Dolgoletni dopisnik z Bližnjega vzhoda Branko Soban opozarja, da moramo dogajanje v Gazi za razumevanje nujno postaviti v kontekst izraelske okupacije. Foto: MMC RTV SLO
Dolgoletni dopisnik z Bližnjega vzhoda Branko Soban opozarja, da moramo dogajanje v Gazi za razumevanje nujno postaviti v kontekst izraelske okupacije. Foto: MMC RTV SLO

Uradna Ljubljana na glasovanju v Generalni skupščini ZN-a ni podprla palestinske prošnje za status države nečlanice. Kaj je to? Kakšna zunanja politika je to?

O slovenski politiki do Palestine
Žrtve so Palestinci, žrtev je Gaza, največji zapor, geto na svetu, ne pa Izrael, ki se kot žrtev predstavlja svetu, opozarja Soban. Foto: EPA

Kot je dejal eden od mojih sogovornikov, palestinski politolog Vadi Abunasar, se predstavniki EU-ja pri Palestincih v Ramali obnašajo kot levi, v Tel Avivu pa so pohlevni in prestrašeni kot zajci.

O odnosu EU-ja
Soban meni, da je izraelski premier Benjamin Netanjahu ujetnik "mesijanskega nacionalizma in teritorialnega maksimalizma" ter da ga mir v resnici ne zanima. Foto: EPA

Še vedno mi v ušesih odzvanjajo znamenite besede Menahema Begina (nekdanjega izraelskega premierja, op. a.), celo življenje jih slišim: "Mir je lepota življenja." Ampak človek je to ugotovil na stara leta, ko je pobil na tisoče Palestincev.

O izraelskih "mirovnikih"

Soban, novinar Dela in dolgoletni dopisnik z Bližnjega vzhoda, dobro pozna tamkajšnje razmere. Med svojim delom se je pogovarjal z množico vpletenih na vseh straneh, tudi z najvidnejšimi osebami s področja kulture in politike. Nekateri izmed teh intervjujev so zdaj objavljeni tudi v knjigi Kazen brez zločina, ki je izšla pri založbi Sanje.

Njegovo stališče do dogajanja v Gazi - kjer je bil večkrat, tudi leta 1994, ko je po sporazumu iz Osla tja prispel Jaser Arafat - ki ga zadnje dni ves svet opazuje kot nekakšno grozno ponavljanje samega sebe, je jasno. Žrtve so Palestinci, ne Izrael, čeprav slednji svet prepričuje, da se samo brani. Moči na obeh straneh so preprosto nesorazmerne, pravi.

Problem je izraelska okupacija, poudarja. Temu dejstvu se ne moremo izogniti, iz njega namreč izvirajo vsa dogajanja na terenu. Še večji problem pa je, da Izrael z občutkom "mesijanskega nacionalizma in teritorialnega maksimalizma" miru preprosto ne želi, opozarja. Hamas je medtem stisnjen v kot, tako fizično kot politično, razmere v Gazi pa so strahotne. S Sobanom smo govorili tudi o vlogi EU-ja in odzivu Slovenije na zadnje napade ter izraelskem oklepanju sionistične ideologije.


Izraelski napadi na Gazo so iz te enklave spet naredili predmet zanimanja medijev. Kako gledate na njihovo poročanje?
Gaza je zame strahoten problem, največji geto, največji zapor na svetu, blokiran in iz njega ne moreš nikamor. A Gaza je bila od nekdaj v ospredju, z arabsko revolucijo, arabsko pomladjo, pa je odrinjena na rob. V ospredje so prišla dogajanja v Egiptu, Libiji, Siriji, Tuniziji. Na izraelsko-palestinski problem, ki je mati vseh konfliktov na Bližnjem vzhodu, se je pa pozabilo. Gaza je bila odrinjena na rob, v ospredje pa je prihajala samo v primerih izraelskih napadov, ki so že tretji po letu 2008. Napadi decembra 2008 so imeli strahotne posledice, 1.500 mrtvih, potem so jo napadli leta 2012 in zdaj še tretjič. In svet se spet spomni na Gazo, kar je paradoks. Trpljenje je neizmerno, zapor je strahoten, na Gazo pa se spomnimo samo takrat, ko jo Izraelci napadejo. Se pravi, ni kontinuitete v pokrivanju zgodbe. Dobro je, da se opozarja na probleme v Gazi, ko se zgodi ta vojna, ampak mislim, da je treba na probleme, ki se pojavljajo v Gazi, opozarjati kontinuirano. Osebno sem zadovoljen s tem, kako se zdaj poroča. Izraelsko politiko je treba obsojati, ker ne vodi nikamor, ampak potrebna je kontinuiteta. Na Gazo se prevečkrat pozabi.

