Včeraj sem pisal o religiji in radiu, danes pa bo glas v mojem razmišljanju prav tako prisoten. Z etnološko radovednostjo in s sociološkim občutkom sem nedavno opazoval poroko. Enkratni mladi instrumemtalisti, ki so nas z igranjem zabavali že pred cerkvijo. Fenomen pa je, da se ljudje, mladi, poročajo po cerkvenem obredju preprosto zaradi tradicije in nekakšne romantike. O tem mojem mnenju se duhovščina lahko vedno znova prepriča, sam pa zaznavam ta postmoderni fenomen kot neko obliko hipokrizije,kot dvojno moralo, kot mimikrijo, kot barok, kot iskanje nekih iluzij, kajti, mnogi se potem v življenski praksi obnašajo kot jaz sam, antitradicionalno, skeptično do življenja na sploh. Vem, da je tole naivno pisanje, a cerkvi tovrstna dogajanja in neka oblika vračanja k tradiciji daje, in tega se zavedajo, neko latentno, nezavedno moč, ki se potem izraža v oblikah družbenotransparentnih zahtev, ki jih sekulariziran svet opušča, kar ima za normalno posledico pravilnost, da se marsikje odrasli ljudje odločajo za vsvoj krst in birmo, spet iskreneje, če ni v ozadju šablona romantične poroke.
