okej, ker smo v t. i. "asssesment level 1", kar pomeni, da pridobitev vizuma ne traja tako dolgo, ker v glavnem ne veljamo za problematično državo. A glede na to, da nas je vedno več in vedno več brez neke ideje, kaj početi, mislim, da se bodo stvari hitro spremenile.

Če se ne motim, ste se morali v Melbournu vpisati na fakulteto, da ste dobili vizum in vam ni bilo treba vsake tri mesece potovati na Novo Zelandijo in nazaj. Kakšen je pravzaprav logistično celotni postopek pridobivanja vsaj nekih osnovnih papirjev, da lahko ostaneš v državi?
Prvo leto sem bila s turističnim vizumom in sem potovala vsake tri mesece ven. Ni nujno leteti ravno na Novo Zelandijo, je pa najceneje in tam sem lahko vsakič obiskala Matica in Matjaža, prijatelja iz Celja, ki sta tam živela. Po preteku vizuma sem vpisala diplomo iz biznisa, zato da dokončam magisterij, ki sem ga začela doma, in opravila pet izpitov. Po koncu sem ugotovila, da bom delala še vsaj 30 let in ker sem resnično "people person", enostavno ne morem več živeti v gospodarstvu in poslovnem svetu in potrebujem nekaj, kar mi omogoča delati z ljudmi, me izpopolnjuje, je dobro plačano, mi omogoča iti kamor koli po svetu in delati. In sem šla v zdravstvo.

Trenutno sem zaposlena v domu starostnikov in študiram patologijo, ki sicer ni ravno moja stvar, je pa dobra popotnica za študij medicinske sestre, ki ga nameravam začeti julija. V življenju morda nisem sprejela veliko samostojnih odločitev, ki bi se izkazale za dobre, ampak ta je bila doslej najboljša. Eden tistih trenutkov, ko si ponosen nase. Poleg tega sem si obljubila, da se nikoli ne poročim, da bi dobila papirje. Raje delam kot konj, da si plačam šole, kot pa da se udinjam nekemu mizernemu "Oziju" (oznaka za Avstralca, op. a.). Ni šans. To bi bil največji polom in bi uničila vse, za kar sem delala.

Avstralski režiser Rolf de Heer, avtor odmevnega filma z aboriginsko tematiko Charlie's Country, mi je v nedavnem intervjuju na temo razvitosti družbe in situacije z aborigini dejal, da se precej pozna, da je Avstralija kot država na zgodnejši stopnji in da bo potrebovala še kakih 500 let, da se stvari v družbi glede aboriginov spremenijo. Kako vi občutite to?
Aborigini so – ob politiki in vladi - ena izmed tem, ki se jih z veseljem izogibam. Nimam razloga, da ne bi spregovorila iskreno o tem, ampak bom poskusila biti čim bolj mila. Moja izkušnja je popolnoma enaka kot z vsemi drugimi ljudmi - v delu, ki ga opravljam zdaj, so vsi moje babici in dedki, ne glede na spol, raso in rod. V Melbournu sicer aboriginov ni toliko kot na severu, ampak nekako dobivam občutek, da jim (beli) Avstralci niso preveč nakonjeni. Po njihovem mnenju so preveč privilegirani, preveč finančno podpirani in v glavnini pijanci. Jaz vidim več plati, predvsem ko sodelujem na dobrodelnih delavnicah v hotelu za brezdomce in odvisnike, kamor jim od časa do časa nesem hrano in oblačila. Podrobneje pa ne bi, brez zamere.

Več kot četrtina Avstralcev ni rojena v Avstraliji, a vseeno država velja za zelo rasistično in polno predsodkov. Po nedavni raziskavi se je kar 95 odstotkov aboriginov že srečalo z rasizmom. Opažate kaj tega rasizma v praksi?
Ko sem govorila o aboriginih, sem upala, da me ne boste vprašali o rasizmu. Še enkrat, to je zgolj moje opažanje, glede na ljudi, s katerimi sem obkrožena. Da, mislim, da so zelo rasistični. Ne samo do aboriginov, ampak tudi do drugih kultur, rodov in ras. Ko slišim žaljivke tipa "ti si tak aborigin" in komentarje tipa "samo črni delajo tam (pri tem mislijo na Indijce)" ali pa "Sem rasist in ponosen na to", mislim, da je rasizma več, kot sem ga opazila kjer koli drugje. Tudi na Novi Zelandiji, kjer sem bila petkrat, nisem imela tega občutka.

