Kupi smeti ob obali prej ali slej končajo v morju. Foto: EPA
Kupi smeti ob obali prej ali slej končajo v morju. Foto: EPA

Problem s plastiko ni v tem, da bi bila sama po sebi nevarna in bi spuščala toksične snovi v okolje. Embalaža, ki jo na primer uporabljamo za shranjevanje hrane, ni toksična. Težava je v tem, da gre pri plastiki za popolnoma umetne kemijske strukture, na katere narava nima odgovora in jih ne more razgraditi, saj ni bila evolucijsko temu prilagojena. Plastika je tudi relativno trajen odpadek, ki sicer fragmentira in se fizično razgradi na manjše dele, vendar je proces razpadanja izjemno dolgotrajen, na primer v primerjavi z lesom, ki ga tudi najdemo med plavajočimi odpadki. Le-ta se biološko razgradi in razpade, saj se je narava temu prilagodila. Prav primer vrtinca odpadkov v Tihem oceanu je tipičen primer tega, saj plastika ne razpade, temveč se le dodatno akumulira. To je zgled za prihodnost, kaj se bo zgodilo, če ne bomo primerno ravnali s tovrstnimi odpadki.

Andrej Kržan o tem, da narava ne more razgrajevati plastike.
Andrej Kržan
Andrej Kržan je koordinator mednarodnega projekta DeFishGear. Foto: DeFishGear

Na morski biološki postaji v Piranu izvajajo študijo, s katero ugotavljajo, s čim se prehranjujejo ribe. V nekaterih ribah so že našli tudi plastične delce. Zgodba je večstopenjska. Mikroplastika ima veliko površino glede na svojo maso in nase veže polutante. Kemikalije, ki so v vodi slabo topne in v razmeroma majhnih koncentracijah, ta plastika veže nase in jih tako koncentrira. Te kemikalije se lahko resorbirajo v prebavnem traktu in tako pridejo v prebavno verigo. Zadeva, kolikor jo poznamo, za zdaj ni videti alarmantna. Vendar je skrb vzbujajoče, da so umetni materiali prisotni povsod okoli nas in da odkrivamo še druge elemente te zgodbe. Več kot jih odkrivaš, slabša je zgodba.

Plastika se že znajde na ribjem jedilniku
delfin pogin
Delfin se je ujel prosto plavajočo mrežo in poginil. Foto: DeFishGear

Nedavno smo na primer preverili izpuste iz ljubljanske čistilne naprave, ki so na prvi pogled videti bistri skoraj kot studenčnica, še posebej v primerjavi z obremenjenimi odplakami, ki pridejo v čistilno napravo. Vendar smo bili osupli, ko smo ugotovili, koliko plastike je bilo v izpustu. Ta plastika gre iz iztoka čistilne naprave potem naprej v Savo in proti morju. To je relativno nov pojav, saj ga zaznavamo šele v zadnjem desetletju.

Plastike ne zadržijo niti čistilne naprave
Evropa
Največji problem večjih plastičnih odpadkov se pojavlja pri pticah, ki jih zamenjajo za hrano. Še posebej imajo rade barvne kose, denimo pokrovčke ipd. Pticam se nato zamaši prebavni trak in poginejo, ker ne morejo več prebavljati. Foto: EPA

Na gimnaziji Vič smo na primer z dvema dijakinjama sodelovali pri precej trivialnem poskusu. V pralnem stroju sta oprali odejo iz flisa. Flis, gre za tanka mikrovlakna, je narejen iz polietilen tereftalata (PET), ki se uporablja tudi za plastenke za pijačo. Pri iztoku pralnega stroja smo namestili dodaten filter in ugotovili, da vlakna izhajajo pri vsakem pranju v odtok. Glede na količine, ki smo jih zaznali, sta dijakinji precej konservativno izračunali, da bi lahko v Sloveniji letno prišlo okoli 140 kilogramov teh vlaken v odtok. Podoben izračun sta naredili za Kanado in tam je bila količina 4,8 tone. To je zagotovo eden izmed virov plastike v vodi, takšnih "nedolžnih" virov pa je gotovo še dosti.

Eden izmed "krivcev" za mikroplastiko v vodi so oblačila

V okviru čezmejnega programa IPA Adriatic za krepitev zmogljivosti trajnostnega razvoja v jadranski regiji, v katerem poleg Slovenije sodeluje še sedem držav (Albanija, BiH, Črna gora, Grčija, Hrvaška, Italija in Srbija), poteka tudi mednarodni projekt DeFishGear (Derelict Fishing Gear Management System in the Adriatic Region - Sistem ravnanja z odpadno ribiško opremo v Jadranski regiji).

