Obdarovanje ob koncu leta naj bi segalo že v rimske čase, saj so Rimljani verjeli, da bodo skromna darilca (sadje, med, piškoti) prispevala k boljšemu, uspešnejšemu prihajajočemu letu. Najstarejši današnji obdarovalec je Miklavž, ki je pri nas darila nosil že v 19. stoletju (drugje po Evropi pa še prej), še pred tem pa so se darila kar pojavila - posebnega imena obdarovalec ni imel -, večinoma je šlo za drobne jesenske plodove, na primer lešnike, orehe in sadje. Sredi 19. stoletja so tudi v naših krajih nato začeli obdarovalca upodabljati kot sv. Nikolaja, po krščanskem izročilu sina premožnih staršev, ki je vse svoje premoženje razdal in zato že v času življenja veljal za dobrotnika. Tudi ta je nosil za današnje razmere skromna, doma pridelana darila oz. dobrote (jabolka, suho sadje, orehe ipd.).

Miklavža so že na začetku 19. stoletja nizozemski priseljenci prenesli v Severno Ameriko, kjer se je združil še z nekaterimi drugimi podobnimi (predvsem skandinavskimi) izročili - in nastal je Božiček oz. angleško Santa Claus (tudi angleško ime si še vedno deli z Nikolajem oz. Miklavžem, saj gre za poangleženo različico nizozemskega izraza Sinterklaas).

Za njegovo današnjo slavo je zaslužna predvsem pesem A Visit From St. Nicholas (Obisk sv. Nikolaja), ki jo je leta 1823 objavil anonimnež (šlo naj bi za profesorja Clementa Clarka Moora, a nekateri strokovnjaki trdijo, da v resnici ni sam avtor, čeprav je avtorstvo več kot deset let pozneje sicer priznal). V pesmi, ki se naslanja na satirični opis bradatega možaka s pipo v ustih, ki prileti z neba in prinese darila otrokom, kot si ga je v svoji satiri A History of New York (Zgodovina New Yorka) zamislil Washington Irving, je Božiček prvič upodobljen tako kot danes - malce preobilen sivi možak, ki malce spominja na palčka, v rdeči obleki, ki se pripelje na saneh, ki jih vlečejo jeleni, se po dimniku spusti v hišo in tam pusti darila. Pozneje mu je karikaturist Thomas Nast dodal še domovino (Severni tečaj). Leta 1931 so si podobo dobrega moža v rdečem izposodili pri današnjem koncernu Coca-Cola - in tako se je začel urbani mit, ki trdi, da ga je ustvarilo podjetje za proizvodnjo gaziranih pijač.

Tudi prvotni Božiček je nosil podobna darila kot Nikolaj – drobne dobrote in lesene igrače –, tistim malo manj pridnim pa je že v Nastovi upodobitvi prinesel vedro premoga.

Korenine Dedka Mraza v slovanski mitologiji
Tretji dobri mož je Dedek Mraz, ki je v naše kraje prišel po 2. svetovni vojni s sovjetskim vplivom. Njegove korenine naj bi bile v slovanski mitologiji, ko je veljal za boga vetra in zime, pod vplivom Ruske pravoslavne cerkve pa je prevzel tudi nekaj značilnosti nizozemskega Sinterklaasa. Njegov slovanski izvor so v času komunizma izkoristili za preusmeritev pozornosti s preveč krščanskih praznovanj božiča na posvetno novo leto. Danes ga upodabljajo kot starejšega gospoda (dedka) s sivo kučmo, dolgim krznenim ali usnjenim plaščem in čarobno palico, ki pa v nasprotju z drugima dvema dobrima možema svoja darila razdeli osebno – najpogosteje na silvestrovo ali pa na praznovanjih novega leta (v vrtcih, šolah, podjetjih). Pod novoletnim drevescem se darila sama od sebe znajdejo le, če Dedek Mraz res ni na voljo.

Pri nas obdarujejo vsi trije
Ne glede na njihov izvor in tradicijo pa so vsi trije dobri možje pri nas zelo priljubljeni – le štiri odstotke vprašanih jih je namreč odgovorilo, da se ne bodo obdarovali. Sodeč po raziskavi družbe GfK Slovenija, sicer najpogosteje darila nosi Božiček, sledita Miklavž in Dedek Mraz, malo manj kot 10 odstotkov pa darila podari v svojem imenu in jih ne prinese fiktivno bitje. Dobri možje svoja darila najpogosteje pustijo pod smrečico (pri kar 80 odstotkih vprašanih je ta plastična). Najpogosteje darila prejmejo naši sorodniki in prijatelji.

In s čim se obdarujemo?
Če sodimo po raziskavi, najpogosteje poklanjamo kozmetiko, knjige in igrače. Čedalje več ljudi podarja tudi denar ali darilne bone, še ugotavlja družba GfK Slovenija in dodaja, da se danes za takšno darilo odloči deset odstotkov več ljudi kot pred štirimi leti. Po drugi strani pa vedno več ljudi sami izdelajo darilo – od leta 2010 se je število takšnih zvišalo za sedem odstotkov in znaša okoli tretjino vseh sodelujočih v anketi, pri čemer pa tako darilo pogosteje podarjajo ženske. Moški se pogosteje odločajo za nakup zabavne elektronike, ženske pa pogosteje izbirajo kozmetiko, oblačila in obutev ter modne dodatke.

Nasploh smo Slovenci zadnja leta pri izbiri in nakupu daril bolj premišljeni. V povprečju kupimo darila v vrednosti do 20 evrov, pri čemer avtorji raziskave ugotavljajo, da moški kupujejo malo dražja darila kot ženske, oboji pa le redko presežejo načrtovani skupni znesek, ki so ga pripravljeni (ali zmožni) porabiti za darila. Vse pogosteje se tako moški kot ženske odločajo za nakup daril prek spleta – leta 2007 se je za takšno nakupovanje odločila dobra desetina vprašanih, danes pa s klikom miške darilo kupi že skoraj 40 odstotkov vprašanih. Še vedno sicer prevladuje "klasično" nakupovanje v trgovinah.

Zamenjava kupljenega ni samoumevna
Včasih se sicer zgodi, da darilo, ki ga izberemo, obdarovancu ni všeč ali pa še pred tem ugotovimo, da ni primerno, in se odpravimo nazaj v trgovino z željo po zamenjavi izdelka. Pri Zvezi potrošnikov ob tem opozarjajo, da prodajalec (če je izdelek brezhiben) kupljenega ni dolžan zamenjati, razen če je to izrecno obljubljal.

V ZPS-ju zato kupcem svetujejo, naj pred nakupom dobro premislijo, ali so res dobro izbrali, koristno pa je tudi preveriti, ali je mogoče izdelek vrniti in v kakšnem časovnem obdobju. Pomembno je, da shranite račune, saj ga boste ob zamenjavi skoraj zagotovo potrebovali, še pravijo.