Sem precej presenečena, saj je bil Melbourne že četrto leto zapored izbran za mesto, v katerem se da najbolje živeti, ob vseh poslovnežih in študentih pa je tudi zelo mednarodno mesto. Proti rasizmu niso odporni niti starejši - poznam cel kup starih kokoši, ki veselo rasistično pljuvajo čez priseljenske delavce v pekarni, in tudi sama sem že dobila pod nos: "Kaj? Govori angleško, prosim!", "Spokaj nazaj, od koder prihajaš" in neposrečeno oponašanje mojega naglasa. Ampak zato imam dva srednja prsta. Naglas pa je po drugi strani nekaj, česar se ne trudim več znebiti, ker ga v glavnem še vseeno dojemajo kot seksi in me primerjajo z ruskimi teniškimi igralkami. Te dni, ko je ravno OP Avstralije, me fantje večkrat povabijo igrat tenis. Sem Mojca Svetova in imam dober bekhend. Hahahahaha.

V Melbournu družabnega življenja verjetno ne manjka in je ob Sydneyju najbolj obiskano avstralsko mesto. Kako rivalski sta mesti v tem pogledu? Kako bi ju primerjali (vem, da šaljivo Sydneyju rečete kar Shitney) …

Ja, haha, res je, da sta precej rivalski mesti, vsak zase misli, da je boljši – Sydney ima boljše vreme, je bolj civiliziran in čist, pa tudi precej dražji, Melbourne pa je po mnenju Sydneyjčanov preveč divji in umazan in niti slučajno baje tu spodaj nimamo plaž. Mogoče Sydney gleda bolj zviška na Melbourne, Melbourne pa je tako prepričan o svojo superiornosti, da ga niti ne gane preveč. Ja, Shitney proti Melboring, haha.

Kako najraje preživljate, recimo, petke zvečer in kako se melbournsko družabno in nočno življenje razlikuje od Slovenije?
No, to sem zagotovo osvojila. Petek zvečer ni nujno petek zvečer. Nočno življenje je tu vsak dan. Kar koli, kjer koli. Konec tdena je zares bolj divje, ampak, če hočeš žur v torek, sredo ali ponedeljek, je tu. Pa ne samo veliki klubingi in partyji, tudi eventi, festivali, razstave, koncerti. Morem reči, da sem se zadnje leto s pretiranim žuranjem malo umirila in sem bolj privrženec domačih zabav in obiskov. Imam dve službi, študiram in treniram za prihajajoči maraton maja na Great Ocean Road. Rada grem tudi plezat ali pa ležat na plažo, ki jo imam praktično pred hišo, na partijo tenisa ali pa samo na buteljko vina k mojim fantom. Se pa kakšnega dobrega klubinga nikoli ne branim, da ne bom narobe razumljena. Haha. Ker je Melbourne zelo umetniško mesto s precej kvazihipiji in samooklicanimi umetniki, vsi ti pa so nekako povezani s trance glasbo, je mesto gosto posejano tudi s tovrstno glasbo, ki sem jo nekako vzela za svojo – pa čeprav doma nisem bila privrženka Ambasade Gavioli in podobnih scen. Ampak tu so res velike zadeve, ta konec tedna se je končal Rainbow Festival, potem prihaja Earthcore … Najboljši didžeji in na tisoče ljudi.

Kaj pa pregovorno visoke cene v Avstraliji? Najemnine, zdravstvena oskrba, alkohol …
Ja, cene v Avstraliji. Najemnine so visoke, seveda, ampak tudi plače so višje. Če hočeš prihraniti, se da. Če se odpoveš družabnemu življenju. Če deliš hišo, najemnine nihajo od 150 dolarjev na teden za sobo dalje. V St. Kildi lahko dobiš enosobno stanovanje za 300 dolarjev na teden. Idealno za par. Plače so zares različne. V strežbi dobiš 15-20 dolarjev na uro (ostalo variira od poklica do poklica). Kar je zares zelo slabo, pravzaprav minimum, ampak če si študent, potrebuješ dodatni zaslužek ali pa se postavljaš na noge, pride prav. Če pa ti je to edini vir zaslužka, potem je pa težko. Nočno življenje je drago. Včasih se mi zdi, da največ zapravimo s taksiji. Deci vina 8 dolarjev, pivo podobno, pica okoli 15 dolarjev, kava 3, koktejl 15. Cene v supermarketih se mi zdijo primerljive z našimi - paket toasta stane, denimo, 80 centov.

