Naloga znanstvenikov je, da izobražujejo, je bilo slišati na okrogli mizi Še verjamemo v znanost?. Foto: BoBo
Naloga znanstvenikov je, da izobražujejo, je bilo slišati na okrogli mizi Še verjamemo v znanost?. Foto: BoBo
Udeleženci okrogle mize so podprli shod znanstvenikov na Novem trgu v Ljubljani. Foto: BoBo
Ljudje se zaradi želje po ozdravitvi zatekajo k alternativnim metodam in opuščajo zdravila, je bilo slišati iz občinstva. Foto: MMC RTV SLO
Vraževerje in psevdoznanost v zdravstvu

Vsi smo le nekaj klikov oddaljeni od znanstvenih dognanj in hkrati do skupin tistih, ki dvomijo o znanosti, je uvodoma dejala Renata Dacinger, moderatorka okrogle mize z naslovom Še verjamemo v znanost?, ki jo je organiziral Mednarodni forum znanstvenoraziskovalnih farmacevtskih družb na Slovenski akademiji znanosti in umetnosti v Ljubljani. Dodala je, da je medicina najpopularnejša znanost, saj ko govorimo o njej, govorimo o sebi v svoji preteklosti in prihodnosti, govorimo o svojih sorodnikih in najbližjih. Sogovorniki so poudarili predvsem problematiko majhnih, a na družbenih omrežjih zelo močnih skupin, ki promovirajo neznanstvene rešitve za zelo resne zdravstvene težave. Pri tem pa pogosto izkoristijo ranljivost obolelega za svoj dobiček. "Tudi resen tisk objavlja oglase za pripravke, s katerimi v treh tednih izgubite 27 kg," je dejala Mojca Gobec z direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje.

Bolniki stradali do smrti
Znanost na področju onkologije vse bolj napreduje, a še vedno zaradi rakov v Sloveniji letno umre 6.000 ljudi, je dejala Simona Borštnar z Onkološkega inštituta Ljubljana. "Onkologi vemo, kdaj lahko bolezen pozdravimo in kdaj ne, in ko bolniku poveš, da mu z uradnimi zdravili ne moremo pomagati, bolnik ne izgubi upanja." Na tej točki se po besedah Borštnarjeve zgodi največ odločitev za alternativne oziroma kar ekstremne oblike zdravljenja, kot sta stradanje ali uživanje sode bikarbone, ki človeka lahko celo ubije. Pri tem je opozorila na razliko med komplementarno in alternativno medicino. Zadnja namreč pomeni opustitev uradne medicine, zanjo pa se po besedah Borštnarjeve bolniki odločijo v fazi nemoči: "Največja škoda je takrat, ko bi bolniku še lahko pomagali, pa se odloči za alternativno medicino." Poudarila je, da je ravno pri stradanju problematično to, da se bolniki vrnejo tako oslabljeni, da ne morejo niti več jemati zdravil uradne medicine. Medtem pa so komplementarne metode pravzaprav dopolnila uradni medicini, ki lahko pripomorejo k boljšemu počutju bolnika.

Tisto, kar se ji zdi posebej problematično, je to, da ponudnikov alternativnih zdravljenj nihče ne nadzoruje, hkrati pa opozarja, da je npr. škodljivo tudi to, da slovenski evropski poslanec javno izrazi, da si je raka pozdravil s stradanjem. "S stradanjem se raka pozdraviti ne da," jasno pove Borštnarjeva, ki se spomni začetkov svojega dela na Onkološkem inštitutu, ko je bila soočena s tem, da so se bolniki celo izstradali do smrti. Nobenih dokazov ni, da stradanje pozdravi raka, pravi Borštnarjeva in doda, da je nevarno, da evropski poslanec širi tako prepričanje: "Estradniki, politiki morajo biti odgovorni pri tem, kar izjavljajo."

