"Potica je največja slovenska kulinarična posebnost"
Na ocenjevanju mora preizkusiti tudi do sto potic
Objavljeno: 29. marec 2018 ob 06:30
Ljubljana - MMC RTV SLO

Orehova  potica
Slovenija je lani zaščitila slovensko potico kot zajamčeno tradicionalno posebnost. Ta naziv pomeni zaščito recepture, načina proizvodnje ali tradicionalne surovine, ne pomeni pa geografske omejitve proizvodnje takšnega zaščitenega proizvoda. Zaščitena je slovenska potica s petimi najznačilnejšimi nadevi, in sicer orehova, orehova z rozinami, rozinova, pehtranova in pehtranova s skuto. Foto: BoBo
Marlena Skvarča
Marlena Skvarča in Janez Bogataj sodita med najbolj uveljavljene ocenjevalce hrane pri nas. Foto: BoBo
       Vedno svetujemo, naj na potici ne bo preveč sladkorja, saj sladkor skrije potico, poleg tega je tudi okusa po sladkorju nato preveč - pa še iz zdravstvenega vidika ni dobro. Včasih je veljalo, da so potice dobre, če so zelo posute s sladkorjem in zelo sladke. S tem se ne strinjam.       
Potica
Lani je na festivalu na Otočcu zmagala potica iz treh nadevov: orehovega, makovega in pehtranovega. Foto: TV Slovenija
Potica
Za pripravo potice si je treba vzeti čas. Foto: BoBo
Potica
Potica se peče v glinenem potičniku, ki ima v sredini luknjo. Foto: BoBo
       V zadnjem času sem imela več ocenjevanj podbreške potice s suhim sadjem, jabolčnimi krhlji in z malo tepkami, ki je nekaj novega, morda bo kmalu zaživela tudi kot blagovna znamka.       
Potica
Potica s kokosom in korenčkom, ki jo je bilo mogoče poskusiti na lanski Odprti kuhni, sodi med bolj nenavadne. Foto: BoBo
       Gospodinje povabim, da tudi same preizkusijo vse potice, da lahko občutijo razliko med njimi. Ko pokusijo dvajseto, nam že ne zavidajo več našega dela, saj imamo včasih normo preizkusiti tudi 60 potic na dan.       
Velika noč
Za veliko noč je najpogosteje na mizi orehova potica. Foto: BoBo
       Vsi pričakujejo, da bodo, ko pridejo domov za praznike, jedli takšno potico, kot so jo jedli v otroštvu, takšno, kot je bila včasih.       
       Velikokrat se vprašamo, katera jed je najbolj slovenska ali po čem diši Slovenija. Mnenja so različna, a na koncu se večina vedno odloči za slovensko orehovo potico, ki ima tisto nekaj več. V njej je sporočilo, diši po domačem. Vedno mora biti na mizi.       
Potica
Katera gre pa vam najbolj v slast? Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic

"Ne glede na to, s katerega konca Slovenije prihajajo gospodinje, imajo pri peki potice stično točko - vse rečejo, da med peko potrebujejo mir in da najraje takrat vse "naženejo" iz hiše," je dejala Marlena Skvarča.

Skvarčeva je visoko šolana senzorična preizkuševalka hrane z dolgoletno prakso, predavateljica za področje prehrane ter avtorica številnih znanstvenih in strokovnih člankov s področja živilstva. Na festivalu velikonočne potice na Gradu Otočcu, ki poteka še danes, je članica strokovne komisije, ki bo med odličnimi poticami izbrala najboljšo in najlepšo ter najizvirnejšo, ves izkupiček od prodaje pa bo šel v dobrodelne namene.

V predprazničnem pogovoru za MMC je podrobno razložila, kaj je pri ocenjevanju potice pomembno, kateri nadevi so trenutno najbolj "in" in kako se gospodinje odzovejo na njeno kritiko.

