Matica Vizjaka iz Šmarja pri Jelšah je Kmetijsko-gozdarska zbornica Slovenije izmed šestih kandidatov (poleg zmagovalca so sodelovali še Martin Golob iz Šmartna ob Paki, Borut Gosar iz Vodic, Lojze Kerin iz Krškega, Bogdan Mak iz Malečnika in Dejan Sukič iz Gornje Radgone) prejšnji teden razglasila za inovativnega mladega kmeta leta. Najbolj jih je prepričala njegova ekološka kmetija, ki se posveča predvsem pridelavi in predelavi čilijev. Z leti je začel pridelovati tudi pikantne likerje in - najnovejšo uspešnico - čilijevo vino.

Več o samem inovativnem izdelku in njegovi kmetiji pa v spodnjem pogovoru.

Na kmetiji se ukvarjate s celim kupom dejavnosti: pridelava in predelava čilijev, čebelarstvo, predelava žit v mlevske izdelke, vinarstvo. Je katera izmed teh bolj v ospredju?
Rdeča nit naše kmetije je zagotovo pridelava in predelava čilija, saj smo dopolnilno dejavnost na kmetiji prioritetno pričeli zaradi izrednega zanimanja po naših domačih pikantnih omakah. Linijo smo poimenovali Čili frik in povpraševanje po čilijevih omakah iz meseca v mesec narašča. Od tod smo prišli tudi na idejo o pikantnem medenem likerju, žganju in seveda "čilivinu", ki mu bomo sedaj posvetili največ pozornosti.

Tudi KGZS je v predstavitvi opomnil predvsem na čilijevo vino. Gre za posebno vrsto vina, kajne?
Tako je, gre za edinstveno zvrst vina, ki ji ni para na celem svetu. Smo prvi, ki smo naredili pikantno vino, receptura je zaščitena in je tudi naša intelektualna lastnina. Leta 2014 smo prvič poskusili združiti čili in vino, vendar je poskus izpadel dokaj klavrno, to pa nas ni ustavilo in smo poskusili znova in znova. Združiti 9 različnih komponent v en produkt je ne nazadnje res precej zahteven proces.

Leto kasneje smo javnosti prvič predstavili belo pikantno zvrst in odziv je bil fenomenalen. To nam je vlilo pogum, da gremo še korak dlje in ga poskusimo uvrstiti na katero izmed vinarskih tekmovanj. Ob tej ideji smo se združili z odličnim vinarjem in kletarjem iz bližnje vasi, g. Ivanom Kolarjem, in skupaj, z njegovim znanjem, smo že na našem debiju v New Yorku dosegli tri odličja.

Od kod sploh ideja za čilije?
Ljubezen do pikantne hrane gojim od rane mladosti, oče je namreč že iz vojske prinesel domov semena feferonov, tako da je pikantna hrana pri nas stalnica že od nekdaj. Tudi ko sem odraščal in odpotoval na delo v tujino, me je čili povsod spremljal. Po mnogo letih pa sta ljubezen in hobi gojenja čilijev prerasla v poslovno idejo.

Kako je pravzaprav videti vaša proizvodnja?
Proizvodno linijo smo dokončno postavili letos in zdaj smo pripravljeni na večje odvzeme. Pridelamo in predelamo popolnoma vse sami, od sadike in plodov do končnega izdelka, promocije ter prodaje.

Ste se z vsem tem na kmetiji ukvarjali že v preteklosti ali ste to uvedli vi?
Jaz sem že četrta generacija ekoloških kmetov, ki se na naši zemlji ukvarjamo z neinvazivnim načinom kmetovanja. Oče je imel že prej čebelarstvo in mlevske proizvode, vendar v precej manjših količinah. Tako da ... neki začetki so že bili, preden sem se po 9 letih vrnil domov. Da pa je ljubezen do čilija postala poslovna ideja, pa se je začelo pred tremi leti.

Prebrala sem, da se počasi preusmerjate v ekološko pridelavo. Dosti pritožb je slišati, da so postopki (pre)zahtevni. Kako jih vidite vi?
Preusmeritev za nas ni predstavljala velikih težav, saj smo že, kot sem omenil, sami od vsega začetka kmetovali po izključno ekoloških metodah. Zadnja leta smo to še nadgradili in sedaj kmetujemo po načelih Marie Thun oz. luninem koledarju, kar je res najvišja stopnja simbioze z naravo.

Glede postopkov bi pa vsekakor dejal, da so občutno preobremenjujoči, tako za nas kot za same inšpektorje. Sem povsem prepričan, da bi lahko mnogo birokratskih zahtev brez tveganja izpustili in nam vsem olajšali delo ter zmanjšali izgube časa zaradi izpolnjevanja formularjev in shranjevanja razne nepotrebne dokumentacije …

Domnevam, da na kmetiji ne delate sami, saj bi en človek le težko opravil toliko dela. Kdo vse vam še pomaga?
Vedno in povsod z veseljem poudarjam, da v tej zgodbi sodeluje cela družina, vključujoč prijatelje in sovaščane, ki nam priskočijo na pomoč ob večjih "rukerjih".

V predstavitvi KGZS-ja sem zasledila, da ste devet let živeli zdoma oz. v tujini, nato pa se vrnili domov, na kmetijo. Kaj ste delali?
Takoj po končani srednji šoli sem obesil šolanje na klin in se odpravil delat v tujino kot mornar na tovorni ladji, vkrcal sem se v Singapurju. Po končani pogodbi sem nadaljeval delo v našem mestu rož - v hotelu Portorož sem delal kot reševalec iz vode, savnamojster, osebni trener ter natakar.

Po treh letih sem se ponovno odločil zapustiti rodno grudo in se odpravil še na edini kontinent, ki ga z ladjo nisem obiskal, Avstralijo. Preizkusil sem se v kuharstvu, ter po pol leta napredoval v chefa kuhinje na Gold Coastu v mestu Surfers paradise. To delovno mesto sem opravljal še pol leta, nakar mi je potekla viza in se nisem odločil za podaljšanje. Vrnil sem se spet nazaj v Portorož in ga po dobrih treh letih - tokrat pa za vedno - zapustil in odšel nazaj domov v Šmarje, kjer se odvija nova čudovita zgodba.

Se vam sicer zdi, da država mladim kmetom namenja dovolj finančnih (in drugih) spodbud? Kje vidite težave?
Vsekakor finančnih spodbud ni malo, ampak so po mojem mnenju občutno preveč odvisne od tega, kakšno obdelovalno površino ima kmetija. To mi je smiselno samo do neke mere. Namreč, ne zdi se mi pošteno, da kmet ne more kandidirati za mladega prevzemnika, če ima na primer samo 1 hektar obdelovalnih površin! Kje pa piše, da tako majhna kmetija ne more ustvariti več delovnih mest in da nima stroškov s proizvodno linijo, na primer?

Časi, ko je bilo pomembno, da imaš v hlevu vsaj 50 ali več glav živine ali 30 in več hektarjev obdelovalne površine, so že davno mimo! Danes je pomembna inovativnost, da dihaš s trgom ter čutiš utrip potrošnikov in se jim z modernim, svežim pristopom kar se da približaš. Mi imamo samo 2,2 hektarja obdelovalnih površin, pa od tega živiva jaz in oče. Ni pomembna kvantiteta, ampak kvaliteta (smeh).
Reportaža o čilijih Matica Vizjaka iz oddaje Ljudje in zemlja (6. avgusta 2017)