Sicer sem v soboto, ampak je zgodba z globokim naukom, tako da jo bom kar zapisala. Srečala sem obritega mladeniča z izredno grdim obrazom, oblečenega v Blood & Honour majico (na tem mestu se pojavi vprašanje, ali je grdota razlog, da postaneš neonacistek, ali pa morda posledica -- verjetno je to kura vs. jajce dilema oz. je oboje). No, naredila sem najbolj "gnusiš se mi" pogled, kar ga premorem; mislim, da je zaznal. Potem pa sem opazila, da ima okoli pasu nekaj, kar sumljivo spominja na cestarski površnik. Mislim, da se mi je prvič za hip zazdelo, da je življenje morda vendarle pravično.
Tisto najslabše, po poznem kosilu po delavni soboti me je hinavsko pobralo in res kot zaklan sem zaspal za tri ure, skoraj do osmih zvečer. Ko se mi to zgodi, ponavadi sanjam najbolj zaje***e reči kar jih je možno sanjati, more in srhljivke v pravem pomenu besede; tako sem danes na nekem prelazu zadet kot klada kuhal kavo kolegom, nato sem dva od njih po nekem paranoičnem napadu težko poškodoval in pobegnil z znancem, ki je slučajno prišel mimo s sesutim VW Hroščem, katerega sem nato vozil jaz. Obenem sva se za volanom zajebavala z ukradenim starodobnim miličniškim šmajserjem in po zasneženi cesti prišla do mesteca Tolmin, ki je v sanjah izgledalo kot najbolj zasmrajena in umazana favela v Riu. Tam naju je stari znanec povabil v neko blesavo stanovanje. Nato sem se zbudil, popolnoma zblojen, prepoten in z občutkom, da sem res zakajen kot Satan in v paniki skočil iz postelje, misleč da sem zamudil na jutrijšnji šiht. Popoldanski spanec pomeni, da me čaka noč brez spanja...
Včeraj (doživela sem 4 (!) stvari): Zbudila sem se in izpraznila črevo, nato sem oblekla eno izmed svojih številnih hipsterskih oblek. Vmes sem se spraševala, ali me bo moja mama danes pustila pri miru ali ne, razmišljala pa sem tudi o tem, da so ljudje zlobni.
Nad glavo oz. poleg glave mi je eksplodirala luč. Nato opazila, da so umrle tudi ostale. Povezala z varovalko. Se brez spanja stuširala ob pomoči čajne svečke, šla v svet. Zdaj čakam na nove Vorance. Čeprav so že. Pa frog_master se je delal, da spi, namesto da bi razrešil situacijo, čeprav je ravno malo pred tem Oh, kako sem jaz depresiven gej, oh, oh. Pa sem ga ignorirala, čenda!
Grozno ponižanje. Za hip se mi zazdi, da v resnici ni nič takega, naslednji hip se pa hočem ubiti, ker se mi zdi, da se zdaj ne bo več dalo nadaljevati z življenjem. Motene zaznave imam in sploh ne dojamem dobro, kaj se je zgodilo, da se je zares zgodilo. Že ogromno časa nisem spala. Zakaj nisem včeraj zaspala, vse bi potekalo povsem drugače. Opi bi se smejal in zgražal glede mojega "pretiravanja". Jaz sem pa grozna cmerica, ampak jokam samo v usta, ker moram čakati. Zadnji košček svobode je šel! Teren, na katerega nisem bila pozorna, ki se mi je zdel varen. Zmešana sem. Dobro je edino to, da imam te izlive zgolj tukaj in ne na kakšnem fejsiču, recimo. Da sem vendarle toliko prisebna.
