Le nekaj desetletij je potrebnih, da se stoletja dolga zgodovina tisočev ljudi skoraj popolnoma zabriše. To se je zgodilo 800 kvadratnim kilometrom sredi Kočevske, kjer so od 14. stoletja živeli potomci priseljencev iz Tirolske in Koroške in se vse do 2. svetovne vojne ohranili kot narodno mešan otok sredi slovenskih prebivalcev. Potem je prišla množična izselitev, Kočevska pa se je popolnoma spremenila v desetletjih po vojni, ko se je načrtno rušilo in preprečevalo novo naseljevanje.

Usodo kočevskih Nemcev, izginjajočih vasi in jezikovne posebnosti kočevarščine že desetletja proučuje profesor za sodobno zgodovino s Filozofske fakultete v Ljubljani Mitja Ferenc. Pred meseci je bil za znanstveno delo nagrajen z Zoisovim priznanjem - za svoj opus tako o kočevskih Nemcih kot o prikritih grobiščih, o katerih pa se bomo z njim pogovarjali ob obletnici prodora v Hudo Jamo na začetku marca.

Vaše zgodovinsko znanstveno delo je nekako osredotočeno na t. i. zamolčane ali pozabljene zgodbe - kočevski Nemci in prikrita grobišča. Vas je v te teme 'zaneslo' ali ste se jih načrtno lotili?
Lahko bi rekel, da me je zaneslo. Od diplomske naloge naprej sem se ukvarjal s terenskim delom, čeprav smo zgodovinarji navajeni, da predvsem proučujemo pisne vire. V diplomski nalogi sem se ukvarjal s partizanskimi bolnišnicami, in ko sem obiskal eno izmed njih sredi Kočevskega roga, sem si rekel, da bi moral poiskati tudi tiste, ki jih danes ni več. V teh obsežnih gozdovih sem skupaj z gozdarji iskal ostanke in kar naenkrat sredi bukev in smrek zagledal jablane, hruške, slive, nato pa še ruševine. Seveda sem nekaj vedel o prebivalcih, ki so nekoč živeli na Kočevskem, a ko sem hodil po teh krajih, ki so popolnoma prerasli z gozdom, sem občutil tragiko ljudi, ki so to pokrajino obdelovali, živeli svoja življenja, danes pa od vsega tega ni skoraj nič ostalo. Načrtno sem začel zbirati podatke, zlasti fotografsko dokumentacijo po evropskih arhivih, ter poskušal po zgodovinskih virih najti vseh teh 176 vasi, ki so bile razporejene po 800 kvadratnih kilometrov velikem območju. Stare fotografske posnetke sem primerjal z današnjim stanjem, ki je seveda popolnoma drugačno. Včasih je skupna le silhueta hribovja v ozadju, ostanki vaške ceste ali markantna ruševina. To je vse, kar nam še danes priča, da so se nekoč tukaj igrali otroci, da so tukaj živeli ljudje, ki so hodili v cerkve, imeli svoja pokopališča, gostilne, gasilska društva, živahno življenje, danes pa se tod potika le divjad.

Usoda kočevskih Nemcev je slovenski javnosti bolj malo znana. Po razpadu AO je na ozemlju nove jugoslovanske države ostala kar močna nemška manjšina, tudi na Slovenskem. O kakšnih številkah govorimo?
Zadnji popis v avstro-ogrski monarhiji leta 1910 je na ozemlju današnje Slovenije naštel 106.000 nemško govorečih ljudi (občevalni jezik), ko je nastala jugoslovanska država, pa so v prvem popisu prebivalstva leta 1921, kjer so spraševali po maternem jeziku, našteli le še 41.000 Nemcev, leta 1931 pa le še 29.000 Nemcev. Seveda je razlika med občevalnim in maternim jezikom, saj so v gospodarskih sredinah, kjer so bili Nemci prevladujoči, nemško govorili tudi Slovenci. Veliko zarezo je pustila 1. svetovna vojna in dejstvo, da so postali manjšina. Znašli so se sredi popolnoma slovanskega ozemlja in mnogi so se tudi na zahtevo novih jugoslovanskih in slovenskih oblasti leta 1919 izselili – na primer železničarski delavci z družinami vred. Agrarno nemško prebivalstvo, kot so bili kočevski Nemci, pa je ostalo na svojih domovih, saj je kmeta težko pregnati in morajo zato obstajati močni razlogi. Ti so leta 1941 dejansko nastopili.

Na tem posebnem območju na Kočevskem so sicer Nemci strnjeno živeli od 14. stoletja. Kako se je razvijala njihova skupnost?
Naselili so se kot podložniki Ortenburžanov, ki so na tistem delu Dolenjske imeli svoja zemljišča. Kočevska je bila prazna in zato so zaradi ekonomskih razlogov na Kočevsko naselili svoje koloniste iz Tirolske in Koroške. Bili so kot endemitska kultura, ki se je tukaj zamrznila za 600 let. Imeli so svoj jezik, še danes obstaja tudi slovar kočevarske nemščine. Neprekinjeno so tukaj živeli vse do časa nacistične Nemčije, ki je vabila vse svoje narodnjake v območje prihodnjega nemškega rajha. Takrat se je začela njihova žalostna usoda, katere posledica je, da je njihova kulturna dediščina na Kočevskem skoraj popolnoma izginila.