Enako pomembna kot vojna na terenu je tudi propagandna vojna. Zdi pa se, da je to vojno Izrael kot pred vsako ofenzivo dobil že pred začetkom napadov. Ofenziva je tako večinoma predstavljena kot defenziva, kot izraelski odgovor na palestinske rakete.
Se strinjam. Pred vsako vojno, med njo in po njej je glavno orodje propaganda. Izraelci so pri tem velemojstri. Imajo mehanizme, imajo denar in podporo in vse stvari obrnejo na glavo. Oni se delajo žrtve, medtem ko so žrtve na drugi strani. Glavni problem izraelsko-palestinskega konflikta je okupacija, okupacija, okupacija. Vse, kar se dogaja v tem konfliktu, je samo odgovor na okupacijo. Ampak Izraelci s svojo PR-mašinerijo, z lobiji, denarjem in vplivom, ki ga imajo v svetu, sebe prikazujejo kot žrtve. Položaj pa je obrnjen. Žrtve so Palestinci, žrtev je Gaza, največji zapor, geto na svetu, pod popolno zaporo. Gaza je kot utopljenec, ki ga rešujejo samo z minimalnimi dobavami zraka, toliko da utopljenec še živi.

Dr. Primož Šterbenc govori o diskurzivni moči Izraela. Ta je dosegel, da se o Gazi skorajda ne govori v kontekstu izraelske vojaške okupacije, ki traja že od leta 1967, ampak zgolj v kontekstu vsakokratnih domnevno ločenih incidentov.
Seveda, popolnoma se strinjam. V resnici Izraelci sovražijo Gazo. Sovražijo jo vsi po vrsti. Do leta 1967 je pripadala Egiptu, po tej vojni je postala del razširjenega Izraela. Egipt noče danes nič slišati o Gazi, Izraelci bi jo najraje potisnili v morje. David Ben-Gurion, ustanovitelj Izraela, je rekel: "Če bi verjel v čudeže, bi molil, da Gazo odplakne v morje." Z vsemi Palestinci. Ozemlje bi imeli, ampak brez Palestincev. Izrael v tem sovraštvu do Gaze zmeraj išče neke incidente. Nobenega razmerja ni med palestinsko in izraelsko močjo. Tam so letalstvo, tanki, najnovejša vojaška tehnologija, ki jo pošiljajo tudi Američani, na drugi strani pa je par ročno izdelanih raket in orožje, ki ga dobijo po kanalih iz Irana ali Egipta. Ni nobenega sorazmerja, že najmanjši incident je lahko povod za novo katastrofo, za nove vojne zločine, ki jih Izraelci počenjajo v Gazi. Ko je bil ugrabljen Gilad Šalit, se je zgodil nov pokol zaradi enega samega vojaka. Se pravi, nobenega sorazmerja ni.