Ampak odkrito povedano, pojma nimam, kakšne so cene pri nas. Zadnjič mi je mama rekla, da je plačala za rogljiček 80 centov - v pekarni, kjer delam konec tedna in nismo spremenili cen ža tri leta, stane 2,5 dolarja. In je poceni. Vstopnice so kar drage. Koncerti so okrog sto dolarjev, je pa veliko tudi brezplačnih dogodkov. Je pa res, da so Avstralci nori na prehranjevanje zunaj in zajtrki so izjemno priljubljeni. Še posebej ob koncih tedna, cene pa so grozne – pečen fižol na toastu stane 8,5 dolarja, medtem ko stane pločevinka fižola v trgovini manj, 80 centov. Štručka s pečenim jajcem in dvema rezinama slanine stane 7 dolarjev, omleta pa 13.

Imate urejeno zdravstveno zavarovanje?
Zdravstveno zavarovanje je po mojem mnenju katastrofa. To je ena izmed stvari, ki jih imamo doma kljub vsemu še zmeraj super, in to zares pogrešam. Moje zavarovanje je študentsko, ki sem ga morala, hočeš nočeš, plačati, da sem dobila vizo. Za tri leta sem plačala 1.400 dolarjev, krije pa mi skoraj nič. V vsakem primeru moram za kakršno koli storitev še plačati. Večina Avstralcev ima Medicare in še kakšno zasebno zavarovanje in prvo leto sploh nisem vedela, da ima Slovenija recipročno Medicare. Kar mi ne krije študentsko, lahko eventualno dobim nazaj prek Medicara. To je ena izmed stvari, ki sem jih morala sama izkusiti in plačati vsak "dober dan" pri zdravniku. Torej, nekaj je krito, ampak antibiotike in vsa zdravila na recept moraš pa plačati.

Zobozdravstvo je pa sploh mora. Večina jih k zobozdravniku sploh ne gre, ker je v glavnem samoplačniško, samo ponekod se lahko krije preko zasebnega zavarovanja. Če pa imaš to, ga pa tako ali tako plačaš astronomsko, tako da si potem na istem. Zelo popularen je t. i. zobozdravstveni turizem na Tajskem. Ljudje plačajo 500 dolarjev za karto in si gredo tja popravit zobe za minimalen strošek. Ko sem imela vnetje modrostnega zoba, sem plačala 400 dolarjev samo zato, da sem v agoniji odprla usta in slišala: "Oh, my God, that's a wisdom tooth infection. You better take it out." (O, moj Bog, vnetje modrostnega zoba. Najbolje, da se izruva). In sem vprašala, koliko stane – 1.400 dolarjev. Ta moj wisdom tooth je bil tako šokiran, da sem ga podprla z antibiotiki (plačala 300 dolarjev) in je veselo sam zlezel ven brez nadaljnjih bolečin. In še vedno lagodno počiva, kjer mora. Moram pa reči, da imam precej srečo z zobmi. Ne skrbim pretirano, pijem preveč kave, kadim in imam rada rdeče vino, pa so še zmeraj lepi in beli.

Avstralija je precej specifična država. Zaradi njene velikosti veliko Avstralcev šele v pokoju zares odkriva lastno državo in potuje po njej (slišati je, kako se jim dejansko bolj splača leteti v Azijo ali kam drugam na dopust). Koliko jo je vam uspelo videti?
Jaz sem videla bolj ali manj vzhodno obalo do Cairnsa, pa Sydney, Brisbane, Goldcoast, Airle beach, Whitsunday islands itd. Avstralija je res dražja za potovanja, zato gre veliko Avstralcev raje na Tajsko, Fidži, Novo Zelandijo, Tongo in Bali. To so precej obiskane destinacije, ker so precej cenejše, kar se tiče namestitve, nočnega življenja in samega luksuza.

