Treba je ločiti med strahom in fobijami. Poznamo normalen strah, ki je biološka danost človeku, da ne počne neumnosti, ki jih počnemo v življenju in bi lahko pripeljale celo do tega, da bi človeško raso iztrebili. Ta strah je točno znan. Foto: Miha Merljak, MMC RTV Slovenija
Treba je ločiti med strahom in fobijami. Poznamo normalen strah, ki je biološka danost človeku, da ne počne neumnosti, ki jih počnemo v življenju in bi lahko pripeljale celo do tega, da bi človeško raso iztrebili. Ta strah je točno znan. Foto: Miha Merljak, MMC RTV Slovenija
Pri fobijah gre za pretiravanje. Fobije peljejo v velike bojazni, ki pomembno vplivajo na človekovo dejavnost, doživljanje, tako v medsebojnih odnosih kot poklicu. Fobije vedno sprožijo okoliščine, ki so vezane na posamezne predmete ali dejavnosti. V prometu se lahko bojimo predorov, vožnje z avtomobilom ali pa spuščanja po strmem klancu. Foto: MMC RTV SLO
Veliko voznikov in voznic opusti vožnjo za daljše obdobje, v tem času pa se je promet povečal, pozabili so na prometne znake, pravila v križiščih, strah jih je hitrosti, norcev na cesti ... Foto: MMC RTV SLO

"Nadaljujemo našo zelo zanimivo, ampak tudi zelo zahtevno akcijo, v kateri se spoprijemamo z vozniškimi fobijami. Kot ugotavljamo iz vaših prijav na našo akcijo, teh ni malo. Pogoste so, pogosto pa znajo voznikom ne le zagreniti vožnje, ampak tudi življenje," ugotavlja avtor oddaje Avtomobilnost Andrej Brglez, ki se je s to tematiko srečeval še kot inštruktor varne vožnje – tako s tistimi, ki so imeli prometno nesrečo, kot s tistimi, ki že dlje časa niso vozili avtomobila in so se želeli na nov način spet vključiti v promet.

Prvič dve uri za volanom
Matejka Oven je že bila z nami. Pred 16 leti je naredila vozniški izpit, potem pa ni več vozila avtomobila. Povsod so jo vozili drugi, nato pa se je zgodila prelomnica, ko je morala hčerko odpeljati na zdravniški pregled, mož pa je zbolel. Ker si sama ni upala sesti za volan, je morala ukrepati. V prvem koraku ji je pomagal znanec, tako da se je upala voziti po znanih poteh, kjer je vnaprej vedela, kje in kam mora zaviti, kje mora biti pozorna. Neznanih poti pa jo je bilo še vedno strah. Do akcije Fobije v prometu, ki jo vodimo v Avtomobilnosti.

Z Matejo smo se dve uri vozili po različnih cestah. To je bilo sploh prvič, da se je vozila dve uri skupaj, nam je povedala sogovornica, ki smo jo zdaj pri drugi lekciji opogumili tudi pred drugo fobijo, ki nam jo je zaupala: "Če je cesta ozka in je omejitev hitrosti visoka, nasproti pa je strnjena kolona, me je vedno strah srečanja s temi vozili. Bojim se, da se bomo zataknili z vzvratnimi ogledali. Občutek imam, da me bo avto na sosednjem pasu odpeljal s sabo. Groza me je avtomobilov, ki prihajajo naproti."

Tokrat med stožce
Za Matejko je zato Andrej Brglez pripravil še en vozniški preizkus, v katerem smo šli še en korak naprej od tistega, kar smo delali pri prvi lekciji. "Na prvi lekciji sva z vožnjo po regionalni cesti skozi ovinke ugotavljala, da če prideva s pravo hitrostjo v ovinek, če se ovinek odpira in vidiva, da je cesta prazna, lahko narediva lep lok in zaupava, da bo avto ostal na voznem pasu ter da se ne bo nikamor premaknil. Torej, da je dovolj prostora na strani bankine in na sredini, da ne sežemo čez polovico cestišča. To zaupanje smo zdaj preizkušali skozi slalom, vožnjo tik ob stožcih, tako da jih ne bomo zadeli."

Kaj si je Matejka zapomnila od druge lekcije, nam je povedala sama: "V ovinkih sva se naučila, da pogledam daleč v ovinek in pogled nato vrnem v ovinek. Zelo uporaben se mi je zdel nasvet, da ne gledam naravnost v naproti vozeče avtomobile, ampak spremljam sredinsko linijo na voznem pasu. Ko sem na pregledni, a ozki cesti, je dobro, da se ne držim skrajno desne strani, ampak si vzamem prostor in vozimo proti sredini. Seveda je treba biti pozoren na nasprotni promet, da se pravočasno umakneš bolj desno. Seveda, če je to potrebno."

Kako ji je šlo, si poglejte v videoposnetku.