To nesorazmerje je tudi med žrtvami. Medtem ko je v Gazi umrlo več kot 600 ljudi (intervju je bil opravljen v sredo, op. a.), od katerih je bilo po podatkih ZN-a 80 odstotkov civilistov, je na izraelski strani umrl en civilist. Kljub temu nesorazmerju zahodne politike skrbi predvsem varnost Izraela. Tudi Evropski parlament je v resoluciji zahteval najprej prekinitev raketiranja iz Gaze in šele nato konec izraelskega obstreljevanja. Obama govori o pravici Izraela do samoobrambe. Koliko je na Zahodu vredno palestinsko življenje?
Popolnoma nič. To je problem, ta neuravnotežen pogled na palestinsko-izraelski konflikt, ki je, kot sem rekel, mati vseh problemov na Bližnjem vzhodu. Če bi bil ta problem rešen, bi bilo tudi drugih bistveno manj. Izraelski lobi je izjemno močan. Nekdo je rekel, da je ameriški kongres v bistvu izraelsko okupirano območje. Če kateri predsednik poskuša, zgolj poskuša, malo pritisniti na Izrael, se takoj oglasi izraelski lobi in vseh pritiskov je konec. Zato ZDA ne morejo rešiti tega konflikta, ker so nepošten posrednik. Izraelski lobi, ki ima svoje lovke, svoj vpliv tudi v Evropi, vsako pobudo takoj zatre v kali. Obama je bil na začetku prvega mandata naklonjen Palestincem. To je jasno povedal tudi v tistem znamenitem govoru v Kairu, ko je poskušal po Bushevi vojni proti terorju postaviti odnose med islamskim svetom in Američani na nove temelje. Ampak čim je začel prihajati na dan s pobudami, kako urediti ta palestinski problem, so se takoj oglasili ameriški izraelski lobiji, glavna skupina med njimi je AIPAC. Evropa pa nima jasnih stališč do tega problema. To se je izkazalo ob volilni zmagi Hamasa, čeprav je bilo vsem jasno in logično, da lahko na prvih demokratičnih, poštenih palestinskih volitvah po smrti Arafata zmaga samo Hamas, nihče drug. Fatah je bil skorumpiran, nepriljubljen, razdeljen na različne frakcije, Hamas pa je bil enoten. Bil je organizacija, ki je pomagala ljudem.

Vloga ZDA je torej popolnoma jasna, a tudi EU je nepošten posrednik z zelo ambivalentno politiko. Na eni strani označuje izraelske naselbine za nezakonite, nelegitimne in kot oviro miru, hkrati pa z Izraelom sklepa zanj ugodne gospodarske sporazume. Je tudi največji donator sredstev za Palestince, s čimer, kot opozarjajo kritični poznavalci, le prevzema stroške izraelske okupacije nase. Ne nazadnje se zdaj v Gazi uničuje tudi infrastruktura, ki jo je plačal EU. Zakaj je tiho?
Ker se boji Izraela. EU je dal ogromno sredstev - mislim, da v minulih letih že milijarde - za infrastrukturo v Gazi in na Zahodnem bregu. Ogromno denarja je šlo. Ramala je postala sodobno mesto z nebotičniki. To vse je bilo zgrajeno z evropskim denarjem. Ogromno objektov je bilo zgrajenih tudi v Gazi. Tam Evropa ni bila edini donator, bili so še Katar, Turčija in druge arabske države. Po vsakem izraelskem napadu na Gazo bi morala Evropska unija Izraelu izstaviti račun za uničene investicije, ki jih je sama plačala. Zakaj ta strah? Gre za sindrom holokavsta, ki je izrazito prisoten v Nemčiji. Zaradi tega sindroma in občutka krivde, ki je seveda upravičen, se Evropa noče preveč zameriti Izraelu. Kot je dejal eden od mojih sogovornikov, palestinski politolog Vadi Abunasar, se predstavniki EU-ja pri Palestincih v Ramali obnašajo kot levi, v Tel Avivu pa so pohlevni in prestrašeni kot zajci.

Sindrom holokavsta, ki ga omenjate, pa ne more bremeniti Slovenije. Zakaj se Slovenija na nasilje v Gazi ni odzvala drugače kot s kratko izjavo splošnega obžalovanja. Je razlog v tem, da na MZZ-ju preprosto ne razumejo tega vprašanja, ali gre za tiščanje glave v pesek zaradi izogibanja kritike ZDA in EU-ja?
Rekel bi, da oboje. Prav o tem sem pisal članek. Žalostno je, da takšno evropsko politiko do Palestine ves čas podpira tudi Slovenija. Uradna Ljubljana na glasovanju v Generalni skupščini ZN-a ni podprla palestinske prošnje za status države nečlanice. Kaj je to? Kakšna zunanja politika je to? Sam zahtevaš od drugih, da priznajo tebe kot neodvisno državo, ko so drugi v tem podobnem položaju ali pa še hujšem – palestinska drama se niti približno ne more primerjati s problemi, ki jih je imela Slovenija – pa obrneš ploščo in ne vidiš problemov drugih.