Projekt se osredotoča na problematiko odpadkov in mikroplastike v morju ter na njihov vpliv na morske organizme (ribe). Eno pomembnejših področij projekta je tudi zbiranje in recikliranje zapuščene ribiške opreme (mreže) in odpadkov, naključno ujetih pri ribolovu.

O tem, kako resna težava je onesnaženost Jadrana, smo se pogovarjali z glavnim koordinatorjem projekta Andrejem Kržanom z ljubljanskega kemijskega inštituta. Nosilec projekta, ki se ukvarja z onesnaženjem Jadrana in z ravnanjem z odpadki, je ljubljanski kemijski inštitut, kar se mogoče sliši nekoliko nenavadno glede na dejstvo, da ne gre za inštitut, ki bi se posvečal problematiki morja.

Andrej Kržan, ki se skoraj dve desetletji ukvarja s plastiko z okoljskega vidika, od recikliranja in ravnanja z odpadki do biorazgradljivosti materialov, je s sodelavci ugotovil, da je Jadran, vsaj v severnem delu, precej onesnažen s t. i. mikroplastiko, drobnimi plastičnimi delci, ki merijo le nekaj milimetrov ali celo manj. Kako obširno je onesnaženje Jadrana, naj bi med drugim razkril projekt DeFishGear.


Za kaj gre pri vašem projektu oz. kaj vse naj bi razkril?
DeFishGear je strateški projekt, ki se ukvarja z odpadki v Jadranskem morju. V njem sodelujejo vse države okoli Jadrana, tudi Grčija z otokom Krfom. Ukvarjamo se s tremi segmenti odpadkov. Eden izmed njih so plastične ribiške mreže, ki se izrabijo, se utrgajo ali pa jih odvržejo kot odpadek. Drug segment so morski odpadki, pri katerih gre večinoma za plastiko, ki je je okoli 80 odstotkov. Tretji del pa je mikroplastika – majhni plastični delci, to je specifičen odpad. Namen projekta je, da ugotovimo dejansko stanje v Jadranskem morju. Na tem področju je bilo do zdaj zelo malo narejenega. S skupino študentov z Univerze v Novi Gorici smo naredili prve raziskave in podali prve podatke glede mikroplastike v Jadranu. S projektom skušamo doseči, da bi naredili enoten monitoring, da bi ugotovili, kakšno je stanje in ali so kakšna območja še posebej obremenjena z odpadki. Jadran ima namreč svoje tokove in kroženja. Od projekta se pričakuje, da bomo izdelali strategijo, kako ravnati z morskimi odpadki v Jadranu. Sliši se nekoliko prevzetno, saj ne gre pričakovati, da bomo naredili pravo strategijo, temveč bomo glede na rezultate in vzpostavljen monitoring predlagali ukrepe in pristope, ki so lahko zametki celovite strategije.

Imate morda že kakšne ocene, koliko je v resnici onesnažen Jadran?
Težko ocenim, vendar smo v slovenskem morju vedno naleteli na plastiko. Obremenitev Jadrana je zmerna. Predvsem me zanima, kakšne podatke bomo dobili na ustjih določenih rek, predvsem je zanimiv Pad. Predvsem je stanje odvisno tudi od lokalnih navad, na primer, ali je povsem običajno, da se odpadki odmetavajo. Ribiči ponekod odmetavajo mreže na čereh, kjer ribolov ni mogoč. Potem je odvisno, kako so urejena odlagališča, kam se izlivajo odplake ...

V južnem Jadranu so imeli pred leti velike težave, ko je na tamkajšnje obale naplavilo ogromne količine odpadkov, ki naj bi izvirali iz Albanije. Med njimi so bili medicinski odpadki, celo rabljene igle.
V tistem primeru je huda nevihta izpraznila neko odlagališče. Iz Albanije smo dobili fotografije in tam resno obstajajo neprimerni načini odlaganja odpadkov. Kupi smeti ob obali bodo prej ali slej končali v morju.