Slovenci potico pečemo ob različnih praznikih in priložnostih. Katere so najpogostejše potice za veliko noč, da so sestavine sveže in lokalno pridelane?
Potica je vsekakor slovenska kulinarična posebnost. Včasih je veljala za razkošje, na mizi je bila samo nekajkrat na leto. Danes, ko imamo tako malo prostega časa, pa so v ospredju tudi industrijske potice, ki pa se razlikujejo od klasičnih potic. Družinska tradicija pa še vedno izstopa, ne glede na praznike ali pokrajine. Vsi pričakujejo, da bodo, ko pridejo domov za praznike, jedli takšno potico, kot so jo jedli v otroštvu, takšno, kot je bila včasih. Vsak letni čas je povezan z določenimi nadevi. Najbolj je zagotovo razširjena orehova potica, ki je tudi ena izmed petih potic, ki je zaščitena kot slovenska potica. Druge, ki imajo posebne sestavine, pa so morda še bolj zanimive - imamo sladke, slane, mesne, zeliščne, z različnimi nadevi. Nekatere so starejše, to so nadevi z orehi, lešniki, skuto, medom, suhih sadjem, nekatere so novejše, na primer s čokolado, kakavom ali kakšnimi eksotičnimi sadeži. Lani je bilo zelo veliko korenčkovih potic.

Za veliko noč se potice razlikujejo po pokrajinah. Za velikonočne potice največkrat pripravimo orehove in rozinove potice, tudi nadev iz lešnikov, rožičev, maka. So pa tudi posebnosti. V Prlekiji imajo nadev iz slivove marmelade, orehov in maka, drugod iz rožičev, suhega sadja, ocvirkovke s klobaso. Če so potice narejene iz testa pšenične moke, se imenujejo po vrsti nadeva, če imamo drugo vrsto moke, pa imajo ime po vrsti testa, na primer ajdova ali koruzna potica.

Sami podpirate ustvarjalnost pri pripravi potice - drugačno moko, sestavine ali več sestavin ali ste zagovornica klasike?
Sama sem bolj pristaš tiste tradicionalne kulinarične dediščine, to mi je všeč in zato se s tem že vrsto let ukvarjam. Družinska tradicija velja, čeprav se zavedam, da je treba iti tudi s časom naprej in preizkušati nove nadeve. Tako nastanejo zelo zanimive in zelo okusne potice, ki jih ne srečamo velikokrat. Tukaj moram omeniti na primer kašnate ali metine potice in potice z različnimi zelišči, kot je drobnjak, te so danes zelo priljubljene. Na splošno je uporaba zelišč danes v vzponu. Ko sem zeliščne potice prvič videla na prireditvi Dobrote slovenskih kmetij, me je ta razstava v minoritskem samostanu izredno navdušila. To so bile potice, ki so prav naše, slovenske, zato sem jim rekla "slovenske rožice". Orehovo potico poznajo v veliko državah, te pa so bile res samo naše. A zaradi sestavin ni vedno pravi čas zanje. Tako da v tem smislu sem tudi napredna. Ko ocenjujem kakšno jed, ki je do takrat še nisem poznala, sem navdušena, saj se moramo vse življenje učiti.

Našteli ste veliko različnih vrst potice. Kaj pa dela potico potico, kaj je njihova skupna točka? Samo to, da so vse pečene v potičniku ali še kaj več?
To, da je pečena v potičniku, je samo eden izmed osnovnih pogojev. Potica je res zahteven slaščičarski izdelek. Zahteva veliko spretnosti, znanja in tistih tihih skrivnosti, ki jih imajo gospodinje. Zato se tudi domača potica razlikuje od industrijske, saj imajo gospodinje vsaka svoj izviren recept. Sestavine se sicer sčasoma spreminjajo, danes niso več take, kot so bile nekoč. V zadnjem času je poudarek na lokalnih sestavinah, iz katerih se potem izdelajo tudi boljše potice - domača moka, domača jajca, domača zelišča. Ko potice pridejo na senzorično ocenjevanje, se lokalne sestavine zelo poznajo. Pomembna je tudi priprava - kdaj se kakšna sestavina doda, pomembna tudi količina sestavin. Ne smemo pozabiti na pozorno valjanje in zavijanje ter razmerje med testom in nadevom, da je to razmerje 1:1. Potico pečemo v glinenem ali kovinskem potičniku z luknjo (konusom) v sredini, zato, da je potica lepše pečena. A takšne peke se je treba navaditi, saj je težja kot v navadnem pekaču. Če pečemo slovensko potico, morajo biti rebra pri posodi navpična ali je posoda brez njih, rebra ne smejo biti takšna kot pri marmornem kolaču. Ko je potica pečena, jo stresemo iz posode in mora biti nekaj časa obrnjena na glavo. Vse to so pogoji za pravo slovensko potico. Njene sodobnejše različice pa se od teh lahko razlikujejo.