Vrniva se k zadnjim napadom na Gazo. Kje vidite razloge zanje? Tudi v izraelskem ostrem nasprotovanju spravnemu sporazumu med Fatahom in Hamasom o vladi narodne enotnosti?
Izraelska politika je nenavadna. Treba je vedeti, da je Izrael podpiral nastanek Hamasa. Ta je nastal kot veja egiptovskih Muslimanskih bratov (leta 1987, op. a.). Izrael je takrat podpiral Hamas, ker je postal Hamas neka protiutež PLO-ju (Palestinski osvobodilni organizaciji, op. a.) in Jaserju Arafatu. Izraelci zmeraj igrajo na način "divide et impera", deli in vladaj. Ta zgodba se je ponovila. Izraelci so se pogajali s Hamasom mimo Abasa (Mahmud Abas, palestinski predsednik in vodja PLO-ja, op.a.) za izpustitev Gilada Šalita. Takrat sem imel intervju z nekim Palestincem in mi je točno povedal, kateri Izraelci so se v imenu Netanjahuja (Benjamin Netanjahu, izraelski premier, op. a.) pogajali s Hamasom. Oni vedno najdejo kanal, ne potrebujejo Abasa. Igrajo to politiko. Takrat so sklenili sporazum, oni so izpustili Šalita, tile tisoč palestinskih zapornikov.

Zanimivo je, da Izrael nenehno demonizira Hamas, a dejstvo je, da se je raketiranje iz Gaze praktično ustavilo, ko je prišel na oblast leta 2006. A to ni dovolj.
To ni dovolj, seveda. Ta odnos med Izraelom in Hamasom gre v ciklih. Enkrat jim Hamas ustreza, drugič jim ne ustreza. Mislim, da so tukaj vsi naredili veliko napako. Po zmagi Hamasa, ki je bil edini logični izid prvih demokratičnih volitev, so se namesto za dialog vsi odločili za bojkot, tako EU kot ZDA in Izrael. Takrat je bila imenitna priložnost za dialog, za mirovni proces. Kdo je za mirovni proces, če ne Palestinci? Oni so žrtve, oni zmeraj zgubljajo. Netanjahu pa nikoli ni za mir. V mirovna pogajanja privoli samo retorično, v bistvu ga zanima samo vzdrževanje konflikta.

Gre tudi pri zdajšnjih napadih zgolj za podaljševanje konflikta ali skuša doseči kaj bolj otipljivega?
Gre za menedžiranje konflikta, kot pravi profesor Avi Šlaim, profesor mednarodnih odnosov v Oxfordu, eden največjih kritikov izraelske politike, avtor dveh zelo dobrih knjig. Ena ima naslov Izrael in Palestina, druga pa Železni zid. Idejo železnega zidu je zagovarjal izraelski desničar, ki ga Netanjahu obožuje, Ze'ev Jabotinsky, ki pa je oboževal Mussolinija, kar je spet paradoks. On je takrat govoril o železnem zidu, a ni mislil zidu konkretno, ampak vojaško moč. Vojaška moč kot železni zid, ki bi branil prihodnjo izraelsko judovsko državo. Ampak Netanjahu je na osnovi tega železnega zidu zgradil pravi zid. Enkrat sem zapisal, da namen tega zidu ni ločiti Izrael od Palestine, ampak ločiti Palestino od Palestine. Zid Palestincem preprečuje dostop do Palestine. Ko potuješ po Zahodnem bregu, to je en sam zid. Sama naselja in sami zidovi. Palestino so odrezali od Palestincev. To je bil namen. Ta dejstva na terenu je nemogoče spremeniti.

Napadi na Gazo zopet osvetljujejo sodelovanje Egipta z Izraelom, še posebej po lanskem vojaškem državnem udaru, ko je postal Hamas tudi za Egipt teroristična organizacija. Kairo igra tudi pri domnevnem doseganju premirja očitno vlogo izraelskega zaveznika.
Tako je od nekdaj. Politika je zmeraj neka igra. Nekaj za javnost, nekaj v ozadju. V glavnem se vse dogaja v ozadju. Fasada je lepa, zadaj pa se skrivajo umazane stvari. Mubarak (Hosni Mubarak, dolgoletni egiptovski predsednik, op. a.) ni hotel imeti opravka z Gazo zaradi Muslimanskih bratov. Hamas in Muslimanski bratje so bili zavezniki. Ko je bila izraelska ofenziva leta 2008, je Mubarak zaprl vse prehode. To je problem Palestincev v Gazi. Nikamor ne morejo. Bodo Palestinci begunci v Izraelu? Meja z Egiptom je zaprta, po drugi strani pa so tudi krogi, ki jim dostavljajo orožje in hrano, tudi Egipt ni enoten. Ko je Morsi prišel na oblast, se je ta zgodba spremenila. V Gazo je poslal svojega premierja. To je bil prvi uradni egiptovski obisk v Gazi po letu 1967. Politika se je popolnoma spremenila.