Kakšno je zanimanje industrije za vaš projekt glede reciklaže odpadkov? Ne nazadnje ribiške mreže v ljubljanskem Julonu predelujejo v uporabna tekstilna vlakna.
Del projekta, vsaj kar zadeva večje odpadke, bo tudi pravilno ravnanje z odpadki. Ribiči pri svojem delu naletijo na številne odpadke. Le-te bi morali prepeljati v pristanišča in jih oddati v primerne odpade. Zbirali bomo tudi ribiške mreže in tako imamo v načrtu, da bomo v vsaki državi organizirali zbirno mesto za morske odpadke. Pri nas bo zbirno mesto v Izoli in s slovenskimi ribiči že potekajo dogovori o tem. Prav tako sem bil na pogovorih v Julonu, kjer reciklirajo ribiške mreže, narejene iz najlona 6. Predelujejo jih v popolnoma nov material in podobnega primera, da bi se nekdo sistematično lotil ribiških mrež, še nisem nikjer zasledil. 20.000 ton materiala, gre tudi za najlonske preproge, ki ga dobivajo iz celega sveta, reciklirajo. Z nevladno iniciativo, ki sodeluje z Aquafilom, lastniki Julona, smo podpisali dogovor, da bomo sodelovali pri vzpostavitvi zbirnih mest na jadranski obali, ker bi radi končali ta krog, da bi vsaj del zbranih mrež preusmerili v predelavo. Podoben sistem zbiranja odpadnih mrež imajo vzpostavljen na Nizozemskem in radi bi uporabili njihove prakse, da ne bomo začeli povsem od začetka.

V severnem Jadranu, kjer morda niso toliko problem veliki odpadki, ste s sodelavci ugotovili veliko prisotnost t. i. mikroplastike.
Šlo je za projekt univerze v Novi Gorici, kjer poučujem ravnanje z odpadki. S skupino študentov in sodelavci Inštituta za vode smo izvedli projekt, v katerem smo želeli ugotoviti, ali najdemo plastiko tudi v slovenskem morju. Sprva me je bilo kar malo strah, da ne bomo našli ničesar, toda izkazalo se je, da smo prav pri vsakem vzorčenju našli plastiko. Pred tem sem velikokrat slišal mnenje, da je plastika problem v Tihem oceanu, ne pa pri nas. Vendar imamo tudi pri nas plastiko, ki prosto pluje okoli. Večinoma gre za t. i. mikroplastiko. To so delci, ki so manjši, od 5 mm do 0,3 mm. Tega problema dolgo nismo opazili. Tudi zato, ker nismo uporabljali plastike v takšnih količinah. Rast uporabe plastike je skokovita. Z večjo uporabo plastike, večje količine zaidejo okolje, tudi na račun nepazljivosti ali zaradi slabega ravnanja z odpadki. Najbolj se to pozna v vodi, kjer plavajoča plastika zlahka potuje naprej. Nedavno smo na primer preverili izpuste iz ljubljanske čistilne naprave, ki so na prvi pogled videti bistri skoraj kot studenčnica, še posebej v primerjavi z obremenjenimi odplakami, ki pridejo v čistilno napravo. Vendar smo bili osupli, ko smo ugotovili, koliko plastike je bilo v izpustu. Ta plastika gre iz iztoka čistilne naprave potem naprej v Savo in proti morju. To je relativno nov pojav, saj ga zaznavamo šele v zadnjem desetletju.

Kako nevarni ali obremenjujoči so ti majhni plastični delci za okolje?
Problem s plastiko ni v tem, da bi bila sama po sebi nevarna in bi spuščala toksične snovi v okolje. Embalaža, ki jo na primer uporabljamo za shranjevanje hrane, ni toksična. Težava je v tem, da gre pri plastiki za popolnoma umetne kemijske strukture, na katere narava nima odgovora in jih ne more razgraditi, saj ni bila evolucijsko temu prilagojena. Plastika je tudi relativno trajen odpadek, ki sicer fragmentira in se fizično razgradi na manjše kose. Vendar je proces razpadanja izjemno dolgotrajen, na primer v primerjavi z lesom, ki ga tudi najdemo med plavajočimi odpadki. Le-ta se biološko razgradi in razpade, saj se je narava temu prilagodila. Prav primer vrtinca odpadkov v Tihem oceanu je tipičen primer tega, saj plastika ne razpade, temveč se le dodatno akumulira. To je zgled za prihodnost, kaj se bo zgodilo, če ne bomo primerno ravnali s tovrstnimi odpadki.

