Jana želi s predavanji razbiti mit o samo 'revni Afriki'. Foto: Osebni arhiv Jane Dular
Jana želi s predavanji razbiti mit o samo 'revni Afriki'. Foto: Osebni arhiv Jane Dular
Malavi
Ena izmed učilnic v javni šoli, v kateri Dularjeva pomaga otrokom z učnimi težavami. Foto: Osebni arhiv Jane Dular
Malavi
Zajtrk! Otroci so bili navdušeni, ko so vsako jutro ob prihodu v šolo dobili koruzno kašo. S praznimi želodčki se je težko učiti. Foto: Osebni arhiv Jane Dular

Šolnina za enega otroka v osnovni šoli stane med 250 in 350 evri na leto, povprečna plača na podeželju pa je 20 evrov na mesec. Izobrazba je zato privilegij za tiste iz mest, ki zaslužijo po 100 ali 200 evrov na mesec.

Malavi
Razdelitev učnih pripomočkov za vseh 342 šolarjev javne šole SEKA v Malaviju. Foto: Osebni arhiv Jane Dular

V Afriki velja stereotip, da pri nas denar raste na drevesih in da je treba samo priti v Evropo in denar se ti bo vsul v naročje.

Malavi
Kljub pomanjkanju malavijskih otrok dobra volja in razigranost ne zapustijo. Foto: Osebni arhiv Jane Dular
Malavi
Dularjeva je v vasici Mazembe zgradila svoj center za otroke s posebnimi potrebami in učnimi težavami, na kar je izredno ponosna. Manjkajo še okna, notranja oprema in infrastruktura. Foto: Osebni arhiv Jane Dular

V mestih v Malaviju sta emancipacija in feminizem že na zelo visokem nivoju - država ima tudi predsednico, zavedajo se, da bi brez žensk vsaka afriška država - in ves svet - propadla.

Malavi
Hiške domačinov v 'njeni' vasi Mazembe. Foto: Osebni arhiv Jane Dular

Socialne podpore in otroških dodatkov ni, na pomoč oblasti se ne morejo zanesti, tako da se zanašajo le na svoje sposobnosti za preživetje ter drug na drugega.

Malavi
Pri gradnji centra so pomagale tudi domačinke, ki so kar na glavah prenašale opeke. Foto: Osebni arhiv Jane Dular

Ko gledam ljudi na ulici, se vsi smehljajo, želijo užiti to življenje, ki ga imajo. Ko se srečajo, se objamejo, nasmejejo, vprašajo: "How are you?" (Kako si?) To je stavek, ki ga slišiš kar naprej. In odgovor je vedno enak: "I'm fine!" (Dobro sem.) Ta pozitivna naravnanost jim pomaga iti čez težave, močno pa se zanašajo tudi na vero.

Malavi
Jezero Malavi (nekdaj Njasa). Foto: Osebni arhiv Jane Dular

Na moji zemlji bodo slovenski študentje medicine zgradili kliniko, v kateri bodo 3.000 mojim sovaščanom omogočali brezplačne preglede in zdravila. Smrti v moji vasi je ogromno, saj ljudje nimajo denarja za bolnišnice, nimajo niti denarja za prevoz.

Malavi
V osnovni šoli SEKA 342 učencem znanje predajajo le štirje učitelji. Foto: Osebni arhiv Jane Dular
Malavi
Moški ob jezeru Malavi se ukvarjajo z ribištvom. Foto: Osebni arhiv Jane Dular

Kot bela ženska v Afriki sem deležna pozitivne diskriminacije, vsak bi rad bil moj prijatelj.

27-letna pravnica se je na humanitarno pot po vzhodni Afriki podala leta 2008. V Tanzaniji je sodelovala pri izgradnji šole, poučevala več tisoč osnovnošolskih otrok, delala v sirotišnici in vpisala 15 otrok v zasebno šolo. V Ugandi je delala z otroki s posebnimi potrebami, gradila bambusove hiše, učila saditi poljske pridelke skupnosti v pomanjkanju ter pomagala ljudem s pristopom in učenjem veščin, s katerimi si nato pomagajo celo življenje.