Ste visoko šolana senzorična preizkuševalka hrane. Kaj vse ocenjujete pri potici - očitno je treba uporabiti vsa čutila. Bi lahko rekli, da je videz pomembnejši od okusa ali obratno, katero čutilo prevlada?
Za vsa živila imamo poseben sistem senzoričnega ocenjevanja. Vedno se začne z videzom, pomemben je že prvi vtis - oblika in barva potice. Vedno svetujemo, naj na potici ne bo preveč sladkorja, saj sladkor skrije potico, poleg tega je tudi okusa po sladkorju nato preveč - pa še iz zdravstvenega vidika ni dobro. Včasih je veljalo, da so potice dobre, če so zelo posute s sladkorjem in zelo sladke. S tem se ne strinjam. Eni imamo radi bolj grenke potice, drugi imajo raje sladke. Tisti si lahko sladkor sami potresejo po potici doma, ne more pa biti to merilo za vse potrošnike. Pri obliki vidimo tudi, če je zažgana, presvetla ali pretemna, če se je odvila. Nato potico prerežemo in s tem vidimo tehnologijo priprave. Ocenjujemo, ali je prerez enakomeren, povezavo sredice in nadeva, povezavo sredice in skorje, kako se nareže. Vidimo tudi, kakšen je videz nadeva - ali je grob, so luknje, so pregrobi orehi, sadje ni zmleto, neprava barva nadeva. Nato sledi ocenjevanje vonja in okusa. Nekaterim je pomembno samo to, nam, ocenjevalcem, pa že vsi prejšnji koraki veliko pomenijo. Okus mora biti tak, da se čuti tako testo kot nadev in dodatke, okus po zapečenosti mora biti ravno pravi. Včasih se vonj in okus ne skladata in je vonj dober, okus pa ne ali obratno. Lahko je okus po grenkem, lahko je mak star, orehi žarki, začimbe preagresivne. Skladnost vonja in okusa ni odvisna samo od sestavin, ampak tudi od njihovih količin. Tudi če kakšnih potic ne poznamo najbolje, lahko ocenimo harmoničnost vonja in okusa, kar pomenimo, da pri ugrizu čutimo vse sestavine.

Na tekmovanju poskusimo vse potice, nekatere tudi večkrat. Ocenjuje vedno komisija, vsi izdelki pa so šifrirani, da ne vemo, čigavi so. Ocenjujemo v ločenem prostoru, sami, saj je to zahtevno delo, poleg tega tako ne moremo videti gospodinj, ki se tresejo zraven (smeh). Ni preprosto oceniti 50 ali 100 potic. Treba je imeti vedno enako raven ocenjevanja, da si pravičen od prve do zadnje. Meni se zdi zelo pomemben tudi občutek v ustih - ali je potica sočna, ali je testo "pacavo" ali se čisto zdrobi. Za vsako izmed meril podeljujemo točke in zmaga tista, ki je skupno najbolj sprejemljiva. V zadnjem času se velikokrat zgodi, da je kakšna lepa navzven, a njen okus razočara. Ni vse zlato, kar se sveti. Pri zaščiteni slovenski potici ocenjujemo 17 lastnosti, vse potice pa morajo biti narejene po enaki recepturi.

