Ob rečnem kanalu zunaj Glasgowa. Foto: Joži Jerman
Ob rečnem kanalu zunaj Glasgowa. Foto: Joži Jerman
Ovce so na vsakem koraku. Foto: Joži Jerman
Takšnih lepo urejenih hišk je kar nekaj. Foto: Joži Jerman
Star sneg v hribih 14. maja. Foto: Joži Jerman

Popotniški napotki: Denar lahko dvigujete samo na dveh bankah (Royal Bank of Scotland in Bank of Scotland). Imajo različne podobe na denarju za isto vsoto. Cene so za naš standard visoke. Kolesarskih trgovin je malo, na zahodu skoraj nič. Cesta so slabe, poti slabo označene, imajo pa izogibališča za vozila po manjših vaseh. So strpni vozniki, kot pešci ali kolesarji pa ne. Kolesarskih poti je kar nekaj. Problem nastane, ko ni nikjer oznak za prenočišča, trgovine ali bankomate. Drugi problem je slaba označenost.

Ansambel z dudami in bobni na nekakšnem karnevalu. Foto: Joži Jerman
Stadion v Glasgowu. Foto: Joži Jerman

Cena? Cena potovanja je bila visoka. Za prenočišča, hrano in nekaj spominkov sem porabil 2.200 evrov. Za prevoz sem dal 415 evrov in še 1.450 evrov za nakup nepremočljive opreme, pametnega telefona zaradi navigacije in kup malenkosti, brez katerih ni dobro potovati.

"Preprosto" bivališče. Foto: Joži Jerman
Tu je bilo največ novega snega in 0 °C zjutraj. Foto: Joži Jerman
Pred gradom Eilenan Donan. Foto: Joži Jerman
Takšnih hribov se je težko nagledati. Foto: Joži Jerman
Most, ki pelje na otok Sky. Foto: Joži Jerman
Peščena plaža v Durnessu na skrajno severno zahodnem delu Škotske. Foto: AP

Potoval sem sam. Sopotnika nisem našel, a kot se je izkazalo, je bilo solopotovanje veliko boljše. Možgani "na off", prepuščen naravi in svojim mislim. Ko prideš do hostla in TV nima signala, telefon pa imajo le za nujne primere, se lahko prepustiš uživanju – če seveda lahko sprejmeš dejstvo, da si brez sodobne tehnike. Ne obremenjuješ se več z vremenom, na stvari začneš gledati drugače. Na primer, kdo bo kupil gostilno s prenočišči, kjer v radiju 50 km ni nič, samo dež in veter. Pozneje sem se prepričal, da imajo vse, kar potrebujejo. Dobro hrano, prenočišča, prostor za kampiranje in najvažnejšo stvar, dobro ime. S komer koli sem se pogovarjal, vsi so vedeli za Crask Inn. In danes razmišljam, da bi to kupil.

Zakaj Škotska? Že več kot 10 let me ta država privlači. Vedel sem, da imajo lepe gore, da pa me bo pričakalo tako lepo gorovje, si nisem upal niti pomisliti. Rad imam zgodovino in njihovi gradovi so polni zgodb in predmetov. Vzemite si nekaj minut časa in poslušajte njihovo narodno glasbo. Že samo en igralec na dude te spravi v dobro voljo, če pa slišiš cel ansambel, ne moreš ostati ravnodušen. In še zadnji razlog - kolesarjenje. Enostavno rad kolesarim, težje ko je kolo, bolje je. V letih kolesarjenja sem ugotovil, da mi poganjanje pedalov na čas ne nudi užitka. Polno otovorjeno kolo in cesta. In svoboda. Štirje zelo močni razlogi za obisk te države. Pustimo ob strani slabo vreme, videl in doživel sem več, kot pa sem upal.

Start: Glasgow
Potoval sem od 13. maja do 16. junija. Ko naj bi bilo dežja najmanj. Na mojo žalost ni bilo tako. Prvi dan je bil še sončen, naslednji dan se je že začelo slabo vreme. 25 dni skupaj dežja in vetra. Na zahodni obali je ciklus tak, da dežuje pol ure in sonce posije za pol ure. In to lahko traja cel dan. Na vzhodu je drugače. Tam lahko dežuje po 6 ur skupaj, kar se mi je enkrat tudi zgodilo. Temperature so bile nizke, od 15 do 20 °C. Imel sem sedem lepih dni, od tega samo dva dni za kratke rokave. Pa sem vseeno užival.

