Aprila letos smo obširneje predstavili terapijo s konji. Te so namenjene vsem, ki imajo bipolarne, anksiozne, depresivne ali druge duševne motnje. Primerne so predvsem za otroke in mlade, ki imajo razvojne motnje ali pa so v različnih stiskah. Konji zrcalijo človekove misli, počutje in vedenje, ki se jih človek sam ne zaveda. So zelo potrpežljivi in prizanesljivi učitelji.

Enega izmed njih, Carlosa, smo obiskali že tedaj. Tokrat smo preverili, kako je potekal njegov napredek, kako so ga privadili na delo z otroki in kakšna je njegova prihodnost. Pogovarjali smo se z Ano Bordjan iz Mladinskega klimatskega zdravilišča Rakitna in inštruktorico jahanja Ireno Gubino.

Kdo je Carlos?
Ana Bordjan: Carlos je terapevtski konj, poni, potomec tuniške pritlikave arabke in pa divje kanadske mustanginje, star je sedem let, je zelo prijazen in željan delati z otroki, to ga veseli in prav zato smo ga tudi izbrali.

V vsem tem času, odkar ga nismo videli, je Carlos pridno treniral. Kako je potekal njegov trening, kakšne vaje ste z njim izvajali?
Irena Gubina: Njegov trening poteka predvsem tako, da spoznava čim več novih dražljajev, to pomeni novo opremo, ki jo uporabljamo pri terapiji, tudi gibe otrok, ki jih izvajajo, kadar jahajo terapevtskega konja. Potem ga privajamo na dotike po celem telesu, na različno opremo, ki jo pač terapevtski konj mora sprejemati, zato da lahko uspešno opravlja delo, in v bistvu s tem privajanj na te različne dražljaje spreminjamo njegov naravni odziv - običajno bi se konj tega bal - v odziv, ki sprejema te različne dražljaje.

Je pa Carlos nedvomno izjemnega značaja.
Irena Gubina: Carlos je izjemnega značaja, že po naravi je v bistvu zelo neodziven na različne neobičajne predmete in tudi reakcije ljudi okoli njega. Zelo je radoveden, zelo rad sodeluje z ljudmi, tako da je v bistvu že v osnovi zelo dober terapevtski konj, ampak vseeno ga je treba ves čas vaditi, da vzdržuje nekako stik z vso to raznolikostjo terapevtskega dela.

Terapevtsko delo otrok-konj se prične z nego samo, tako smo videli tudi danes.
Ana Bordjan: Res je. Najprej z otroki običajno konje opazujemo, gremo po kakšnega od konj na travnik ali pa ga vzamemo iz hleva. Potem naredimo kratko nego, da se otroci spoznajo tudi s tem delom - da je konja treba skrtačiti, pa tudi konj spozna otroke, tako da jih, potem ko so ob njem in na njem, laže čuva in nosi.

Kako potem potekajo vaje? Uporabljate različne rekvizite?
Ana Bordjan: Po negi gremo običajno v vodenje, da se otrok nauči konja peljati po kakšni potki ali pa po svoje zamišljenem poligonu. Poligon sestavljajo različni rekviziti, palice, stožci, žoge, obroči, in na vse to mora konj seveda biti navajen.

Kakšne vaje sicer potem otroci izvajajo na konju samem?
Ana Bordjan: Na konju izvajajo v prvi vrsti vaje za ravnotežje, da imajo na konju boljši občutek, da se tudi bolje zavedajo svojega telesa - se pravi vaje, ko iztegnejo roke, ko pobožajo konja po grivi, ko gredo proti repu, ko se na konja uležejo. Ta vaja je zelo pomirjujoča, še posebno, če otroka na konju pokrijemo. Seveda pa mora konj vse to mirno sprejeti in sodelovati pri tem.

Carlos to sprejema mirno. Kako pogosto pa se lahko pravzaprav izvaja terapije?
Ana Bordjan: Pri nas so terapije in aktivnosti s konjem običajno trikrat tedensko. Ne pridejo pa vsakič vsi konji na vrsto. Ampak tako nekako, trikrat tedensko.

Kakšne so torej dobre strani tovrstnega terapevtskega dela?
Ana Bordjan: Tako za otroke kot tudi za odrasle so konji živali, ki nas motivirajo, aktivirajo, delujejo nekako pomirjujoče s to svojo velikostjo in toploto ter počasnim dihanjem. Nekatere pa, kot rečeno, lahko tudi vzbudijo, če so preveč umirjeni. Tako da nas predvsem potegnejo v trenutek, v tu in sedaj. In to je tisto, kar je tako dragoceno.

Oddajo O živalih in ljudeh lahko spremljate vsako soboto ob 13.25 na TV SLO 1.