Mnoge ženske vse življenje poslušajo od domačih ali prijateljev besede "Oh, kako pa ti dobro pečeš! Tvoja potica je res najboljša!" Kako pa se odzovejo, ko svoje izdelke prinesejo na ocenjevanje in jim vi poveste tudi vso kritiko? Vzamejo vaše nasvete dobronamerno ali kakšne odidejo tudi z dolgimi nosovi?
Vedno je ljudi treba najprej podučiti. Sama na začetku vedno povem, kaj pomenijo ocenjevanje, zaščita, potrošniški test. Nato potice ocenim, nato pa vedno predebatiram oceno skupaj z gospodinjo. Ne želim le enosmerne komunikacije. Gospodinje povabim, da tudi same preizkusijo vse potice, da lahko občutijo razliko med njimi. Ko poskusijo dvajseto, nam že ne zavidajo več našega dela, saj imamo včasih normo preizkusiti tudi 60 potic na dan. Vse pripombe povem javno. Nekatere so zaskrbljene, saj tega ne marajo. Vedno pa vse najprej pohvalim, saj so se vse potrudile in pripravile dobre potice. Poudarjam: jaz samo ocenjujem, takšnih potic, kot jih spečejo one, sama ne znam pripraviti. Običajno nato spoznajo, da moje besede niso kritiziranje kar tako, ampak spodbuda za naprej. V tem smislu jim pomagam, da bi pripravile še boljše potice. Dobijo tudi zapisnike z opombami, v katerih zapišemo, kaj je dobro in kaj bi bilo dobro izboljšati.

V zadnjem času sem imela več ocenjevanj podbreške potice s suhim sadjem, jabolčnimi krhlji in z malo tepkami, ki je nekaj novega, morda bo kmalu zaživela tudi kot blagovna znamka. Gospodinje so pripravile tako dobre potice, da sem komaj še imela kakšno pripombo, le nekaj detajlov. Na naslednje ocenjevanje so spet prišle vse, tudi tiste tri, ki so bile na prvem malo skeptične, in so vse upoštevale nasvete in še izboljšale svoje potice. Ocenjevanje je potekalo zelo hitro, saj skoraj nisem imela več opomb. Na Dobrotah slovenskih kmetij sem vedno navdušena, kaj slovenske kmečke roke vse naredijo, ne le pri poticah, tudi pri drugih izdelkih, na primer krušnih. Ocenjujem tudi olja in meso. Ure in ure občudujem njihove izdelke.

Običajno pridejo na ta ocenjevanja samo ženske ali se najde tudi kakšen moški mojster peke?
Na lanskem festivalu velikonočne potice na Otočcu sta bila tudi dva moška. S svojimi izdelki pridejo tudi na dogodek Mojster potica - Fala kraljica.

Nekje sem prebrala nasvet, da si je treba za pripravo potice vzeti čas. Koliko časa traja ves postopek, da je vse narejeno pravilno?
Težko bi rekla - vzhajanje pa še enkrat vzhajanje, nato v pekaču, pa dobro uro peke ... Več kot dve uri, če pa pomislimo še na pripravo orehov, pa si je treba vzeti kar nekaj ur. Pomembno je, kdaj damo kakšno sestavino. Vse ženske pa pravijo, da so pri peki potice najraje same doma. Rada se pogovarjam z gospodinjami in to je njihova stična točka, ne glede na to, s katerega konca Slovenije so - vse rečejo, da so med peko vse "nagnale" iz hiše. Potrebna sta mir in roka. Lani me je na Otočcu navdušila zmagovalna potica iz treh nadevov, bila je res neverjetna. V receptih nikoli ne piše vsega, to so male skrivnosti gospodinj.

Znana je misel, da se Slovenci s potico rodimo in umremo. Bi se strinjali, je to najbolj priljubljena slovenska jed?
Da. Mislim, da je potica največja slovenska kulinarična posebnost. Velikokrat se vprašamo, katera jed je najbolj slovenska ali po čem diši Slovenija. O tem velikokrat razpravljava z Janezom Bogatajem in drugimi. Mnenja so različna, a na koncu se večina vedno odloči za slovensko orehovo potico, ki ima tisto nekaj več. V njej je sporočilo, diši po domačem. Vedno mora biti na mizi. Na porokah mora biti pa sedem kosov različne potice, to je posebnost.

