Razum je možno uporabiti tudi za to, da sebe in druge prepričaš v obstoj boga/boga.
Torej - odgovor je - da.
10. avgust 2012 12:54
Vseh sporočil:
Re: Ali so razumni ljudje lahko verni?
Lahko, seveda. Vera je, naravno, nekaj lepega in temeljnega za človekovo dušo in psihični well-being. "U neki je treba verjet," so govorili že naši dedje in babice. Na nek način si je treba osmisliti svoj obstoj. In bolj kot je znanost napredovala - bomo dali tukaj kot primer odkrivanje neskončnega vesolja in posledično spoznanje, kako majhna pikica v njej je naša Zemlja, še bolj neverjeten pa je razvoj življenja in zavedanja v takšni obliki, kot ga imamo - bolj je spodbujeno človekovo iskanje neke gotovosti, smisla, trdnosti, opore v višji sili, če se malo po šolsko izrazim. Problem pa seveda nastopi, ko se te lepe ideje (bog kot nekaj velikega, dobrega, ki pazi na nas in nas ima vse enako rad ) izrodijo v fanatizem in ko v religiji začnemo poudarjati njene izločevalne in omejevalne aspekte. Tukaj mislim nastrojenost proti neverujočim, drugače verujočim, ljudem z drugačnim življenjskim stilom ipd., skratka stvari, ki so nam vsem zelo poznane. Prav tako se mi zdita malo odbijajoča vso pretirano discipliniranje in togost, ki sta tako prisotna v krščanski praksi - čistunstvo na področju telesa, spolnosti, pa nadalje stroga pravila, ki se tičejo obredja in cerkvene hierarhije, ... Pa ne gre za to, da bi enostavno vihala nos nad običaji, ki mi osebno ne bi bili všeč - namreč jasno je, da so tudi pravila, ki omejujejo človekovo nebrzdano svobodo, pomembna, in da mora obstajati uravnoteženo razmerje med tem, kar se sme, in tem, kar se ne sme, in da so ta pravila tudi del nauka; da je, praksa, skratka, del teorije ... seveda. Gre pa za to, da so pravila včasih neživljenjska in z vsemi detajli kvečjemu lahko, zdi se, ovirajo stik z bogom, namesto da bi nas zbližala. Nekoliko sem se omejila na krščanstvo (a vseeno pišem "bog" z malo začetnico - kršim pravila zavoljo večje svobode in to), bi se pa verjetno podobno dalo ugotoviti tudi za druge religije, kar se tiče "neživljenskosti" na določenih ravneh.
10. avgust 2012 13:57
Vseh sporočil:
Re: Ali so razumni ljudje lahko verni?
Razumsko razmišljanje (uporaba ratia), je v nasprotju z verovanjem.
Razumski pristop na poti k razreševanju problemov vsebuje tudi dvom, kot eden ključnih korakov, pri potrjevanju zaključkov, prav tako pa nobena teorija ni nikoli dokončna, temveč nenehno izpostavljena ponovnemu preverjanju. Znanstvena teorija tako velja dokler ni ovržena in nadomeščena z boljšo teorijo. Verovanje ne dopušča dvoma, temveč je dogmatsko, kar pomeni apriorno verovanje v določene postavke ter ne dovoljuje preverjanja in ovržbe. V veri se o stvareh ne sprašuje, temveč slepo verjame. Iz tega sledi, da kdor se ima za razumnega (uporablja ratio), ne more biti hkrati veren in verjeti v nonsense.
It is not my purpose to convert people to atheism... (but to) demonstrate that the belief in God is irrational to the point of absurdity. If a person wishes to continue believing in a god, that is his prerogative, but he can no longer excuse his belief in the name of reason and moral necessity.
Prava komisarska tema. Kdor veruje je bedak. Tam okoli leta 1950 bi bil car s to temo.
Sicer pa je vsako verovanje sprejemanje sistema vrednot, ki jih predstavlja neka ideologija. Žal pa je v vseh ideologijah veliko preveč tistih, ki kričijo: "Poslušaj me, kaj govorim in ne glej, kaj delam."
10. avgust 2012 15:58
Vseh sporočil:
Re: Ali so razumni ljudje lahko verni?
Jih poznam kar nekaj takih. Še takrat ko je govora o veri poskušajo to razumno dokazati. Čeprav potem slišiš precej za lase privlečene argumente, ki pa so kljub temu vseeno do neke mere logični, razumni...
10. avgust 2012 21:08
Vseh sporočil:
Re: Ali so razumni ljudje lahko verni?
čombekongo je napisal(-a):
Prava komisarska tema. Kdor veruje je bedak. Tam okoli leta 1950 bi bil car s to temo.
Sicer pa je vsako verovanje sprejemanje sistema vrednot, ki jih predstavlja neka ideologija. Žal pa je v vseh ideologijah veliko preveč tistih, ki kričijo: "Poslušaj me, kaj govorim in ne glej, kaj delam."
Majstr, nauči se brati in potem odgovarjaj na teme, ker pišeš nesmisle. Ta tema sploh ne omenja komunizma, tako da res ne vem od kje se v tvoji glavi pojavijo komisarji. Mogoče posledica paranoje... Razen če mogoče povezuješ tudi ateizem s komunizmom, kar je spet nesmisel, ker ateizem obstaja tudi v državah, ki niso nikoli okusile komunizma.
) izrodijo v fanatizem in ko v religiji začnemo poudarjati njene izločevalne in omejevalne aspekte. Tukaj mislim nastrojenost proti neverujočim, drugače verujočim, ljudem z drugačnim življenjskim stilom ipd., skratka stvari, ki so nam vsem zelo poznane. Prav tako se mi zdita malo odbijajoča vso pretirano discipliniranje in togost, ki sta tako prisotna v krščanski praksi - čistunstvo na področju telesa, spolnosti, pa nadalje stroga pravila, ki se tičejo obredja in cerkvene hierarhije, ... Pa ne gre za to, da bi enostavno vihala nos nad običaji, ki mi osebno ne bi bili všeč - namreč jasno je, da so tudi pravila, ki omejujejo človekovo nebrzdano svobodo, pomembna, in da mora obstajati uravnoteženo razmerje med tem, kar se sme, in tem, kar se ne sme, in da so ta pravila tudi del nauka; da je, praksa, skratka, del teorije ... seveda. Gre pa za to, da so pravila včasih neživljenjska in z vsemi detajli kvečjemu lahko, zdi se, ovirajo stik z bogom, namesto da bi nas zbližala. 
Prava komisarska tema. Kdor veruje je bedak. Tam okoli leta 1950 bi bil car s to temo.