Večji odpadki se v večini primerov lahko fizično odstranijo. Kaj pa se dogaja s t. i. mikroplastiko? V vodi najbrž zaide tudi v organizme in nato v prehransko verigo.
Največji problem večjih plastičnih odpadkov se pojavlja pri pticah, ki jih zamenjajo za hrano. Še posebej rade imajo barvne kose, na primer pokrovčke ipd. Pticam se nato zamaši prebavni trak in poginejo, ker ne morejo več prebavljati. Druga težava je zapletanje živali, za kar so velikokrat krive odpadne ribiške mreže, ki so ostanki ribolova, ribiških farm, školjčišč ... Kolegi iz Hrvaške so mi pred kratkim poslali sliko delfina, ki se je zapletel v mrežo in poginil. Številne mreže plovejo naokoli in nenamensko lovijo. Pri tem gre za vidne učinke, potem pa so tu še skriti učinki, na ravni mikroplastike. Ribe in drugi organizmi namreč zaužijejo precej plastike. Na morski biološki postaji v Piranu izvajajo študijo, s katero ugotavljajo, s čim se prehranjujejo ribe. V nekaterih ribah so že našli tudi plastične delce. Zgodba je večstopenjska. Mikroplastika ima veliko površino glede na svojo maso in nase veže polutante. Kemikalije, ki so v vodi slabo topne in v razmeroma majhnih koncentracijah, ta plastika veže nase in jih tako koncentrira. Te kemikalije se lahko resorbirajo v prebavnem traktu in tako pridejo v prebavno verigo. Zadeva, kolikor jo poznamo, za zdaj ni videti alarmantna, vendar je skrb vzbujajoče, da so umetni materiali prisotni povsod okoli nas in da odkrivamo še druge elemente te zgodbe. Več kot jih odkrivaš, slabša je zgodba.

Odkod prihajajo takšne količine plastike v vodo?
Ravno to je bistveno vprašanje, ki si ga postavljamo in ga skušamo razrešiti. Nimamo namreč občutka, da bi nekdo namenoma metal smeti v vodo. Na gimnaziji Vič smo na primer z dvema dijakinjama sodelovali pri precej trivialnem poskusu. V pralnem stroju sta oprali odejo iz flisa. Flis, gre za tanka mikrovlakna, je narejen iz polietilen tereftalata (PET), ki se uporablja tudi za plastenke za pijačo. Pri iztoku pralnega stroja smo namestili dodaten filter in ugotovili, da vlakna izhajajo pri vsakem pranju v odtok. Glede na količine, ki smo jih zaznali, sta dijakinji precej konservativno izračunali, da bi lahko v Sloveniji letno prišlo okoli 140 kilogramov teh vlaken v odtok. Podoben izračun sta naredili za Kanado in tam je bila količina 4,8 tone. To je zagotovo eden izmed virov plastike v vodi, takšnih "nedolžnih" virov pa je gotovo še dosti.

Zaradi vedno boljše kakovosti sintetičnih materialov postajajo takšna oblačila vedno bolj priljubljena.
Gre za nerazgradljive materiale, z zelo veliko specifično površino, ki jih spuščamo v vodo. Smo v neki začetni fazi, ker skušamo dojeti, od kod prihaja ta fenomen. Veliko se dela na učinkih, kako to prihaja v organizme, vendar gre pri tem še vedno zgolj le za ugibanja. Trend je popolnoma jasen. Plastika se uporablja v vedno večjih količinah in je postala nenadomestljiv material, vendar prihaja do določenih obremenitev, zato se stremi k uporabi bolj trajnostnih vrst plastike, kot sta bioplastika, ki je narejena na osnovi obnovljivih virov, in biorazgradljiva plastika.

Plastika naj bi bila večinoma neškodljiva za človeško zdravje. Ali so se morda v zadnjem času, pri tej množični proizvodnji plastike, pojavili primeri, da bi bile lahko določene plastične mase tudi nevarne, če bi jih ljudje morebiti konzumirali?
Pred časom je neka gospa spraševala, ali bi lahko v velikih polikarbonatnih balonih za vodo shranjevala žganje. Alkohol deluje tudi kot topilo, tako da bi v tem primeru prišlo do ekstrakcije kemikalij v pijačo. Ta material je namreč primeren za shranjevanje vode, ne pa alkohola. Velikokrat tovrstnih procesov ne zaznamo. Če ima neka snov okus po plastiki, se je najbrž nekaj zgodilo. Negativen učinek imajo na primer mehčala v PVC-ju, ki je sam po sebi krhek in lomljiv, zato mu za uporabo v različne namene, na primer v talne obloge dodajo mehčala, ki so jim primešana, in počasi izhlapevajo. To so ftalati in za njih je bilo ugotovljeno, da so hormonski motilci.