Veliko pozornosti medijev je vzbudil pogovor med papežem Frančiškom in Melanio Trump lani poleti, ko je papež ameriško prvo damo vprašal, ali moža hrani s potico. Mnogi so po tem dogodku menili, da je slovenska kulinarična diplomacija zatajila, saj bi se morali hitro odzvati s festivalom potice v kakšni svetovni metropoli. Kako poznana je slovenska potica zunaj meja naše države? Bi res lahko naredili več za njeno prepoznavnost?
Mislim, da zunaj meja ni prav prepoznavna. V sosednjih državah namreč tudi pripravljajo slaščice v slogu potic. Potica je šla v svet le s slovenskimi izseljenci, v ZDA ali Avstralijo, drugače pa ne. Mi je bilo pa všeč, da so na nedavnih olimpijskih igrah v Slovenski hiši namesto s torto postregli s potico. To je korak v pravo smer. Morda bo zdaj, ko je slovenska potica zaščitena, vse skupaj šlo bolj v tej smeri in bo potica bolj prepoznavna tudi v tujini. Poznamo tudi zelo majhne potice v embalaži, to se mi zdi odlična ideja za darilo.

V videposnetku se spomnite na gostovanje zakoncev Trump v Vatikanu, ko je papež Frančišek Melanio vprašal, ali Donalda hrani s potico.

Anja P. Jerič
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
josh k.
# 29.03.2018 ob 08:02
pezdicek

...žal mladina ne ceni te dobrote...

Nič čudnega, če pa imajo polne riti vsega.
Če bi celo leto tolkli krompir in repo bi jo požrli, kot lačni levi.
pezdicek
# 29.03.2018 ob 07:33
časi potice so davno mimo. lepo da se ohranja tradicija....
a na koncu jo morava z ženo sama pojesti.
otroci se je ne dotaknejo. tudi ob kakšnih porokah in ostalih
praznovanjih, ko je ogromno peciva na mizi, se doben ne dotakne potice. le kaksna starejsa gospa jo sproba in pohvali.
žal mladina ne ceni te dobrote.
vsi bi samo kremsnite in podobno jedli.
kaboom
# 29.03.2018 ob 08:56
Slovenska kulinarična posebnost, ki jo tradicionalno poznajo in pečejo na Hrvaški, v Avstriji, Bosni, Madžarski, Srbiji, Slovaški, Češki, Poljski, Litvi, Latviji, Ukrajini, Rusiji, Turčiji,...

Povitica, mohnkuchen, guban'ca, makowiec, orechovnik, orehnjača, bejgli, nokul, walnut roll,...

Domača potica je vedno dobra! Znanje pa tudi ne škodi...
Mitja80
# 29.03.2018 ob 10:21
pred leti sem v Milanu šel mimo slaščičarne. v vitrini je bila potica, zraven pa opis: la potiza tipico dolce triestino (potica, tipična tržaška sladica). mogoče jo bomo kmalu izgubili...
FemShepard
# 29.03.2018 ob 07:07
Njam njam
trac
# 29.03.2018 ob 09:06
pezdicek
Moja izkušna pa je, da je glavni problem v velikosti kosov. Večina raje proba več stvari in to manjših, ki so za grižljaj ali dva. Tako, da ali spečemo manjše potičke ali pa jo razrežemo na manjše koščke. In vse zmanjka.
brehme
# 29.03.2018 ob 08:02
Prva izjava ,mi je pa zelo znana, drži, gospodinje res želijo mir pri peki potice. Se je že veselim, dobro potico želim tudi ostalim.
trilko
# 29.03.2018 ob 11:25
Mmmm, patička! ;)
RJSlo
# 29.03.2018 ob 07:42
V njej je sporočilo, diši po domačem. Vedno mora biti na mizi.
--------------------------------------------------
No ja. Vedno diši po - še!
stari59
# 29.03.2018 ob 21:23
Mi občasno čist zapaše. So mi pa potice večinoma ali presuhe ali je pa premalo nadeva. Sem pa pred kratkim dobil na krožniku na pogled izjemen kos potice. Testo:nadev - 1:1. Mi je kar mandibula dol padla. Problem je bil samo v tem, da je bilo notri toliko ruma , da bi še gusarja spravil pod mizo.
Robida
# 29.03.2018 ob 11:18
Včeraj sem od kmetice, kjer kupujem domače pridelke, dobila v dar majhno potičko, pečeno v pravem slovenskem mini potičniku ( pokončna rebra, ravno dno). Izdeluje jih nek pečarski rokodelec iz Komende. Za tiste današnje komentatorje, ki bi radi potičje grižljajčke.
rangerno1
# 29.03.2018 ob 10:54
Lahko smo ponosni na njo! In v turizmu, kjer sem nekoč delal lahko rečem, da so bili tujci navdušeni nad njo! Edina skrivnost je, da mora biti nadeva kar se da veliko :)
ajvard
# 29.03.2018 ob 09:40
pri nas potica nikoli ne ostane.