Od avgusta 2011 živi in deluje v Malaviju, kjer vodi humanitarni projekt pomoči otrokom z učnimi težavami in s posebnimi potrebami, za katere je zgradila izobraževalni center sredi vasice Mazembe. Poleg tega s pomočjo prostovoljnih prispevkov že eno leto omogoča jutranji obrok 342 otrokom podeželske šole, da lahko pouk teče nemoteno.

Jana, ki z neverjetno energijo in žarom govori o življenju, ljudeh in utripu Afrike, je trenutno na obisku doma v Sloveniji, zato je tudi za MMC razložila, zakaj se ji je prav Afrika tako usedla v srce, kakšne predsodke imamo drug do drugega, zakaj se Afričani kljub težkemu življenju kar naprej smejijo in kako želi še pomagati 3.000 sovaščanom ob jezeru Malavi.

Se vas je Janina zgodba dotaknila, želite izvedeti še več, morda nameniti kakšen evro ali se celo podati v Afriko kot prostovoljec? Vse in še več o njenem delu lahko preberete na spletni strani društva ELA, ki ga vodi.

Kako se je začela vaša afriška avantura? Ste to celino že prvič obiskali z željo po pomoči tamkajšnjim prebivalcem?
Ko sem bila študentka tretjega letnika prava, sem se odločila, da bom šla v Afriko preverit, kako je z mednarodnimi posvojitvami otrok - afriških sirot, da ne bi le prek učbenikov spoznavala te teme. A potem sem prišla v realnost in spoznala pravo afriško življenje. Takrat uvidiš, kakšne stereotipe imamo o Afriki - da je revna, črna, uboga, polna bolezni, a ko si tam, vidiš, da je mnogo več kot to. Ko imamo v mislih Afriko, nihče ne omenja radosti, načina življenja, kako so ljudje povezani in kako si pomagajo. Potem sam ugotoviš, kako je biti drugačen. Kot bela ženska v Afriki sem deležna pozitivne diskriminacije, vsak bi rad bil moj prijatelj. Če pa z afriškim otrokom pridem v Slovenijo, pa še vedno potihoma veljajo neki stereotipi pri nekaterih ljudeh, to je treba povedati odkrito. So kakšni dnevi, ko si res želim, da bi bila neopazna, saj je včasih tudi te pozitivne pozornosti preveč.

Spoznala sem tudi, kakšen je najboljši način, da pomagamo afriškim sirotam. To je, da jih vpeljemo v družbo, jim damo možnost izobraževanja v zasebnih šolah. Moj prvi projekt je tako bil, da sem s pomočjo 15 slovenskih družin prav toliko tamkajšnjih otrok vpisala v zasebno angleško šolo. S tem smo jim dali boljšo prihodnost. Njihove privatne šole so namreč podobne našim javnim - ena učiteljica na 25 do 30 otrok, zagotovljene so šolske potrebščine in šolska malica. Ti moji sponzorji plačajo 250 evrov na leto, in na tak način otrok res dobi izobrazbo, ki si jo zasluži. Če pa govorimo o javnih šolah, je situacija povsem drugačna. Tam je en učitelj na 100 otrok, pouk poteka brez šolskega materiala, brez klopi, učiteljica pride ali pa ne, saj so tudi one zelo slabo plačane.

Vedno, ko me vprašajo, kako lahko afriškemu otroku najbolj pomagamo, odgovorim: tako, da mu nudimo dobro izobrazbo. Na žalost je izobrazba v Afriki še vedno privilegij bogatih in ne pravica. Kdor nima denarja, se ne more šolati in je obsojen na to, da bo obstal tam, od koder prihaja. Sama skušam v Malaviju prav temu narediti konec, ukvarjam se z otroki, ki so v javnih osnovnih šolah in imajo učne težave, posebne potrebe. S svojo pomočjo jim nudim dodatni program, s tem pa tudi možnost, da napredujejo v življenju.

Kaj si afriški otroci želijo, ko bodo "veliki" - dobiti službo, imeti avto, iti v tujino ... - materialne stvari, kot jih pozna zahodni svet?
Kdor ima v Afriki diplomo, je velik "car", odprta so mu vsa vrata. Izobrazba je izredno cenjena, saj je vsem jasno, kako težko je priti do nje. Če povem v številkah: šolnina za enega otroka v osnovni šoli stane med 250 in 350 evri na leto, povprečna plača na podeželju pa je 20 evrov na mesec. Mnoge družine si torej sploh ne morejo privoščiti, da bi otroke vpisale v šole, zato je to privilegij tistih iz mest, takšnih, ki zaslužijo po 100 ali 200 evrov na mesec. A v Afriki si člani družine zelo pomagajo, stopijo skupaj, da izobrazijo enega otroka. Ko to uspe, otrok poskrbi za širšo družino, saj Afričan nikoli ne gleda le nase, ampak tudi na vse okoli sebe, na starše ter mlajše brate in sestre. Ko prvorojenec dobi službo, je povsem samoumevno, da vsem pomaga.

Kaj pa obratni stereotipi, imajo tudi Afričani popačeno podobo o življenju v Evropi?
Seveda. Tam velja stereotip, da pri nas denar raste na drevesih in da je treba samo priti v Evropo in denar se ti bo vsul v naročje. Ne zavedajo pa se, da ne govorijo tujega jezika, ne poznajo našega sistema, dejstva, da še domačini ne dobijo službe, kako jo bo torej dobil Afričan? A razlika je v tem, da se v Afriki življenje odvija drugače, da so ljudje srečni, čeprav imajo manj, so hvaležni za to, kar imajo.

Ali ostaja v družbi tradicionalna razporeditev dela po spolu, da so ženske doma, skrbijo za družino in potomce ali tudi one služijo denar in se vključujejo v družbeno življenje?
Odvisno. V vaseh je še vedno zelo tradicionalno življenje, ženska je doma in kuha, pere ter skrbi za družino. V Ugandi na primer samo ženske delajo na polju, v Malaviju jim na polju pomagajo tudi moški. Še vedno pa na podeželju velja, da je moški tisti, ki mora domov prinesti "cekine". Ni pa dneva, da ne bi začutil pozitivnosti, radosti, dejstva, da živijo za ta trenutek. Ne ukvarjajo se s tem, kaj bo jutri, naslednji mesec, vedno rečejo: Bo že. Vera v Boga je pri njih zelo globoka, res srčno verjamejo v dobrobit univerzuma. Zavedajo se, da bo lahko težko, ampak tudi, da bodo preživeli, saj si vsi pomagajo. V Afriki na splošno obstaja enost med družinami, ne vidiš veliko individualizma in egoizma na podeželju. Socialne podpore in otroških dodatkov ni, na pomoč oblasti se ne morejo zanesti, tako da se zanašajo le na svoje sposobnosti za preživetje ter drug na drugega.

Kako številčne so družine, živi več generacij skupaj?
Ko otroci odrastejo, morajo poskrbeti za mamo in očeta, tako da eden izmed otrok zagotovo živi s starši. Drugače pa ima prejšnja generacija nekje štiri, pet otrok, tale moja, stara okoli 28 let, pa govori, da bodo imeli največ dva otroka. Bolj razmišljajo o tem, kaj bodo otroku lahko nudili, in zavedajo se, da na primer sedmih otrok ne bodo mogli izobraziti. Na podeželju sicer še najdemo številčne družine, ki imajo tudi po deset otrok.

Kako poteka pouk v javnih šolah v Malaviju? V kakšnih stavbah poteka, kakšni učni pripomočki so na voljo, o čem se otroci učijo?
V javnih šolah - jaz trenutno pomagam dvema, ena ima 342 otrok, druga pa 530 -, se pouk začne ob 7.00 in traja za večje razrede do 15.00. Otroci nimajo šolske malice, nimajo niti učnih pripomočkov. Ves razred ima v povprečju tri učbenike in eno učiteljico.