Prisotnost ftalatov je bila sporna zlasti v otroških igračah.
Ftalati lahko vplivajo na organizme v zgodnji fazi razvoja. Ko naletimo na takšne materiale, prepovemo ali omejimo njihovo uporabo ali pa jih zamenjamo z varnejšimi alternativami, v tem primeru prihaja do nadomeščanja z drugimi primernejšimi mehčali. Ko razvijemo neko tehnologijo, večkrat ne poznamo vseh njenih učinkov. To se je že večkrat zgodilo v zgodovini. Radij so nekoč uporabljali za številčnice na urah, ker je svetil v temi. Nihče si tedaj ni predstavljal, da to lahko povzroča rakava obolenja. Tako si tudi pred dvajsetimi ali več leti nihče ni predstavljal, da bo plastika v naravi postala problem.

Problem s plastiko ni v tem, da bi bila sama po sebi nevarna in bi spuščala toksične snovi v okolje. Embalaža, ki jo na primer uporabljamo za shranjevanje hrane, ni toksična. Težava je v tem, da gre pri plastiki za popolnoma umetne kemijske strukture, na katere narava nima odgovora in jih ne more razgraditi, saj ni bila evolucijsko temu prilagojena. Plastika je tudi relativno trajen odpadek, ki sicer fragmentira in se fizično razgradi na manjše dele, vendar je proces razpadanja izjemno dolgotrajen, na primer v primerjavi z lesom, ki ga tudi najdemo med plavajočimi odpadki. Le-ta se biološko razgradi in razpade, saj se je narava temu prilagodila. Prav primer vrtinca odpadkov v Tihem oceanu je tipičen primer tega, saj plastika ne razpade, temveč se le dodatno akumulira. To je zgled za prihodnost, kaj se bo zgodilo, če ne bomo primerno ravnali s tovrstnimi odpadki.

Andrej Kržan o tem, da narava ne more razgrajevati plastike.

Na morski biološki postaji v Piranu izvajajo študijo, s katero ugotavljajo, s čim se prehranjujejo ribe. V nekaterih ribah so že našli tudi plastične delce. Zgodba je večstopenjska. Mikroplastika ima veliko površino glede na svojo maso in nase veže polutante. Kemikalije, ki so v vodi slabo topne in v razmeroma majhnih koncentracijah, ta plastika veže nase in jih tako koncentrira. Te kemikalije se lahko resorbirajo v prebavnem traktu in tako pridejo v prebavno verigo. Zadeva, kolikor jo poznamo, za zdaj ni videti alarmantna. Vendar je skrb vzbujajoče, da so umetni materiali prisotni povsod okoli nas in da odkrivamo še druge elemente te zgodbe. Več kot jih odkrivaš, slabša je zgodba.

Plastika se že znajde na ribjem jedilniku

Nedavno smo na primer preverili izpuste iz ljubljanske čistilne naprave, ki so na prvi pogled videti bistri skoraj kot studenčnica, še posebej v primerjavi z obremenjenimi odplakami, ki pridejo v čistilno napravo. Vendar smo bili osupli, ko smo ugotovili, koliko plastike je bilo v izpustu. Ta plastika gre iz iztoka čistilne naprave potem naprej v Savo in proti morju. To je relativno nov pojav, saj ga zaznavamo šele v zadnjem desetletju.

Plastike ne zadržijo niti čistilne naprave

Na gimnaziji Vič smo na primer z dvema dijakinjama sodelovali pri precej trivialnem poskusu. V pralnem stroju sta oprali odejo iz flisa. Flis, gre za tanka mikrovlakna, je narejen iz polietilen tereftalata (PET), ki se uporablja tudi za plastenke za pijačo. Pri iztoku pralnega stroja smo namestili dodaten filter in ugotovili, da vlakna izhajajo pri vsakem pranju v odtok. Glede na količine, ki smo jih zaznali, sta dijakinji precej konservativno izračunali, da bi lahko v Sloveniji letno prišlo okoli 140 kilogramov teh vlaken v odtok. Podoben izračun sta naredili za Kanado in tam je bila količina 4,8 tone. To je zagotovo eden izmed virov plastike v vodi, takšnih "nedolžnih" virov pa je gotovo še dosti.

Eden izmed "krivcev" za mikroplastiko v vodi so oblačila