France Prešeren se je pridružil vrenju leta 1848, ki pomeni veliko prelomnico v njegovem življenju. Foto: dLib
France Prešeren se je pridružil vrenju leta 1848, ki pomeni veliko prelomnico v njegovem življenju. Foto: dLib
France Prešeren
France Prešeren med kranjskimi šolarji po upodobitvi Ivana Vaupotiča. Foto: Prešernov album
Podpisi
Podpisi na Prešernovi spomenici za notranje ministrstvo na Dunaju z dne 7. junija 1848. Foto: Gubern. arh. v Narodnem muzeju v Ljubljani
Boben kranjske narodne straže iz leta 1848.
Boben kranjske narodne straže iz leta 1848. Foto: Arhiv avtorja
Kranj
Pogled na mesto Kranj v času Prešernovega bivanja tam. Foto: Prešernov album

Tudi kranjskemu župniku in dekanu Dagarinu je bilo ime Jožef. In tudi on se je s svojimi soimenjaki vsako leto veselil 19. marca, ko so se pri njem na godovanju zbrali prijatelji in znanci. Največ je bilo seveda duhovnikov iz župnij obširne kranjske dekanije. Ta godovanja so običajno minila v veselem vzdušju, vse dokler ni nastopilo leto 1848, ko je nekaj pokvarilo slavje v kranjski župnijski hiši.

Bila je nedelja, običajno miren, dela prost dan, vendar je bila tokrat po Kranju gneča vseeno hujša kot ob največjih sejmih ali cerkvenih praznikih. Vesti, ki so se zadnje čase širile iz okoliških krajev, pa tudi iz državne prestolnice, so namreč ljudi pognale na plano. Izvedeli so že, da so pretekli teden, v ponedeljek, 13. marca, na Dunaju izbruhnili nemiri, saj so se študentje in meščani združili v zahtevi po odpravi plemiških privilegijev. Že dopoldne po maši so ljudje staknili glave skupaj, popoldne pa se jih je nabralo cel kup tudi po ulicah. Nekateri so le godrnjali, skupina meščanov pa se je razjarjena napotila proti Jalenovi hiši, kjer je domoval okrajni komisar Janez Pajk. S huronskim kričanjem so zahtevali njegov odstop in odhod iz Kranja. Ker jim uradni gospod ni hotel ugoditi, so se potem počasi odpravili na svoja domovanja. Pajk pa je poslal sla s pomembnim sporočilom v Ljubljano.

Drugega jutra, v ponedeljek, 20. marca, je tako ljubljanski okrožni komisar baron Mac-Neven zbral četo okoli dvajsetih ulancev in se z njimi na konju podal proti Gorenjski. V Medvodah so srečali kranjskega davkarja Frankna, ki je zaradi nemirov že bežal v Ljubljano. Opozoril jih je na obsedno stanje v Kranju, kar je vojake še bolj pognalo dalje. A ko so potem po znanem klancu pridivjali na mestni trg, jih je tam pričakalo povsem mirno vzdušje. Bil je namreč semanji dan in ljudje so brezskrbno kupovali raznovrstne pridelke za svojo rabo.

Okrožni komisar se je potem podal na odrejeno prebivališče, potem pa stopil do mestne hiše, kjer so ga odborniki seznanili s položajem.

Novica za pesnika Prešerna
Tako je bilo v Kranju tiste marčevske nedelje pred 170 leti, na dan svetega Jožefa, leta 1848. Meščani so se na dogodke odzvali različno. Nekateri so odobravali ravnanje izgrednikov, drugi pa so menili, da je šla stvar nekoliko predaleč. Med temi zadnjimi je bil tudi odvetnik in slovenski pesnik France Prešeren, ki je v Kranju prebival že od jeseni 1846. Zadnje čase je bil bolj slabega zdravja. Oglašala se je namreč že bolezen, ki ga je pol leta pozneje priklenila na posteljo. Prav zato je še spal, ko mu je dopoldne prijatelj Karel Florian prišel povedat za dogodke na Dunaju. Novica ga je neverjetno razveselila, vendar je takoj izrazil tudi pomislek: "Vse to je prišlo za ljudi petdeset let prekmalu."

Pomembna prelomnica
Teden dni po prvih nemirih so potem tudi v Kranju kot tudi že v številnih drugih krajih po Avstrijskem ustanovili narodno stražo. Ljubljana jo je dobila že 17. marca, tu pa so potrebovali malo več časa. Z njeno pomočjo naj bi vzpostavili red v mestu, obenem pa ga obvarovali tudi posebne nevarnosti, saj so z napadom in požigom grozili že okoliški rokovnjači.

Kranjčani so zbrali več kot dvesto mož. Med člane je bil sprejet tudi France Prešeren. Oboleli pesnik se je tako znašel v središču dogajanja in leto 1848 tako pomeni veliko prelomnico njegovega življenja. V pomembno dogajanje v mestu je namreč posegel že meseca januarja, potem pa vse do pozne jeseni deloval za blagor svoje domače in širše javnosti.

Prav zato je škoda, da še nimamo obsežnejšega pregleda, ki bi prikazal njegovo takratno delovanje. Tudi nedavna razstava v Kranju februarja letos v tem pogledu ni prinesla nič novega. Nasprotno, pogrešali smo še nekatere zanimive dogodke iz tega obdobja Prešernovega življenja.

K sreči pa po zaslugi ohranjenega gradiva lahko prav v letu 1848 Prešernu in krogu njegovih domačih, prijateljev in znancev sledimo od meseca do meseca pregledno in tudi dokaj natančno. Kot bi hodili za njimi po kranjskih in ljubljanskih ulicah in jim, kot pravimo, "dihali za ovratnik".

Torej poskusimo in preglejmo, kaj vse je pesnik doživel v zadnjem letu svojega življenja: