Odlok je slovenskim obalnim občinam še leta 1991 zagotavljal nadzor nad ribolovom nad Piranskim zalivom vse do rta Savudrija.

Na vprašanje o tem, kaj omenjeni odlok pove o jurisdikciji nad Piranskim zalivom v preteklosti in celo na ključni datum 25. junija 1991, pa je Pavliha najprej spomnil na leto 1962, ko je sekretariat Združenih narodov izdelal posebno študijo o t. i. zgodovinskih vodah, vključno z zgodovinskimi zalivi.

To ni Savudrijski zaliv
Po njegovih besedah ta listina zelo natančno opredeljuje, kdaj je lahko neki zaliv zgodovinski. Gre za to, da je država neko daljše obdobje izvajala različen nadzor tako v ribolovnem, gospodarskem, policijskem in drugem smislu in da so druge države, zlasti sosednje, to dopuščale. Kot je še dejal Pavliha, so vsi ti pogoji, ne glede na pravni status odloka, očitno obstajali. "Navsezadnje samo ime Piranskega zaliva opozarja, kakšen zaliv je to," je poudaril Pavliha in dodal, da gre za Piranski zaliv, in ne tako kot so ga "sosedje pred nekaj leti poimenovali v Savudrijskega".

O tem, kako pomembno je to, da je odlok sprejela skupnost obalnih občin in da ni bil sprejet na republiški oziroma na zvezni ravni, pa je povedal, da pravni status tega odloka niti nima take teže. Ob tem je še dodal, da gre za to, da Hrvaška odloka nikdar ni spodbijala, še več, v bistvu ga je tiho dopuščala in celo izrecno dala soglasje k različnim postopkom z naše strani. Ta ključni element zgodovinskega zaliva je, tako trdi Pavliha, pomemben in opozarja na to, da bi Slovenija kot dodatni argument tudi pri sporazumu o Račan-Drnovšek to uporabila v sebi v prid.

Pavliha je tudi izrazil prepričanje, da bi Slovenija s tem argumentom lahko bistveno spremenila pogajalska izhodišča iz sporazuma Račan-Drnovšek. Po njegovih besedah je to dodatni argument za to, da je Slovenija z omenjenim sporazumom pokazala vso svojo dobro voljo, da je pripravljena "'potegniti kratko', t. j. kompromis, čeprav bi lahko uveljavljala zgodovinski naslov". To pa bi drastično spremenilo status Piranskega zaliva, ki ne bi bil več razdeljen na dve teritorialni morji, ampak bi imel status notranjih slovenskih vodah. Po mnenju Pavlihe to še vedno lahko uporabimo kot argument pri tem, "naj sosedje podpišejo in ratificirajo ta sporazum, drugače lahko na mednarodni instituciji iztržimo bistveno več".

Pavliha se je tudi strinjal, da omenjeni odlok še ni povsem zamujena priložnost. Izrazil je tudi prepričanje, da bi bil lahko pomemben ob morebitni arbitraži, ker izpolnjuje enega od bistvenih meril omenjene študije ZN iz leta 1962. Argument na hrvaški strani, da republiki Slovenija in Hrvaška v tem času še nista bili samostojni državi, pa po njegovih besedah ne vzdrži.

Janša: Slovenija je sama dopustila spremembe
Predsednik SDS Janez Janša pa je za TV Slovenija dejal, da je dokument, v katerem je določena meja slovenskega ribolovnega območja in ki ga je v ponedeljek predstavila TV Slovenija, sicer pomemben, vendar pa po njegovih besedah obstaja še več takšnih dokumentov.

Pojasnil je, da je Slovenija 25. junija 1991, ko sta Slovenija in Hrvaška ratificirali obstoječe stanje na meji med državama, nadzirala celoten Piranski zaliv in tudi to ribolovno območje ni bilo sporno. Tisto, kar je problem, je to, da je Slovenija v tem času dopustila, da so se stvari v praksi spremenile, je dodal. Čeprav se je Hrvaška takrat obvezala, da bo spoštovala to obstoječe stanje, je kasneje z majhnimi praktičnimi koraki to stanje spremenila in prisilila slovensko oblast in vladajočo politiko, da se je umikala in da zdaj sprejema delitev Piranskega zaliva, je še povedal Janša.