Rudolf Nurejev (17. marec 1938-8. januar 1993). Foto: AP
Rudolf Nurejev (17. marec 1938-8. januar 1993). Foto: AP

V njegovih nogah je bilo več divjosti kakor miline, več intuicije kakor intelekta, več duha kakor znanja, plesal je še z nečim poleg svojega telesa - ne samo z obrazom, prsti, dolgim vratom, ustnicami, ampak nečim neotipljivim, nepojmljivim, z nekakšnim kinetičnim besom in duhom.

Odlomek iz knjige Plesalec
Marta Graham in Rudolf Nurejev
Nurejev z legendo sodobnega plesa Marto Graham na posnetku iz leta 1984. Foto: AP

Ali kaj obžalujete, monsieur Nurejev? Ko je vse izrečeno in narejeno, ne bi zamenjal ničesar, kar sem rekel ali naredil. Če gledaš nazaj, lahko samo padeš po stopnicah. Zelo filozofsko. Berem.

Odlomek iz knjige Plesalec
Rudolf Nurejev
Francija je ob 20. obletnici baletnikove smrti izdala posebne evrske kovance, ki jih je oblikoval Christian Lacroix. Foto: EPA

Rudolf Nurejev se je rodil 17. marca 1938 v kraju Razdolina blizu Irkutska v Sibiriji, tako da danes mineva okroglih 80 let od rojstva tega baletnega genija, ki je odraščal v tatarski družini.

Nurejev se je v otroštvu navdušil za balet, potem ko ga je mati skupaj s sestrama vrinila med nastopajoče v produkciji baleta Pesem žerjavov. V trenutku se je zaljubil v ples. Sicer pa so že v predstavah folklornih skupin domače sovjetske republike Baškirije zaznali njegov izjemni talent, zaradi česar so ga učitelji prepričali o selitvi v Leningrad, kjer je leta 1955 začel študirati balet. Tri leta pozneje je že postal član Teatra S. M. Kirova (današnjega Mariinskega gledališča) in nato v treh letih redne zaposlitve pri baletu zaslovel kot eden najboljših sovjetskih baletnih plesalcev.

Na drugo stran železne zavese in nikoli več nazaj
Med turnejo po Franciji je leta 1961 ostal v Parizu, saj se ni želel vrniti pod spone sovjetskega režima. Kot izdajalec domovine je bil obsojen na sedem let prisilnega dela. V novi domovini je v manj kot tednu dni podpisal pogodbo s francoskim ansamblom Grand Ballet du Marquis de Cuevas, ples v tandemu z Nino Virubovo v predstavi Trnuljčica pa mu je prinesel sloves mednarodnega zvezdnika, ki se ga je držal vse do smrti.

Od leta 1962 je po izjemno uspešnem nastopu z balerino Margot de Arias Fonteyn v baletu Giselle redno gostoval v predstavah Kraljevega baleta v Londonu. Istega leta je debitiral v ZDA v Chicago Opera Ballet. Nastopal je tudi z drugimi svetovno znanimi baletnimi skupinami, med drugim z American Ballet Theatre in Martha Graham Company.

Svetovni uspeh je dosegel med drugim z nastopi v baletih Romeo in Julija Sergeja Prokofjeva in Labodje jezero Petra Iljiča Čajkovskega v različnih postavitvah v velikih gledališčih, na primer v Milanu in na Dunaju, ter Margareta in Armand, ki ga je zanj in Margot de Arias Fonteyn posebej pripravil Frederick Ashton.

Neustavljiva vabljivost sodobnega plesa
Že proti koncu 60. let je njegovo ime postalo zanimivo za filmske režiserje, ki so ga poskušali zvabiti pred kamere. Nekaj ponudb je sprejel, tudi ponudbi za nastop v eni od epizod Muppet Showa in v broadwajskem muzikalu Kralj in jaz. Ob koncu 60. let se je tudi vedno bolj goreče zanimal za sodobni ples, ki ga je pomagal razvijati skupaj z nizozemskim narodnim baletom.

Proti koncu življenja, ko zaradi oslabelosti, ki je bila posledica aidsa, ni več mogel plesati, se je preizkusil tudi kot dirigent, še pred tem pa je v letih 1983–1989 vodil balet Opere v Parizu. Leta 1982 je postal avstralski državljan, vendar je vez s Parizom ohranil do konca življenja in je tam tudi umrl 6. januarja 1993. Pokopan je na pariškem pokopališču Sainte-Geneviève-des-Bois.

Le malokdo pa ve, da ga je v začetku 90. let dirigiranja učil Uroš Lajovic, ki ga je za to angažiral takratni vodja Dunajskih filharmonikov. Lajovic je tako Nurejeva tri mesece poučeval v avstrijski prestolnici, nato pa za teden dni odšel še na italijansko otočje Li Galli, ki je bilo v baletnikovi zasebni lasti. Slovenski dirigent je Nurejeva opisal kot izjemnega človeka, ki je bil poleg plesa in glasbe tudi velik poznavalec slikarstva in grafike.

Propaganda homoseksualnosti med mladimi?
Rudolf Nurejev ni bil le simbol vrhunske baletne umetnosti, bil je tudi gejevska ikona, zaradi svoje homoseksualnosti pa se je v Sovjetski zvezi skoraj znašel v zaporu. In čeprav se je od takrat marsikaj spremenilo, si je predstava v postavitvi Kirila Serebrenikova, ki si je za predmet vzela baletnikovo življenje, le stežka utrla pot na oder. Gledališče Bolšoj jo je namreč odpovedalo tako rekoč v zadnjem trenutku. Ob tem pa ni bil podan nikakršen uradni razlog, je pa bila, po govoricah sodeč, po mnenju nekaterih neprimerna za glavni oder Bolšoja, saj je odkrito prikazovala Nurejevo homoseksualnost.

Vir blizu ruskega ministra za kulturo Vladimirja Medinskega je po poročanju agencije Tass takrat dejal, da je minister izrazil pomislek, da produkcija krši ruski zakon, ki prepoveduje "propagando homoseksualnosti med mladimi". Minister je nato za to isto agencijo zanikal, da naj bi se sam zavzel za odpoved predstave. Vladimir Urin, direktor gledališča Bolšoj, je takrat dejal, da je glavni razlog za preložitev premiere umetniške narave: "Kakovost izvedbe je za nas pomembnejša." Predstava je nato čez več kot eno leto vendarle prišla na oder, vendar pod taktirko drugega režiserja.

V slovenščini je dostopna romansirana pripoved o življenju Nurejeva izpod peresa irskega pisatelja Columa McCanna, ki je pod naslovom Plesalec leta 2004 izšla pri založbi Sanje v prevodu Alenke Moder Saje.

V njegovih nogah je bilo več divjosti kakor miline, več intuicije kakor intelekta, več duha kakor znanja, plesal je še z nečim poleg svojega telesa - ne samo z obrazom, prsti, dolgim vratom, ustnicami, ampak nečim neotipljivim, nepojmljivim, z nekakšnim kinetičnim besom in duhom.

Odlomek iz knjige Plesalec

Ali kaj obžalujete, monsieur Nurejev? Ko je vse izrečeno in narejeno, ne bi zamenjal ničesar, kar sem rekel ali naredil. Če gledaš nazaj, lahko samo padeš po stopnicah. Zelo filozofsko. Berem.

Odlomek iz knjige Plesalec