A tudi on ni odprl meje, ni dopustil prostega prehoda Palestincev, le omehčal je režim na meji.
Tega ni počel, ker ni hotel ohlajati odnosov z Izraelom. Morsi ni bil slab politik, a zdaj ne bova o njem. Niso mu dali priložnosti. Mubarak je umaknil egiptovskega veleposlanika iz Izraela, Morsi ga je poslal nazaj, ker je vedel, da tam ne more imeti še ene fronte. Zdaj, ko se je oblast v Egiptu zamenjala, se zgodba ponavlja. Meja je zaprta, bojijo se Muslimanskih bratov, ker so tudi iz Gaze odhajali na Sinaj napadat Sisijeve (Abdel Fatah Al Sisi, egiptovski predsednik, op. a.) policiste in vojake. Zato je zaprl mejo. Egipt sicer zmeraj posreduje med Hamasom in Izraelom, ker je za Egipt pomembno, da ima tam vsaj relativen mir.

Zaradi vojne v Siriji je Hamas oslabil vezi z Iranom in Hezbolahom, ki podpirata sirskega predsednika Bašarja Al Asada. V Egiptu je izgubil zaveznika, za Zahod pa je teroristična organizacija. Časi so slabi za Hamas, s tem pa tudi za Gazo.
To je dejstvo. Hamas izgublja zaveznike na vseh straneh. Položaj v Egiptu se je spremenil. Haled Mašal, vodja politbiroja Hamasa, je iz Damaska odšel v Katar, ker je bil proti temu, kar počne Asadov režim. S tem je razjezil tudi Iran, ker ta brani Asadov režim, in Hamas je nenadoma ostal nekako izoliran, sam, brez prave pomoči in stisnjen v kot, fizično in politično. Problem Palestincev je, da so fizično ločeni. Iz Gaze ne moreš na Zahodni breg in obratno. Sestajajo se lahko le zunaj, v Amanu, Katarju, kjer koli. Z izraelske strani je ta politika pametna. Izrael jih je razdelil politično in geografsko. Sploh ne more biti nobenega stika. Edina možnost je tesnejše sodelovanje z Abasom. Odkar je Hamas prevzel oblast v Gazi, so bili stiki na nižjih ravneh. To sodelovanje je nuja, a izkazalo se je, da je bila ta skupna vlada spet politična poteza brez večje teže. Hamas bo brez sodelovanja z brati na Zahodnem bregu v izjemno težkem položaju.

Bi Palestinci v Gazi izboljšali svoj položaj, če bi na naslednjih volitvah, za katere se sicer ne ve, kdaj bodo, zamenjali Hamas na oblasti?
Ko bodo volitve - če bodo, to je veliko vprašanje - bo Hamas zagotovo dobil bistveno manj glasov. Ampak Hamas ni kriv za nastali položaj v Gazi. Niti približno ne. Kriva je popolna blokada in nenehna izraelska agresija. Stisnjeni so ob zid. Ti predori, ki jih Izraelci zdaj načrtno uničujejo, so bili predori življenja. Tukaj so dobivali hrano, zdravila, ki jih Izrael uradno čez mejo ni dovoljeval. Logično je, da so te predore uporabljali tudi za pošiljke orožja, a glavni namen predorov je bilo življenje. Zdaj hočejo Izraelci očitno pretrgati še to nit in jih dokončno stisniti v kot. Ampak vse, kar počne Hamas, je rezultat okupacije, tega nenehnega pritiskanja ob zid. To so stvari iz obupa, včasih neracionalne.