Kateri so plusi in minusi življenja v Avstraliji v primerjavi z življenjem v Sloveniji?
Težko govorim o plusih in minusih. Prednost Avstralije je vreme - Melbourne je sicer na trenutke mora, ker imamo vse štiri letne čase v enem dnevu, od 30 stopinj do 20 z dežjem in vetrom, ampak višje ob obali je zagotovo bolje. Še vedno trdim, da je prednost ta, da ne moreš propasti na cesti. Socialna podpora znaša okoli 300 dolarjev na teden, kar ti ne omogoča kakovostnega življenja, lahko pa preživiš. Ne vem sicer, koliko znaša naša socialna podpora, ampak, kolikor se spomnim, ni možnosti, da preživiš. Slabost je zagotovo zdravstvo, zelo težko pa je tudi študentom - šole so grozljivo drage, po drugi strani pa po zakonu ne smeš delati več kot 20 ur. Kar je bizarno. Tudi če hočeš in če hočeš plačati te astronomske davke in če ti tvoja vest narekuje pomagati bolnim in nemočnim - ne, ne smeš. Te bodo vrgli ven. Če pa si državljan in se odločiš, da ne boš delal, pa ti bodo dali podporo. Zato ne morem obsojati teh ubogih deklet, ki pridejo in se poročijo s temi brezupnimi da-ne-rečem-kaj za bolj enostavno življenje. Sem že sama tudi razmišljala o tem, če sem iskrena.

Kaj obvladajo Avstralci bolje od Slovencev? In obratno.
Kaj obvladajo bolje? Kletvice, haha. Ta je težka. Zelo so predani športu. Melbourne je zelo športno mesto in v glavnem se vsi največji športni dogodki odvijajo tu (GP, formula, tenis …). Skoraj vsak teden pred poletjem imamo maratone in triatlone, mesto je posejano s telovadnicami, v parkih prirejajo t. i. boot campe, blazno priljubljena sta tudi cross fit in muay thai boks. Težko prideš skozi brez športa. Sama sem v enem leti pretekla tri maratone, četrtega pa tečem maja letos.

Na vas se obrača kar precej Slovencev, ki se želijo odseliti v Avstralijo. Imajo dosti nerealnih pričakovanj? Kje jih je najbolj treba usmeriti?
Da, ogromno Slovencev se obrne name in v glavnem sem brezpogojno pomagala vsakemu, ki je prišel. S sobo, ki sem jo odstopila, z orientiranjem po mestu, celo pri iskanju službe. Zahteva pa to veliko časa in energije in na žalost velikokrat dobiš nož v hrbet. Zato sem se, žal, odločila, da vesoljcem brez ideje ne pomagam več. Sori. Ne morem. Vedno več jih pride sem, se odločijo, da bodo kopirali moje življenje in se me držijo kot privesek, potem pa ne vedo več, kaj bi sami s sabo. Ne morem biti več varuška, pa tudi nočem biti. Ker sem prišla, kamor sem, ter sem za to delala in plačala precej, zato se ne čutim več pklicane, da vsakega vpeljem v isto življenje. Z veseljem pomagam z drobnimi nasveti vsakemu, ki ima vsaj približno idejo, kaj hoče od Melbourna, kje in kaj bi delal in kaj ga zanima. In da zna biti samostojen. Ne pa, da se potem držijo v moji sobi in ne zapustijo hiše, dokler jih ne peljem ven za roko. Nočem biti nesramna, ampak nekaj samoiniciative in samostojnosti je treba pokazati. V glavnem pa jih je bila velika večina takih, ki niso nikoli zapustili Slovenije, kar pomeni, da nimajo nobene orientacije s tramvaji, vlaki, nobenih konjičkov, interesov in nobene pripravljenosti na izzive. Ne znajo se spopasti z njimi. Ne čutim se več odgovorno za take. Z veseljem pa je dobrodošel vsak, ki pride z nekim namenom, ga peljem na Rooftop bar na pivo, ležat na travo v park, na art festival in ga predstavim svojim prijateljem. In bivanje pri meni je od zdaj naprej omejeno na en teden.