raje pojemo potico do konca, kot da bi imeli na mizi še deset drugih procesiranih sladic iz trgovin.
miha65
# 29.03.2018 ob 19:13
Dragi mare008. Pravega recepta ni! Če je pravilno narejena, je vsaka dobra. Paziti moraš na podrobnosti. Pa še to: moja mama je vedno rekla, da se ne sme prehladit. Kar pomeni, da mora biti prostor, v katerem jo boste delali, dovolj topel in brez prepiha. Vse ostalo je samo kilometrina in (kakor se hecno sliši) sreče!
anny22
# 29.03.2018 ob 11:30
Kadarkoli pridejo tujci, jo pomlatijo kot za stavo. Še domov jo hočejo vzeti. Pri nas nič ne ostane. Če se speče večji kos, se zamrzne za drugič.
Res pa otroci in mladostniki niso najbolj navdušeni nad potico. Kosi so zanje preobilni; če bi bila v obliki mafinov, bi šla bolje v promet. Starejše gospe pa so obupale nad svojo postavo in kilami in si jo z veseljem privoščijo.

P.S. Prva potica se deli. Testo je premalo vzšlo/niso jo preluknjali z vilicami/nadev je bil prebogat in preveč zbit.
1-2-3
# 29.03.2018 ob 10:49
Meni je najbolša kokosova z veliko rozinami. Je pa res kot so omenili že zgoraj velikost kosov. Na kakšnih zabavah in praznovanjih si že tako sit in tudi meni potem pogosto ne paše vzeti ogromen kos potice, še res dobro potičen z orehi, ker ga komaj pojem do konca in te potem zafila do konca.
Haloo
# 29.03.2018 ob 08:05
Če nimate za kruh, jejte potico!
(čigav izrek je to?)
apollo11
# 29.03.2018 ob 07:16
Odličen članek. Bravo RTV.
Pims
# 29.03.2018 ob 07:08
Glih 2 tedna nazaj je mami spekla super orehovo potico!! Uf je bila dobra.
mare008
# 29.03.2018 ob 06:35
Ima kdo kak dober recept za potico kot je na prvi sliki?
HALOZAN2
# 01.04.2018 ob 10:28
Ni praznika brez povitice !
Pri nas rečemo POVITICA.
Po moje je tako poimenovanje izvorno in edino pravilno. Naredimo jo namreč tako, da testo in nadev povijemo (kot rulado).
evaevi
# 30.03.2018 ob 09:48
pezdiček,
razvajene otroke imate :

jamrati zaradi presitih otrok je vaš problem in kmalu bo pa tudi njihov zdravstveni problem.