V katerem jeziku poteka pouk?
V Malaviju poteka v jeziku chichewa, ki je poleg angleščine uradni jezik, tako da se da pogovarjati tudi v angleščini. V Tanzaniji je uradni jezik le svahili, angleščino se začnejo v javnih šolah učiti šele v srednji šoli. V Ugandi sta uradna jezika luganda in angleščina, v Keniji pa svahili in angleščina. Otroci na podeželju praktično znajo izjemno malo angleščine, v mestih, kjer hodijo v zasebne šole, pa je zgodba povsem drugačna. V Malaviju se učijo matematiko, jezik chichewa, angleščino in socialne študije, ki so kombinacija zgodovine in zemljepisa. V šolo začnejo hoditi pri šestih, sedmih letih, v Malaviju, Ugandi in Keniji so osemletke, v Tanzaniji sedemletke. Šolo torej končajo nekje pri 14 letih, a ker je v razredu le ena učiteljica, so standardi poučevanja zelo nizki. Poznajo frontalni način poučevanja, torej učiteljica stoji pred tablo in nekaj prebere, otroci ponovijo za njo. Ker se ne more posvetiti tistim s težavami, na podeželju obstajajo šole, kjer tudi 80 odstotkov učencev ne napreduje v naslednji razred. Manjka jim osnovno znanje, saj doma nimajo učbenikov, da bi se lahko naučili nekaj, česar v šoli niso razumeli. Ko sem vprašala, ali lahko kupim učbenike za razrede, so mi odgovorili, da jih je ministrstvo za šolstvo nehalo tiskati do leta 2014. Zanimalo me je, ali jih lahko prekopiram in s tem pomagam otrokom, da imajo učbenike pred seboj, pa so dejali, da je to kaznivo. Včasih se zato vprašam, na kakšen način lahko sploh pomagam.

V javnih šolah morajo starši otrokom kupiti zvezke in svinčnike, a mnogi so tako revni, da si tega ne morejo privoščiti. Zato zbiram donacije, da vsake tri mesece otrokom kupim vsaj osnovni šolski material. Če ne, s prstki pišejo v pesek. Problem je bil tudi v tem, da so bili otroci preveč lačni, da bi sploh hodili v šolo. Zato sem s pomočjo donacij januarja lani s prijateljico Bernardo Nemec uvedla zajtrk oziroma jutranjo malico. To je edina šola na tem območju, v kateri imajo jutranjo malico. Hrana je otroke privabila, da vsak dan pridejo v šolo. Potrebujem le en evro, da za ves mesec s koruzno kašo nahranim enega otroka.

Kako zbirate denar, le v tujini ali tudi v državi sami?
V Malaviju se o meni že piše, tako da me ljudje vse bolj spoznavajo, tisti, ki me že poznajo po preteklih projektih, pa vedo, da mi lahko zaupajo. Imam tudi spletno stran - Društvo ELA je slovensko društvo, ustanovljeno prav z namenom zbiranja donacij in pomoči. V Malaviju pa sem ustanovila tudi malavijsko društvo ELA. Do konca meseca bom v Sloveniji imela več predavanj in tudi na tak način zbirala prostovoljne prispevke. Vem, da je tudi tukaj kriza, a priznajmo si, da za vse le ni tako hudo. Če čutite, da se lahko na primer odpoveste eni kavi in meni podarite evro ali dva, jaz s tem za en mesec nahranim dva otroka. Delujem torej po načelu zaupanja. V Ugandi sem prenovila center za otroke s posebnimi potrebami, skrbela sem za skupnost Batwa/Pigmejci, učila sem jih veščin poljedelstva, zgradili smo kokošnjake, ker so bili otroci podhranjeni z beljakovinami, in na ta način nato vsakodnevno jedli kokošja jajca, sadili smo 1.500 kilogramov fižola in krompirja na polja in s tem ljudem omogočili hrano, ki je je bilo čez tri mesece desetkrat več in spet so imeli semena za sajenje. Zato govorim o samozadostnih dolgoročnih projektih kot načinu prave, učinkovite pomoči.