Načrt potovanja je bil naslednji. Začnem v Glasgowu in grem ob zahodni obali do otoka Sky. Z otoka ob zahodni obali do skrajno severozahodne točke, kraja Durness. Nadaljeval bi ob severni obali do severovzhodne točke, kraja John o'Groats. Ob vzhodni obali do notranjosti države, Invernessa, pa nazaj na vzhod do Aberdeena. Od tam bi me pot vodila do Stirlinga, Edinburgha in cilja v Glasgowu. Toda to je bil načrt brez krčmarja. Kar nekajkrat sem moral spremeniti pot, najbolj drastično na severu. Moral sem se prilagajati vremenu, cestam in prenočitvam. Severne obale nisem prevozil cele. Po 12 dneh dežja, vetra in nizkih temperatur sem si zaželel bolj toplega vremena. Pa še John o'Groats je turistično najbolj oblegano mesto in bi zelo težko našel prenočišče. V ta kraj na skrajni severovzhodni točki države ljudje romajo množično. Vzamejo si en teden dopusta, šest dni pešačijo do mesta in en dan porabijo za vrnitev domov. Na zahodni obali je malo možnosti kampiranja. Ob cesti je meter širok pas trave, zraven pa ograja za ovce. In teh je res veliko. Tudi če najdeš prostor za šotor, imaš naslednji dan mokrega, ker vsako noč dežuje. Skoraj si prisiljen iskati kakršno koli drugo prenočišče.

To ni bilo moje prvo potovanje. Lani sem šel s prijatelji do Albanije, še leto prej pa sem prevozil slovensko mejo. Vedno imam na začetku potovanja težave in tudi letos ni bilo drugače. Prevoz na letališče se je zakompliciral. V pol ure sem moral dobiti nekoga, ki bi lahko posodil kombi in novega šoferja. Danes lahko rečem, da imam nekaj res dobrih prijateljev. S skupnimi močmi smo uredili, da sem prišel pravočasno do letališča v Benetkah. Ampak to v kombinaciji s taktičnim prelaganjem in prepošiljanjem kosov pretežke prtljage je bila tudi največja težava na celotnem potovanju.

Prepuščen iznajdljivosti
Kolo imam res dobro. Unikatno. Sestavil mi ga je prijatelj, nekdanji profesionalni gorski kolesar, dele pa smo iskali tri mesece po vsej Evropi. Nazadnje smo sestavili kolo, ki nima cene. Narejeno po meri in za potovanja. Jekleni okvir, usnjeni potovalni sedež, notranji menjalnik na 16 prestav, hidravlične zavore, gume proti predrtju in najmočnejše napere, ki obstajajo na trgu. In delovalo je brezhibno, brez najmanjših težav. Po kavi s prijateljem v Glasgowu, kjer sem dobil še zadnje napotke, sem ostal sam, z malo izkušnjami o tujem svetu, prepuščen svoji iznajdljivosti, povprečnemu znanju angleščine in z adrenalinsko bombo v sebi.

Četrti dan, po hudem deževju in vetru, sem prišel do restavracije in upal, da dobim prenočišče. Upanje umira zadnje. A prenočišče je bilo zasedeno. Dve Kanadčanki (mati in hči) sta mi ponudili posteljo viška, me je pa hči opozorila, da njena mama smrči. Mislil sem si, da tako hudo ne more biti, a ženska je smrčala tako močno, da me je ponoči trikrat vrglo v zrak. Ceno smo si delili na tri dele, toda jaz sem svojo plačal v smrčanju. Pa še naspal se nisem. Za nameček je bilo zjutraj 0 °C in nov sneg v hribih.

Za dva dni sem se zapeljal do otoka Sky, ki je povezan z lepim mostom. Od Ullapoola naprej sem imel same klance, tudi najhujšega do tedaj. Ko sem ga zagledal, mi je postalo kar malo slabo. Pa sem ga zvozil, z vetrom v prsi. In na vrhu me je pričakal najlepši razgled, ki ti ga lahko narava ponudi v tem delu države – gričevje je valovalo kot morski valovi. Božansko, neopisljivo. Zaradi takšnih stvari sem šel na Škotsko. V srcu se mi je smejalo kot majhnemu otroku.

