Celonočno bedenje in razpadle družine - trdo življenje svetilničarjev nekoč
Savudrijski svetilnik morjeplovcem kaže pot že 200 let
Objavljeno: 25. april 2018 ob 10:40
Koper - MMC RTV SLO, Radio Koper

Gradnjo svetilnika v Savudriji je leta 1816 odredil avstrijski cesar Franc I. Foto: Radio Koper
Savudrija je bila že od antike zelo pomembna točka plovnih poti na severnem Jadranu. Mimo najzahodnejše konice polotoka Istre so plule ladje v Trst. Foto: Radio Koper/Barbara Kampos
Razstava pripoveduje zgodbo najstarejšega svetilnika. Foto: Radio Koper/Barbara Kampos
Dokler je v svetilniku gorel plamen, je bila najpomembnejša služba bedenja. Foto: Radio Koper/Barbara Kampos
Razstava je nastala v sodelovanju med Pomorskim muzejem iz Splita, Muzejem mesta Umag in družbo Plovput, ki upravlja svetilnike vzdolž hrvaške obale Jadranskega morja. Sunčana Dežjot, Marijan Bradanović in Dean Krmac pa so se poglobili v zgodovino savudrijskega svetilnika in življenja svetilničarjev. Nastala je razstava, ki pripoveduje zgodbo najstarejšega svetilnika. Foto: Radio Koper/Barbara Kampos
Savudrijski svetilnik. Foto: BoBo

Pred 200 leti so prvič zasvetile luči na svetilniku v Savudriji, ki so do danes so varno do cilja pripeljale na tisoče mornarjev. S prižigom prvih luči je začela delovati tudi organizirana svetilniška služba na Jadranu.

Svojo pripoved je za radijsko oddajo Morje in mi strnil nekdanji svetilničar Franjo Matičić. Službo svetilničarja je opravljal na štirih svetilnikih v Istri. Okrog tri leta je za varno pot mornarjev skrbel tudi na svetilniku Savudrija. Za delo svetilničarja se je odločil zelo mlad, kar je bilo v tistih časih precej nenavadno. A imel je sanje ...

"S plaže v Pulju sem vedno opazoval svetilnik na Porerju. To je mali otok, bolj greben. Sanjal sem, da bi odšel tja. Bil sem neporočen, bil sem podnajemnik in zdelo se mi je, da bi bil to lahko pravi kraj, kjer bi imel svoj prostor in kjer bi se lahko ukvarjal s tistim, kar me zanima. Odločilno pa je bilo, ali bo moja partnerica za to, da gre z menoj. In ko je privolila, sem najprej za tri mesece sam odšel na svetilnik. Potem sva se poročila, kar je bil nenapisani pogoj, da je lahko prišla na svetilnik. Od takrat do danes sva skupaj in devet let skupnega življenja sva preživela na štirih različnih svetilnikih."

Franjo Matičić in njegova žena Anica sta bila v veliko pomoč sodelavki Muzeja mesta Umag, kulturni antropologinji in soavtorici razstave z naslovom Več kot svetloba in sol – 200 let hrvaških svetilnikov Sunčani Dežjot, pri prikazu življenja na svetilniku ter poklica svetilničarja: "Če hočemo predstaviti življenje na svetilniku, se moramo zavedati, da je ta zgodba stara 200 let in da se je življenje tu od obdobja do obdobja razlikovalo. Svetilničarji so nekaj časa delovali v okviru Avstrijskega cesarstva, tu je bila Avstro-Ogrska, bila je Kraljevina Italija, bila je Jugoslavija in zdaj Hrvaška. Tudi življenjske razmere so se spreminjale, neodvisno od narodnostnih dejavnikov."

Na prižig prišel sam cesar
Savudrija je bila že od antike zelo pomembna točka plovnih poti na severnem Jadranu. Mimo najzahodnejše konice polotoka Istre so plule ladje v Trst. In prav v tržaškem arhivu je veliko zgodovinskih podatkov našel soavtor razstave, zgodovinar Dean Krmac iz Humanističnega društva Histria.

Gradnjo svetilnika v Savudriji je leta 1816 odredil avstrijski cesar Franc I. Njegovo podobo si je zamislil arhitekt Pietro Nobile.
Svetilnik so zgradili v dveh letih. Prvič je na morsko gladimo posvetil v noči s 16. na 17. april 1818. Dogodek je bil tako zelo pomemben, da se je prižiga luči udeležil tudi sam cesar Franc I. Sicer pa je savudrijski svetilnik poseben in pomemben tudi s tehniškega vidika.