Zavajajoče trditve o ozdravitvi sladkorne bolezni tipa ena
Pred časom so trije mladi skoraj umrli zaradi opustitve inzulinskega zdravljenja, je dejal Andrej Janež s kliničnega oddelka za endokrinologijo, diabetes in presnovne bolezni UKC-ja Ljubljana. "To je pri sladkorni tipa ena lahko usodno, zato smo do alternativnih oblik zdravljenja zelo zadržani," je dejal Janež. Ob tem so na okrogli mizi omenili primer mesarja, ki naj bi na spletu zatrjeval, da si je s prehrano in zdravim načinom življenja pozdravil sladkorno bolezen tipa ena. Janež je dejal, da to ne drži, ker sladkorna bolezen tipa ena ni ozdravljiva. Pri starostni sladkorni tipa dva pa se z regulacijo teže bolezen lahko potisne v remisijo, a se ob povečanju telesne teže lahko zopet povrne, je še dejal Janež. Primer mesarja bi tako lahko bil posledica napačne diagnoze sladkorne bolezni.

O cepljenju na podlagi občutkov
Naloga in odgovornost politike je, da so vse njene rešitve utemeljene na znanstvenih dejstvih, je dejala Mojca Gobec z direktorata za javno zdravje na ministrstvu za zdravje. Kljub izsledkom in dokazom v medicini in znanosti ni nič stoodstotno in na podlagi tega si ljudje ustvarjajo svoje slike, ki temeljijo na njihovih osebnih občutkih. Tak primer je cepljenje, ki od politike po besedah Gobčeve zahteva boljše poznavanje razmišljanj njegovih nasprotnikov, javno-znanstvena in medicinska stroka pa sta pred izzivom, ki od njih zahteva več občutljivosti in več odprtosti za dialog.

Gobčeva je ob tem poudarila, da smo imeli do lanskega leta trend upadanja v precepljanju, ki je bil najbolj skrb vzbujajoč pri ošpicah, saj je bilo v Italiji kar 6.000 obolelih, v Evropski uniji 14.500, v Srbiji je nekaj ljudi zaradi ošpic umrlo. Neka študija je po besedah Gobčeve pokazala, da manj kot polovica mater zaupa v cepljenje svojih otrok, slaba tretjina pa je takih, ki želijo več informacij in tem je treba nameniti več pozornosti. "Zanimivo je, da večina, kar 85 odstotkov staršev najbolj zaupa pediatru," zaupanje v strokovnjake torej ostaja, saj tudi večino drugje pridobljenih informacij bolniki preverjajo pri zdravnikih.

Dialog znanstvenikov z laično javnostjo
Sogovorniki so se strinjali, da morajo znanstveniki, zdravniki pa še toliko bolj, vstopati v dialog z ljudmi, ki se sprašujejo o določenih težavah. Onkologinja Simona Boštnar je ob tem potožila, da zdravnikom predvsem manjka časa za pogovor z bolnikom. "Ko bolniku razložiš neželene učinke zdravil, se ta ustraši. Manjka nam časa, da bolniku natančno razložimo dobre in neželene učinke. Če bolnik ne razume zdravljenja, potem verjame drugim zdravljenjem," je opisala posledice pomanjkanja komunikacije zdravnikov z laično javnostjo.

Novinarka Delove priloge Znanost Dragica Bošnjak, je dejala, da morajo mediji znati tudi resne zgodbe predstaviti tako, da so razumljive in vabljive. Spomnila je na začetke priloge Znanost, ki je bila ustanovljena leta 1986, ko se je zgodil Černobil. Takrat so ljudje v uredništvo časopisa klicali in spraševali, ali smejo jesti solato ali ne. Tudi preostali udeleženci okrogle mize so se strinjali, da imajo mediji pomembno vlogo pri informiranju javnosti. Končali so optimistično, saj naj bi se po raziskavi Valicona zaupanje v zdravnike, ki ga je leta 2012 izkazalo le 12 odstotkov vprašanih, leta 2017 povzpelo na 40 odstotkov.

Vraževerje in psevdoznanost v zdravstvu