Viski nebesa
Enajsti dan sem prišel do Durnessa na skrajnem severnozahodu, kjer slovijo po lepih peščenih plažah in jamah Smoo. Tu sem prvič spremenil smer potovanja. Veliko sem imel slabega vremena in zaželel sem si nekaj več sonca. Pa ga na žalost ni bilo. V že prej omenjeni restavraciji Crask Inn mi je lastnik ponudil zelo dobro krompirjevo juho in ob toplem kaminu sem spil vročo čokolado. Inverness me je pričakal z običajno mestno gnečo, naslednja točka pa je bil sloviti Loch Ness. Vzhodna pot ob jezeru je lepša in manj turistično oblegana, je pa res, da sem od tam lahko le od daleč opazoval razvaline gradu Urquhart.

Po nekaj dnevih kolesarjenja sem našel restavracijo, v kateri je bila verjetno največja zbirka viskija na Škotskem. Steklenic je res ogromno (več kot 800) in vseh oblik. Imajo tudi knjigo gostov, v katero sem se vpisal kot prvi Slovenec. Naslednje večje mesto, v katerega sem se pripeljal, je bil Aberdeen, kjer bi se brez navigacije težko znašel. Ulica Kings Road ima več kot 300 hišnih številk in ko sem se pripeljal na št. 1, me je čakalo še kar nekaj metrov do hostla na št. 298. Vsa mesta so si podobna, stare in nove stavbe, nič posebnega, samo delo človeških rok. 19 dni sem bil že na kolesu in ko sem prišel v mesto, sem komaj čakal, da se vrnem v divjino. 50 kilometrov, pa samo hiša ali dve. In to me čedalje bolj privlači. Sliši se čudno, ampak narava je tako zelo lepa, da je bilo škoda vsake ure, ki sem jo preživel v mestih.

Eden od vrhuncev potovanja je bi grad Dunnottar v Stonehavnu. To ni samo grad, je cel kompleks objektov, ki so postavljeni na ogromni skali. Ta skala leži nekaj metrov od obale, kot bi bila povezana z nasipom. Imeli so vse, kar je človek potreboval za preživetje, od stavb za plemstvo in navadne ljudi do pokopališča. Najstarejša stavba izvira iz 13. stoletja. Edina soba, ki je obnovljena, je jedilnica, vse drugo so razvaline. Tako kot vse gradove, ki sem jih videl, tudi tega obnavljajo. Zelo veliko dajo na svojo zapuščino.

O Williamu Wallaceu
V Glen Prosnu je bil hostel najboljši - pa ne po kakovosti opreme. Najboljšega ga naredita nedostopnost tehnologije in veličastna narava. TV nima signala, telefon imajo samo za nujne razmere. Pa veste, kako zanimiv večer sem imel. Naslednji dan sem težko pričakoval. Ne zaradi prvega dneva počitka, ampak zaradi mesta Stirling, spomenika, posvečenega Williamu Wallaceu, in starega mostu. Mesto ima bogato zgodovino, saj se je v njem odvijala ena izmed treh največjih bitk za škotsko neodvisnost. Spomenik, ki so ga postavili v čast Wallaceu, je resnično veličasten. 67 metrov visoka stavba s tremi nadstropji in razgledno ploščadjo, do katere pridemo po 246 stopnicah. V prvem nadstropju je predstavljeno življenje Williama Wallacea in zgodovina od leta 1286 do leta 1305, ko so ga usmrtili. V drugem je orožje in glavna atrakcija, Wallaceov veličastni, 1,67 metra dolg meč.

V tretjem je prikazana gradnja stavbe in primerjava z drugimi podobnimi stolpi. Od poševnega stolpa v Pisi je višji za 11 metrov, od Kipa svobode je nižji za 26 metrov. Vse skupaj deluje zelo veličastno. Vidi se, da so Škoti ponosni na svojo zgodovino. In da jo znajo tudi prodajati. Lahko kupite ogromno stvari, vse v njihovih tradicionalnih barvah, rdeči, modri in zeleni. Prvič sem podlegel nakupovalni mrzlici.

Čakal me je še Stirlingov most. Sam po sebi nič posebnega, podobnih je na Škotskem veliko. Prvotno je bil lesen, pozneje so naredili kamnitega. In na lesenem mostu je bil začetek bitke pri Stirlingu, kjer je vojska Williama Wallacea premagala vojsko angleškega kralja Edvarda I. Ni važno, kako bo slišati, ta most in njegova okolica sta bila moj glavni cilj potovanja. Ko sem se sprehajal po njem, sem bil najsrečnejši človek tisti hip. Pri 46 letih se mi je izpolnila več kot 10-letna želja. Za nekoga malo čudna želja, a ko sem hodil po travi, kjer se je pred 718 leti bila huda bitka, sem bil vsaj centimeter nad tlemi, če že ne v oblakih. V svetovni zgodovini je bilo ogromno bitk, toda te na Škotskem izstopajo, ker so se tako srčno borili za svojo svobodo. Cilj sem dosegel, zdaj bi lahko šel domov brez greha. A bi zamudil še ogromno lepih trenutkov.