Kot v času vsake večje izraelske ofenzive potekajo protesti po celem svetu. Protestirajo pa tudi Palestinci na Zahodnem bregu in palestinski državljani Izraela, vsaj na severu, kjer jih je največ. Se lahko njihove frustracije zaradi nemoči tokrat prelevijo v kaj ostrejšega?
Trenutno ne, ampak Izrael se mora zavedati, da ima na svojem ozemlju milijon in pol Palestincev. To je milijon in pol ljudi, ki so drugorazredni državljani oziroma lahko rečemo kar osmorazredni. Niti približno nimajo enakih pravic kot Judje. So pa dejavnik, na katerega je treba računati, če ne drugače, na volitvah. Milijon in pol volivcev v Izraelu, to je ogromno. V Izraelu bodo morali začeti razmišljati o tem, kaj ti ljudje mislijo o taki politiki. S tem jih sami alienirajo in dokazujejo, kar Palestinci v Izraelu ves čas govorijo, in sicer da Izrael ni judovska država, kot govori uradna politika. Izrael je država vseh ljudi, ki živijo tam. Z izjavami, da je Izrael judovska država, druge avtomatično razglasiš za nedržavljane, za osmorazredne državljane, kar je katastrofa.

Koliko so za to nevzdržno stanje odgovorni palestinski politiki, tako tisti v Gazi kot oni na Zahodnem bregu? Zdi se, da obema gibanjema na neki perverzen način ustreza ta status quo, ki jima omogoča to navidezno vladavino.
Točno. Vsak gleda na svoje interese. Do neke mere jima to ustreza, ampak - globalno gledano - je ta razcepljenost, ki ustreza Izraelu, katastrofa. Palestinska stran je izjemno razparcelirana, tudi znotraj Fataha je ogromno različnih frakcij. Tudi znotraj Hamasa so zmerneži in skrajneži. Problem so skrajneži. Tudi v Izraelu so problem skrajneži. Problem Izraela in Palestine ta hip je, da ni več voditeljev s karizmo. Po smrti Arafata in Rabina ni več voditeljev s karizmo. Mahmud Abas je bil resda najtesnejši Arafatov sodelavec. Skupaj sta se v PLO-ju borila za idejo palestinske države, ampak nima karizme.

Marwan Barghouti je zaprt.
Tudi ogromno drugih ljudi z večjo odločnostjo in karizmo je zaprtih. Enako je na drugi strani. Ko je bil ubit Rabin, je bil ubit tudi mir. Netanjahu ni za mir, on je za menedžiranje procesa. Ko me vprašajo, kdaj bo Netanjahu postal zagovornik miru, vedno rečem, da bo to takrat, ko bo ostarel. Še vedno mi v ušesih odzvanjajo znamenite besede Menahema Begina (nekdanjega izraelskega premierja, op. a.), celo življenje jih slišim: "Mir je lepota življenja." Ampak človek je to ugotovil na stara leta, ko je pobil na tisoče Palestincev.

... in Britancev.
Seveda. Hotel King David je šel na polovico. Vrgli so ga v zrak in ubili skoraj 100 Britancev. Isto velja za Rabina, ki je leta 1948 po vaseh pobijal Palestince, roke ima krvave. Na stara leta pa je ugotovil, da je "mir lepota življenja". Isto se bo zgodilo z Netanjahujem. Ko bo ostarel, bo nenadoma postal največji zagovornik miru v Izraelu. Ko si mlad, si "nafilan" s tisto sionistično ideologijo, sovražiš vse Arabce, ki ti strežejo po življenju, na stara leta pa ugotoviš, da je svet vendarle drugačen - da si vsi želijo mir, razen tebe.