Prva svetilničarja v Savudriji sta bila Stefano Šmit in Bartolomeo Micala. Iz obsežnega arhivskega gradiva je Dežjotova izbrskala 44 svetilničarjev, ki so delali in živeli v savudrijskem svetilniku od leta 1818 do danes:

"Veliko je priimkov, ki so prisotni v naših krajih: Predanzani, Gamboz, Maurel, Sirotići. Izpostavila bi družino Maurel. Iz njenega družinskega drevesa je razbrati, da je veliko družinskih članov opravljalo delo svetilničarja. Prvi svetilničar iz družine Maurel je delal na svetilniku Savudrija že leta 1828. To je bil Giacomo Maurel oziroma Žan Žak Maurel, ki je prišel iz Francije. Tudi njegov sin Francesco je bil svetilničar na savudrijskem svetilniku, točno 120 let za njim se je tam zaposlil zadnji Maurel – Bruno Maurel. Na svetilniku je delal do 60. let 20. stoletja. Danes imamo posadko na sedemnajstih svetilnikih, od 46, kolikor jih je na hrvaškem delu Jadrana. Na svetilniku Savudrija je trenutno zaposlen le en svetilničar – Mario Mililungar."

Najpomembnejše je bilo bedenje
Na delo in življenje svetilničarjev je zelo vplival razvoj tehnike.

"Dokler je svetilnik poganjal plamen, govorimo o šestdesetih letih prejšnjega stoletja, je bila najpomembnejša služba bedenja. Svetilničarji so morali bedeti ves čas, ko je bil svetilnik vključen. Torej od sončnega zahoda do svita, pa tudi v obdobju zmanjšane vidljivosti. Zato je bila zelo huda kršitev predpisov, če je svetilničar zapustil svetilnik. Enako, če je med službenim časom zaspal. Ko je v šestdesetih letih odšel petrolej oziroma petrolejski plamen in je prišla žarnica, je bilo vzdrževanje leč, ki so del optične naprave, bistveno lažje, olajšano je bilo tudi prižiganje in ugašanje svetilnika. Največja sprememba pa se je zgodila leta 1978, ko se je sistem avtomatiziral. Od tedaj se svetilnik s fotocelicami prižiga in ugaša samodejno. Če se pojavijo kakršne koli nepravilnosti, se oglasi alarm. Svetilničarjem ni več treba bedeti celo noč. Leta 1978 se je torej vloga svetilničarjev na svetilniku bistveno spremenila."

Franjo Matičić je bil med tistimi svetilničarji, ki so ponoči morali bedeti, da svetilnik ni ugasnil: "Delo je bilo zelo zahtevno, še posebej na otokih. Takrat smo delali ponoči, ker so svetilniki delovali na petrolej. To je bilo zelo, zelo zahtevno. Morali smo biti zelo pozorni. Vedno sva bila dva svetilničarja. Eden je delal do polnoči, drugi pa po polnoči. Zelo pomembno je bilo, da sva bila vsak trenutek pozorna. Plamen je bilo treba preverjati vsakih deset minut, da ne bi svetilnik ugasnil, ali da ne bi prišlo do požara, ali pa da ne bi v sistem zašla kakšna smet, ki bi lahko povzročila velike težave."

A zaspal ni nikoli, nam je povedal. Preveč je bilo odvisno od njega. Morda je kdaj pa kdaj zadremal ob mizi, sicer pa si je dolgčas preganjal s hobijem: "Vsak si je našel svojo zabavo. Od branja knjig do poslušanja glasbe. Jaz sem imel srečo, da mi je zelo pomagal hobi, že od šolskih dni se namreč ukvarjam z radioamaterstvom. Tako sem lahko ponoči vsaj poslušal, če že zaradi razmer nisem mogel komunicirati toliko, kot bi si želel. Mi namreč nismo imeli 220 voltov izmenične električne energije, imeli smo le akumulatorje, ki smo jih morali uporabljati varčno. To mi je res pomagalo, da dolge noči niso bile duhamorne in da so minile hitro, brez večjega dolgčasa."

In če ste mislili, da so svetilničarji čez dan spali, ste se krepko zmotili. Veliko je bilo vzdrževalnega dela, ki so ga zahtevali posebni pogoji. Valovi in sol naredijo svoje. Tudi krepko otežijo vsakdanje življenje na otoških svetilnikih.

"Ves čas je bilo seveda treba opazovati tudi vreme in izkoristiti pravi čas za odhod na kopno, kjer smo nabavljali hrano, življenjske potrebščine za vsaj petnajst dni, saj nikoli ni bilo zagotovila, da bomo po nakupih lahko odšli že čez tri dni. A vedno je moral en svetilničar ostati na otoku. Na kopno je odšel drugi svetilničar z ženo, z njima seveda tudi žena svetilničarja, ki je ostal na svetilniku."