Ob okupaciji Jugoslavije območje kočevskih Nemcev pripade Italiji.
Da. Hitler je določil, kje bo potekala meja med nemško in italijansko okupacijsko oblastjo in Kočevska je pristala v območju Kraljevine Italije. Kočevski Nemci so bili razočarani, zato so se s Himmlerjem dogovorili, da se bodo preselili. To takrat ni bilo nič posebnega, saj so se tudi druge nemške narodne skupine iz vzhodne in jugovzhodne Evrope odločile, da se bodo preselile na območje, na katerem je bil predviden nemški rajh. Ker je bilo za severno Slovenijo predvideno, da bo priključena k rajhu, so se Nemci iz Kočevske, pa tudi drugi iz Romunije in Bosne naselili na mejno območje med Sevnico, Krško in Brežice. Predtem so nacisti s tega območja izselili 37.000 Slovencev. Ta primer kaže, kako močna je bila nacistična ideologija, saj so bili ljudje pripravljeni zapustiti ozemlje, na katerem so živeli 600 let, in se naseliti na tuja območja, kjer niso vedeli, kaj jih čaka. Leta 1941 se je 97 odstotkov kočevskih Nemcev odločilo za preselitev. 11.509 ljudi se je preselilo ob Savo in Sotlo, okoli 560 so jih preselili v stari rajh, samo 66 pa so preselitev odrekli, ker verjetno niso bili primernega rasnega videza. V devetih tednih so jih s 150 vlakovnimi kompozicijami dokončno preselili, s seboj so lahko vzeli nekaj opreme in tretjino živine. Pričakovali so, da bodo naseljeni na kmetije, kjer bodo vse to že imeli. A ker se je preselitev zaradi neugodnih zimskih razmer zavlekla, so bili ob prihodu v »novo domovino«, v Posavje in Obsotelje, razočarani. Nekaj časa so morali živeti kar v kulturnih domovih, v gostilnah, preden so jih naselili na domove izgnanih Slovencev. Predvideno je bilo, da bodo združili tri slovenske kmetije, ki bi bile nato dovolj velike za naselitev nemškega kmeta.

Kaj pa se je dogajalo z območjem Kočevske?
Več kot 40 vasi od 176 je bilo takšnih, kjer ni bilo niti enega Slovenca, v večini drugih vasi pa so bili Nemci prevladujoči. Ko se je torej odselilo prebivalstvo, so te vasi ostale prazne. Postale so idealne za naselitev partizanov. Italijanska vojska je zato poleti 1942 organizirala veliko ofenzivo, da bi jih uničila. Več 10 vasi je tedaj popolnoma zgorelo.

Da je danes tako malo ohranjenega, pa je kriva tudi povojna neustrezna naseljevalna, agrarna, kadrovska in ekonomska politika. Kočevska se je novim oblastem zdela idealna za naseljevanje novih ljudi, saj je bila zemlja Nemcev po odloku predsedstva AVNOJ-a zaplenjena. Oblast je ugotovila, da je Kočevska najbolj primerna za izvajanje socialističnega gospodarjenja. Individualne naselitve zato niso omogočili, vsa desetletja sta na Kočevskem gospodarili dve podjetji – Kmetijsko-gozdarsko podjetje Kočevje in na poznejšem zaprtem območju Kočevske Reke podjetje Snežnik. Skozi desetletja so se sicer vseeno priseljevali posamezni ljudje, a neustrezna politika je zaznamovala usodo tega območja. Kulturni, sakralni objekti so propadali, pokopališča so opustela ali pa so jih porušili. Dostop do 200 kvadratnih kilometrov velikega zaprtega območja Kočevske Reke je bil onemogočen, saj so na njem predvidevali zatočišče za umik slovenskega političnega in vojaškega vodstva v primeru vojaškega spopada. Zgradili so več podzemnih objektov. In tam so načrtno porušili vse, kar je ostalo cerkvenega in nemškega. Vsi sakralni objekti so bili zravnani z zemljo.

Koliko sledi nekdanjega življenja je še v naravi?
Od 176 nekdanjih vasi jih več kot 100 ne obstaja več, so popolnoma preraščene. Od 123 cerkva jih je porušenih 95, ostale so le v okolici Kočevja. Od 38 pokopališč jih je večina zravnanih z zemljo ali pa so odstranjeni nagrobniki kočevskih Nemcev. Od 400 kapelic in znamenj sem jih našel le slabo desetino. Takšnega uničenja na Slovenskem ni doživela nobena pokrajina.

Kakšna pa je bila usoda preseljenih kočevskih Nemcev?
Konec vojne je pomenil tudi konec nemške manjšine na Slovenskem. Ne le kočevske, temveč predvsem štajerske Nemce, ki se niso umaknili z umikajočo nemško vojsko, so jugoslovanske oblasti zaprle, internirale v taborišče, zlasti v Kidričevo. Manjši del so jih likvidirali, večji del pa v več valovih med poletjem 1945 in poletjem 1946 izgnali prek meje na angleško okupacijsko območje v Avstriji. Živeli so po begunskih taboriščih, dokler se v prvi polovici 50. let niso razselili po nemško govorečih pokrajinah in predvsem v ZDA.

Peščica pa jih je vendarle še ostala tudi na naših tleh.
Do danes je na Kočevskem ostalo nekaj deset pripadnikov te nekdanje manjšine, ki so še ohranili svoj jezik. Delujeta tudi dve društvi: društvo Kočevarjev staroselcev iz Občic in Slovensko-kočevarsko društvo Peter Kosler. Danes še živi nekaj starih ljudi, ki doma govore kočevarščino. Ta govorica se je po svetu že izgubila, in tudi zato je pred letom nastal zanimiv projekt, ki se sprašuje o usodi območja, kjer so živeli nemški prebivalci in v eni od teh mini reportaž lahko slišite tudi kočevarski jezik, ki se ga danes z veseljem učijo mnogi mlajši prebivalci Kočevske.