Vedno k projektu pristopim dolgoročno - da nekaj vložim, nato pa ljudi naučim veščin. Podariti jim je treba znanje, za katerega presodiš, da ga potrebujejo, nato pa skupaj pridemo do načina, kako bi se njihovo življenje lahko izboljšalo. Ne bom jim ujela in prinesla ribe, ampak jih bom naučila, kako si jo lahko sami ujamejo in pripravijo.

A po izobrazbi ste pravnica, torej ste se tudi vi morali naučiti praktičnih znanj. So vas vseh spretnosti naučili Afričani?
Da. Na primer, nisem vedela, kako iz bambusa zgradiš blatno hišo. A sem našla v lokalnih vaseh fante, ki so to znali, in sem jih prosila, da mi pokažejo. Vedno sem se z nekom, ki je neko veščino že obvladal, povezala. Tudi podnebje je v Afriki drugačno, in ko smo sadili krompir in fižol na polja, nisem vedela, kako je treba za te rastline skrbeti. A sem se pozanimala, izvedela in znanje predala naprej.

Pa vse tujce sprejemajo tako odprtih rok ali jim je treba dati čas, da te spoznajo in se te navadijo?
Kakor kje. Nekje imajo zaradi kolonizacije še vedno strah pred belimi ljudmi, to sem občutila na severu Kenije, kjer so se me ljudje bolj izogibali. A takrat si rečem, da imajo razlog za to in da ne gre tukaj zame. Počasi pa sem jim pokazala, kakšna sem, naučila sem se afriško igro omweso, ki se povsod igra, in se s tem približala ljudem. Ne bom nosila kratkih hlač, če vem, da je spoštljivo nositi krilo do kolen, zakaj bi izzivala? Spoštovati je treba njihovo kulturo, zelo se jim zdi fino, ko vidijo, da se trudiš govoriti njihov jezik. Pomembno je tudi, da si vzameš čas, se z domačini oziroma starešinami usedeš, a jim ne začneš razlagati svojih vizij in idej o tem, kako bi po tvoje morali živeti. Na tak način jim ne moreš pomagati. Pogovoriš se, vzameš si čas, ne hitiš in skupaj ugotovimo pravo pot, spoštljivo do njih.

V mestih v Malaviju sta emancipacija in feminizem že na zelo visokem nivoju - država ima tudi predsednico, zavedajo se, da bi brez žensk vsaka afriška država - in ves svet - propadla. Na podeželju pa ženske nimajo glavne besede.

Malavi je država z eno najnižjih pričakovanih življenjskih dob, po številnih gospodarskih, zdravstvenih in socialnih kazalnikih je prav na dnu svetovne razporeditve. Čeprav so domačini polni veselja, pa je verjetno vsak dan tudi poln žalostnih zgodb?
Afričani so me naučili, da lahko na vsako stvar pogledaš s pozitivne ali z negativne strani. Ko gledam ljudi na ulici, se vsi smehljajo, želijo užiti to življenje, ki ga imajo. Ko se srečajo, se objamejo, nasmejejo, vprašajo: "How are you?" (Kako si?) To je stavek, ki ga slišiš kar naprej. In odgovor je vedno enak: "I'm fine!" (Dobro sem.) Ta pozitivna naravnanost jim pomaga iti čez težave, močno pa se zanašajo tudi na vero. Večina je kristjanov. Maše so pravi žur, vsako nedeljo trajajo po štiri ure in ljudje se na njih res napolnijo, najdejo notranjo moč. Če imaš nadzor nad svojimi mislimi, razmišljaš pozitivno, ti tudi uspe priti na zeleno vejo.

Seveda je kup žalostnih zgodb, tudi dejstvo, da 340 "mojih" otrok ni imelo zjutraj zajtrka, ni vesela zgodba. Ampak lahko pomagam, hvalabogu, z vami, skupaj smo močnejši. Učim pa jih, da jim ne morem pomagati sama, da potrebujem podporo.