Razpadle številne družine
Da je bilo življenje svetilničarjev in njihovih družin težko in nenehno na preizkušnjah, potrjujejo tudi raziskave kulturne antropologinje Dežjot:

"V zgodovini svetilničarstva na Jadranu so zabeleženi številni razpadi družin. Svetilničarje so pogosto selili z enega svetilnika na drugega, včasih celo trikrat letno. Nikoli ni bilo zagotovila, da se bo svetilničar preselil na svetilnik, kjer bo v bližini tudi možnost šolanja. Ko govorimo o svetilnikih, moramo vedeti, da so ti največkratna otokih, otočkih, še pogosteje pa na majhnih grebenih. Družine so bile prisiljene v ločeno življenje. Oče svetilničar je ostal na otoku, mati pa je morala z otroki na kopno, sicer so morali svetilničarsko službo opustiti. Tudi življenjski pogoji na otokih, še posebej na manjših otokih in grebenih, so zelo surovi. Zato je bilo življenje pogosto zelo težko, težko je bilo zagotoviti šolanje otrokom, zagotoviti osnovne življenjske potrebščine, zdravnika, tudi zabave ni bilo. Za ponazoritev morda ta zanimivost: glede na to, da na otokih ni bilo elektrike, je moralo vse delovati na plin. Za skladiščenje hrane so uporabljali hladilnike na plin, ki pa so bili dvakrat dražji. Zato je bilo recimo meso v svetilnikih pravo razkošje."

Savudrijski svetilnik rešila ljubezen
Vse prej kot romantično. Življenje na savudrijskem svetilniku, postavljenem na kopnem in vpetem v mestno življenje, je bilo vsekakor lažje. Skozi leta se ga je prijelo ime "svetilnik ljubezni". Nekateri pravijo, da zaradi nesrečne ljubezenske zgodbe Klemensa Metternicha do Istranke Giselle. A Sunčana Dežjot meni, da je to zgolj legenda. Sama stavi na zgodbo, ki je precej bližja resnici in o kateri pripovedujejo savudrijski svetilničarji.

"Med drugo svetovno vojno je bil svetilnik, tako kot pristanišče v Savudriji, miniran. Nalogo, da ga razstreli, je dobil nemški vojak, ki se je kasneje poročil s hčerjo enega od naših, savudrijskih svetilničarjev. Zaradi ljubezni do Savudrijčanke naloge ni opravil. Ljubezen je tako rešila naš svetilnik. Mnogi drugi svetilniki na Jadranu te sreče niso imeli in so bili med drugo svetovno vojno uničeni."

Na Jadranu deluje še 46 svetilnikov
Za 46 delujočih svetilnikov na Jadranu danes skrbi družba Plovput. Vsi so še vedno v službi zagotavljanja varne plovbe, pove vodja oddelka za turizem v Polvputu, Hrvoje Mandekić.

"Povsod so praviloma opustili vzdrževanje svetilnikov, danes ohranjajo le luči. Mi ne, mi vzdržujemo oboje, kar je seveda zahtevno. Zato pa imamo tudi turistično dejavnost, ki nam to omogoča. S prihodki od turizma torej vzdržujemo stavbe, kar se je izkazalo za zelo uspešno v zadnjih 18 letih."

Prihodnost svetilnikov je namreč v turizmu. Prihodnost svetilničarske službe pa je zaradi tehnike negotova. Svetilničarji so vse bolj le še vzdrževalci, ponekod tudi turistični vodniki. Za konservatorje in etnologe je zato zdaj glavni izziv, kako 200-letno tradicijo svetilničarstva na Jadranu ohraniti v spominu in jo zaščititi kot kulturno dediščino.

T. H., Barbara Kampos (Radio Koper)
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Darxta
# 25.04.2018 ob 13:09
Najbrž zato, ker je v originalu vic iz Španije / Amerike / kjerkoli so ga prevedli pred nami.
henodarling
# 25.04.2018 ob 11:58
Zelo lep prispevek!
Quinlan
# 25.04.2018 ob 18:30
Zato, ker je šala razlajnana in brezvezna. Sploh pa zato, ker nima resne povezave z zanimivim člankom.
313
# 25.04.2018 ob 12:55
LOL!

Folk pribije kup minusov na komentar, pa grem stavit, da se večini še sanja ne, o čem je stewie dejansko sploh pisal, ker sicer ne vem zakaj minusi.
stewie
# 25.04.2018 ob 11:36
Kaj pa tisto, ko je svetilniku Savudrija grozila slovenska bojna mornarica, na čelu s kapetanom, Kanezom Ibrahimovićem, da morajo spremeniti svoj kurz plovbe, sicer jih bodo bombardirali?