Moji odrasli otroci pa vzgajajo vnuke tudi glede hrane pozorno in skrbno, sladkarij ni v izboru.
Navodila staršev absolutno spoštujeva tudi dedi pa babi, tudi za potico rabiva dovoljenje osveščenih staršev in ko gledam te nerazvajene vnuke prelepih zdravih zob, sva kar ponosna, da je tako. Tudi potica jim je preslastna , ker je redka dobrina, kot je bila vedno in kot je tudi prav :)
evaevi
# 30.03.2018 ob 09:36
Da se lotim potice, ne pa raje kruha, mora biti:
žmohtna s čimdebelejšo orehovo filo s pinjolami in čokolado in s čimmanj testa,
najboljša potica ne stoji v lepem vzhajanem kruhastem kosu ampak rada razpada!
Moja nona je namreč delala tako najboljšo - goriško :D
d_a_r_k_o
# 30.03.2018 ob 02:54
Rozine ven.
tulumba
# 29.03.2018 ob 07:57
Pica velikanka je ziher večja.....pa poc, ki je gor....
torcida_ce
# 31.03.2018 ob 11:21
Živim na Češkem že več kot 3 leta, pa še nisem srečal potice. Ko jo prinesem iz Slovenije je za vse nekaj novega.
Je pa res, da jo imajo Hrvati. Rečejo ji orehnjača. Avstrijci pa koristijo izraz; POTIZ, pa bi rekel, da so ga prej od nas prevzeli kot mi v njih.
V Rusiji sem bil pa tudi že ene 5krat, pa jo še nisem srečal.
balrog
# 30.03.2018 ob 21:51
Ta slovenska mitologija okrog potice mi že počasi preseda. Najprej sem res bil pod vplivom mita, da je potica izvorno slovenska praznična sladica, da je nikjer ne poznajo, predstavljeno je že bilo tako, ampak ko greš malček po svetu, ugotoviš, da jo poznajo povsod - s tem imenom ali drugačnim, vendar pa gre za vzhajano testo z nadevom, zvito in spečeno. Orehova potica oziroma njene variacije je slovenska, ni pa samo slovenska ..., poznajo jo povsod, kamor koli greš po jugo-vzhodni in srednji Evropi, od Balkana, Češke, do Rusije, Poljske ... SAMO slovenski sta PEHTRANOVA potica in Ocvirkovca. Pehtranova moje tašče je res odlična. Rad imam tudi takšno z makovim nadevom. Orehova je, vsaj za mene, pre-masivna, pretežka za prebavo, preveč nasitna ..., zato se je. če se le da, izogibam.
amfora
# 30.03.2018 ob 18:54
Mare OO8 . recept ima dr. Janez Bogataj, On ima recepte za vse; za potice, kranjske klobase, šunko, za vse pijače, za grosupeljski kruh dela reklamo, za Prešernove nagrade, za etno dogdke, za .....
amfora
# 30.03.2018 ob 18:49
Bendit : Ne samo dobre, NAJBOLJŠO potico pečejo v Gostilni Ančka v Šenčurju.
Take še niste jedli.
DrMatilda
# 29.03.2018 ob 19:12
Avstrijska potica, verjetno je tudi to tipična hrvaška jed.
Ko jo bodo prodajali v svoji mreži trgovin, bo potici cena zrasla.
firtoh
# 29.03.2018 ob 15:40
Potratna potica je najboljša.Pečena v pratfanu,ne v potičniku(wtf).
enajstica
# 29.03.2018 ob 14:25
Včeraj sem jo jedel. Prinesla mi jo je soseda. Zelo dobra...
Vreizeja
# 29.03.2018 ob 10:36
"Problem" je res v velikosti, zato se mi zdi super ideja mala okrogla potička, ki se dobi z orehovim, pehtranovim in slivovim nadevom. Vsi so odlični. Pa mislim, da je tudi čokoladna, tista mi je še najmanj všeč.
urednik01
# 30.03.2018 ob 20:42
potica je hrvaška tradicionalna jed, slovenska je bakljava
zlobniCO2
# 29.03.2018 ob 09:41
mmm potica in šunka.
Prepečenec
# 29.03.2018 ob 06:36
Kar vse pove o tem, koliko podpore pri svojem delu dobijo naše gospodinje.
aaa
# 29.03.2018 ob 11:35
Meni se zdi, da moraš biti kar hud požeruh, da po kosilu pospraviš še kos potice. Oz. če pojem kos potice, ne rabim kosila.
Vhito
# 29.03.2018 ob 10:48
No ja, za posebnost bi jaz morda prej dal kake krvavice, pa svinjske možgane z jajcem,...
Bendit
# 29.03.2018 ob 07:34
Kje kupim dobro potico?
seba goričan
# 29.03.2018 ob 10:31
precenjena zadevšna
tureavanture
# 29.03.2018 ob 11:48
burek je boljši