Kako pa se kaj povezujete Slovenci v Avstraliji med sabo, če sploh? Navsezadnje vas je tam že kar precej … Si sploh želite povezovanja?
Brez zamere, ampak nikoli nisem čutila posebne potrebe povezati se s skupnostjo Slovencev. Brez posebnega razloga, ampak obkrožena sem z vsemi narodi in še za te prijatelje, na žalost, nimam časa. Bila sem tudi del Internations, kjer se povezujejo priseljenci z vsega sveta, ampak potem se mi tudi ni več ljubilo hoditi na te fine žure na strehi in vsakič znova razlagati svojo življenjsko zgodbo. Je pa tu skupnost Slovenci v Melbournu in večkrat se oglasim s kakšnim nasvetom v skupini na Facebooku, ampak, ne, družim se pa ne.

Kaj pa avstralska kulinarika? Kot sem videla, ste recimo kenguru BBQ večerje kar hitro osvojili …
Kulinarika se sicer ne razlikuje precej od naše, razen v načinu prehranjevanja, ki je zame še zmeraj šokanten, glede na to, da ne veljajo za pretežek narod. Za zajtrk je običajno vegemite. To je sprva grozna izkušnja, še posebej, če ga povohaš. Ker gre za namaz, ga Evropejci namažemo kot nutello in imamo potem nočne more še tedne po tem. Gre za kvasov ekstrakt z vonjem po starih iztrebkih. Za noževo konico se ga namaže na toast z maslom. Jaz sem ga tako vzljubila, da ne morem živeti brez tega. Vsako jutro začnem z barkafejem, ki mi ga moja draga mama pošilja od doma, rženim kruhom, avokadom, vegemitom in mlado špinačo. Njam! Za kosilo po navadi jedo sendviče. V 90 odstotkih sendvičev sta avokado in rdeča pesa, najraje pa imam tiste s pečenim piščancem in kakršnimi koli solatami (zelena solata, korenček, rdeča pesa, paprika).

Večerje. Te pa me šokirajo. Zmeraj so pozne - okoli 8-ih ali 9-ih, lahko tudi pozneje. Kuhan obrok – krompir (najraje sladek), solata in steak. Ne razumejo, kako lahko jemo solato s toliko olja, kisa, soljo in popra, ker uporabljajo zelo malo preliva, pa še ta je pač kupljeni majonezni. Avstralci niso ravno največji privrženci kenguruja - je pač njihov nacionalni emblem -, medtem ko sem jaz nora nanj. Skoraj nič maščobe, veliko železa in še blazno zdravo meso je. Če se ukvarjaš s športom, ne moreš zgrešiti s kengurujem, mlado špinačo in avokadom. To je to. Yum!

Sledila sem dvema temeljnima vodiloma, ki sta se izkazali za preverjeno zagotovljen uspeh: 1. Prijatelji imajo prijatelje. Socializiraj se. 2. Bodi pozitivna. Ne razmišljaj, ne paničari in ne razmišljaj že na začetku, kaj, če ne.

Prosim, naj gre že enkrat uradno v eter, da ti tu služb ne ponujajo kot taksije na letališču. Ne vem, kdo je to spravil ven, ampak položaj je vsako leto težji.

Obljubila sem si, da se nikoli ne poročim za papirje. Raje delam kot konj, da si plačam šole, kot pa da se udinjam nekemu mizernemu "Oziju". Ni šans. To bi bil največji polom in bi uničila vse, za kar sem delala.

Proti rasizmu niso odporni niti starejši - poznam cel kup starih kokoši, ki veselo rasistično pljuvajo čez priseljenske delavce v pekarni, in tudi sama sem že dobila pod nos: "Kaj? Govori angleško, prosim!", "Spokaj nazaj, od koder prihajaš" in neposrečeno oponašanje mojega naglasa. Ampak zato imam dva srednja prsta.

Ko sem imela vnetje modrostnega zoba, sem plačala 400 dolarjev samo zato, da sem v agoniji odprla usta in slišala: "Oh, my God, that's a wisdom tooth infection. You better take it out." (O, moj Bog, vnetje modrostnega zoba. Najbolje, da se izruva). In sem vprašala, koliko stane – 1.400 dolarjev.

Z veseljem pomagam z drobnimi nasveti vsakemu, ki ima vsaj približno idejo, kaj hoče od Melbourna, kje in kaj bi delal in kaj ga zanima. In da zna biti samostojen. Ne pa, da se potem držijo v moji sobi in ne zapustijo hiše, dokler jih ne peljem ven za roko. Nočem biti nesramna, ampak nekaj samoiniciative in samostojnosti je treba pokazati.