Izrael vedno ponavlja, da nima ustreznega partnerja za mir. Vendar to bolj velja za Palestince. Tako imenovani mirovniki v Izraelu zahtevajo konec okupacije palestinskih ozemelj, to pa je tudi vse. Palestincem tako tudi oni zanikajo pravico beguncev iz let 1948 in 1967 do vrnitve na svoje domove oziroma enakopravnost znotraj Izraela.
Izraelci imajo sogovornikov, kolikor hočeš, le ne vidijo jih ali pa jih nočejo videti. Situacija se je popolnoma obrnila. Izrael je nenehno kričal, da je edini otok demokracije v morju diktatur. Ko so te diktature po arabski pomladi začele padati, so se nenadoma demokracije zbali. Resno so se je zbali, ker se je vedno lažje pogovarjati z diktatorji kot z demokratično vlado. Če imaš diktatorja pred sabo, veš, kdo je, s kom se lahko pogovarjaš. Vadi Abunasar pravi, da je stari Asad, Hafez Al Asad, leta in leta ponujal mir Izraelu. Leta in leta. Vrnite nam Golan, mi vas pustimo pri miru. Pomagal je Izraelu, da so ubili enega voditelja Hezbolaha v Siriji. Kako bi to Izraelci lahko storili brez sodelovanja s Sirijo? Sogovornikov za mir je ogromno, ampak če nočeš miru, je to tvoj problem. Tukaj dela Izrael ogromno napako. Vidi samo svoje interese, povsod vidi samo strahove in sovražnike. Palestinci ne zahtevajo od Izraela vrnitve Tel Aviva in ne vem česa še, zahtevajo meje iz leta 1967. Saj to je minimalna stvar, ki jo lahko zahtevaš v imenu miru.

Omenili ste sionistično ideologijo. Je izraelsko-palestinsko vprašanje rešljivo brez desionizacije Izraela?
Mislim, da je. Današnji sionizem ni več tisti, ki je bil takrat. Sionizem ostaja bistvo izraelske politike, a ta sionizem ni več tak, kakršen je bil. Seveda imaš skrajneže, ogromno jih je, a to ni več tisti sionizem, kot je bil. Mislim, da se da mir doseči tudi s sionizmom. To ni več sionizem, kot smo ga poznali, neke sanje, ideali. Celo izraelski voditelji so se mu odpovedovali.

Problem je, ker te sanje in ideali niso vključevali Palestincev.
To je problem. Največji problem je izraelska desnica, a ne smemo vseh Izraelcev tlačiti v isti koš. Srečujem izraelske profesorje, pisatelje, ki so za mir. Nasprotujejo mu skrajneži, ki pa so v vladi. Vsaka izraelska vlada je koalicija. Skoraj tako razbiti so kot pri nas. Ogromno strank je in nobena vlada ne more biti sestavljena brez koalicij. In ko je koalicija, so kompromisi in popuščanje skrajnežem. Avigdor Lieberman mora biti zunanji minister, če ne, ima Netanjahu probleme. Ta skrajna desnica pa Palestincev ne priznava za ljudi. Golda Meir (nekdanja izraelska premierka, op. a.) je dejala, da Palestincev ni, kakšni Palestinci. Rekla je tudi, da je Izrael ujetnik mesijanskega nacionalizma in teritorialnega maksimalizma. Tudi Netanjahu je ujetnik te ideologije. Vidijo se kot neke mesije, Palestina je njihova, Palestincev ni, Palestinci niso ljudje, njih lahko pobijamo. Pred nekaj tedni sem bil v Parizu. Odprem Le Figaro, v katerem je majhna novička v nekem kotu, da so Izraelci ubili dva Palestinca. To je bilo še pred Gazo. Novička, stisnjena v kot; če ubiješ enega Izraelca, je pa to novica na prvih straneh. Palestinci niso ljudje. Izraelci morajo spremeniti ta odnos. Če ga ne bodo spremenili in Palestincev sprejeli za sosede, za soljudi in se otresli tega "mesijanskega nacionalizma in teritorialnega maksimalizma", ne bo rešitve.

Uradna Ljubljana na glasovanju v Generalni skupščini ZN-a ni podprla palestinske prošnje za status države nečlanice. Kaj je to? Kakšna zunanja politika je to?

O slovenski politiki do Palestine

Kot je dejal eden od mojih sogovornikov, palestinski politolog Vadi Abunasar, se predstavniki EU-ja pri Palestincih v Ramali obnašajo kot levi, v Tel Avivu pa so pohlevni in prestrašeni kot zajci.

O odnosu EU-ja

Še vedno mi v ušesih odzvanjajo znamenite besede Menahema Begina (nekdanjega izraelskega premierja, op. a.), celo življenje jih slišim: "Mir je lepota življenja." Ampak človek je to ugotovil na stara leta, ko je pobil na tisoče Palestincev.

O izraelskih "mirovnikih"