Ob zvoku dud
Že naslednji dan sem prišel do Banockburna, kjer je bila leta 1314 bitka, ki so jo Škoti tudi dobili. Takrat pod vodstvom njihovega največjega kralja Roberta Brucea. Kralj je bil od leta 1306 do leta 1329. V muzeju imajo predstavljeno bojno opremo. Lahko sem si nadel rokavico, potežkal sem srajco iz železnih obročkov (ta ima vsaj 20 kg). Nadel sem si tudi čelado, ampak čez tiste majhne ozke reže nisem videl nič. Kar nekaj bojne opreme sem držal v rokah in po besedah vodiča je vse skupaj tehtalo okoli 100 kg. In v tem so se morali še bojevati!

Ob rečnem kanalu pelje kolesarska pot, ki te pripelje direktno v Edinburgh. Ker sem na severu skrajšal pot, sem v mesto prišel štiri dni prezgodaj. Predvideval sem dan počitka za ogled mesta. In res je kaj videti – katedrala, spomeniki, veličastne stare stavbe, ogromno trgovin s spominki. Že drugič sem zapadel v nakupovalno mrzlico. Po vsem mestu igralci igrajo dude. Le kako bi lahko tu kdo počival? Dnevi potekajo zelo počasi. Na poti sem že 29 dni, avanturi pa ni videti konca. Ostali so mi še štirje dnevi, zato sem se zapeljal še malo po jugu. V Lanarku sem naletel na karneval, podoben našim. Z eno razliko - imeli so svojo kraljico in štiri ansamble z dudami.

Bližal sem se Glasgowu, predzadnji dan potovanja pa sem imel prvič probleme s prenočitvijo. Vse je bilo zasedeno. Našel sem samo kompleks športne akademije in ni mi preostalo drugega, kot da se skrijem za eno od stavb in postavim šotor na divje. Najbolj me je skrbelo za kolo, vse ostalo sem imel v šotoru. Pa tudi to sem preživel.

V Glasgow sem prišel okoli poldneva. Cilj. Uspelo mi je, kar so mi vsi odsvetovali. Potoval boš sam, imel boš slabo vreme, kje boš spal? Take besede sem poslušal pred potovanjem. Imel sem sanje, željo in veliko trme. Ni bilo lahko. Res je bilo veliko slabega vremena, deset dni me je zeblo v prste, nekajkrat sem ostal brez večerje zaradi čudnih obratovalnih ur restavracij. Težave s trgovinami, bankomati. Še posebej prvi dnevi so bili težki. Sam tavaš po krajih, izgubljen, neizkušen. Na mojo srečo pa so se vsak dan dogajale tudi prijetne stvari in te ti dajo spodbudo za naprej – in pogovori z domačimi prek sodobne tehnologije. Edina resnejša težava je bila osamljenost na cesti. Pa ni bilo hudo. Prekolesaril sem 2.053 kilometrov. Škotska me je tako navdušila, da bi že naslednji dan šel nazaj. In bom šel. Takrat ne s kolesom, ampak z avtom. Naslednji kolesarski cilj pa je Nova Zelandija. Abrahama želim praznovati v deželi tam spodaj.

Joži Jerman

Popotniški napotki: Denar lahko dvigujete samo na dveh bankah (Royal Bank of Scotland in Bank of Scotland). Imajo različne podobe na denarju za isto vsoto. Cene so za naš standard visoke. Kolesarskih trgovin je malo, na zahodu skoraj nič. Cesta so slabe, poti slabo označene, imajo pa izogibališča za vozila po manjših vaseh. So strpni vozniki, kot pešci ali kolesarji pa ne. Kolesarskih poti je kar nekaj. Problem nastane, ko ni nikjer oznak za prenočišča, trgovine ali bankomate. Drugi problem je slaba označenost.

Cena? Cena potovanja je bila visoka. Za prenočišča, hrano in nekaj spominkov sem porabil 2.200 evrov. Za prevoz sem dal 415 evrov in še 1.450 evrov za nakup nepremočljive opreme, pametnega telefona zaradi navigacije in kup malenkosti, brez katerih ni dobro potovati.