Pomagali ste že v Ugandi, Tanzaniji, Keniji, zdaj ste v Malaviju. Ali ste se od Afričanov že nalezli mišljenja, da ni treba gledati dolgoročno, ampak živeti za ta trenutek, ali vseeno imate v mislih že nove projekte, skrite želje, velikopotezne načrte?
O željah raje ne bi na glas govorila, o tem bi, ko bo čas za to. Notranja moč mi govori, naj delam še naprej to, kar delam, ni pa preprosto. V Malaviju sem ob jezeru Malavi, v vasici Mazembe, kupila tri hektare zemlje prek malavijskega društva ELA, ki sem ga ustanovila. Na zemlji sem postavila izobraževalni center za otroke s posebnimi potrebami in učnimi težavami in zgradila štiri sobe za prostovoljce, ki se mi bodo pridružili z vsega sveta, tudi iz Slovenije. Res si želim, da bi tudi otroci, ki imajo učne težave, napredovali. Ženske bi rada naučila brati in pisati, saj jih v vaseh še veliko tega ne zna. Želim si tudi računalnike, da bi vaščane naučila vsaj osnov in jim dala enake možnosti kot tistim iz mest.

Nastala pa je tudi čudovita zgodba. Na tej moji zemlji bodo slovenski študentje medicine zgradili kliniko, v kateri bodo 3.000 mojim sovaščanom omogočali brezplačne preglede in zdravila. Smrti v moji vasi je kar veliko, saj ljudje nimajo denarja za bolnišnice, nimajo niti denarja za prevoz. Otroci zato umirajo zaradi driske, malarije, kar se v 21. stoletju res ne bi smelo dogajati. Poleg izobraževanja želim tako omogočiti tudi zdravstveno oskrbo ter na svojem posestvu vzpostaviti samooskrbo, jim predstaviti malo bolj raznoliko hrano. Torej, moj cilj je pomagati Afričanom na vse mogoče načine, da si nato znajo sami pomagati naprej in se jim raven življenja nekoliko dvigne.

V Malavi se vračam 30. marca s svojo prvo prostovoljko, specialno pedagoginjo Anjo Antolović, s katero bova lahko res sestavili dober program za otroke, ki imajo učne težave, in se posvetili vsakomur. Pričakujem celo, da bodo slovenski študentje socialne pedagogike, ki potrebujejo prakso, v prihodnje sami prišli do mene in v Afriki opravili svojo potrebno prakso.

Samo še nekaj za konec. Dragi prijatelji, sledite sanjam, čudovito je, ko jih živiš, zavedajte pa se, da do njihove uresničitve ne morete sami, da potrebujete pomoč, tako kot jaz potrebujem vas. Vsakemu od vas, ki je del naše zgodbe, srčna hvala.

Šolnina za enega otroka v osnovni šoli stane med 250 in 350 evri na leto, povprečna plača na podeželju pa je 20 evrov na mesec. Izobrazba je zato privilegij za tiste iz mest, ki zaslužijo po 100 ali 200 evrov na mesec.

V Afriki velja stereotip, da pri nas denar raste na drevesih in da je treba samo priti v Evropo in denar se ti bo vsul v naročje.

V mestih v Malaviju sta emancipacija in feminizem že na zelo visokem nivoju - država ima tudi predsednico, zavedajo se, da bi brez žensk vsaka afriška država - in ves svet - propadla.

Socialne podpore in otroških dodatkov ni, na pomoč oblasti se ne morejo zanesti, tako da se zanašajo le na svoje sposobnosti za preživetje ter drug na drugega.

Ko gledam ljudi na ulici, se vsi smehljajo, želijo užiti to življenje, ki ga imajo. Ko se srečajo, se objamejo, nasmejejo, vprašajo: "How are you?" (Kako si?) To je stavek, ki ga slišiš kar naprej. In odgovor je vedno enak: "I'm fine!" (Dobro sem.) Ta pozitivna naravnanost jim pomaga iti čez težave, močno pa se zanašajo tudi na vero.

Na moji zemlji bodo slovenski študentje medicine zgradili kliniko, v kateri bodo 3.000 mojim sovaščanom omogočali brezplačne preglede in zdravila. Smrti v moji vasi je ogromno, saj ljudje nimajo denarja za bolnišnice, nimajo niti denarja za prevoz.

Kot bela ženska v Afriki sem deležna pozitivne diskriminacije, vsak bi rad bil moj prijatelj.