Clapton vztraja na glasbenem prizorišču že več kot 50 let. Foto: Reuters
Clapton vztraja na glasbenem prizorišču že več kot 50 let. Foto: Reuters
Clapton je eden izmed najboljših kitaristov vseh časov, poleg tega je kar osemnajstkrat prejel grammyja in bil trikrat sprejet v dvorano slavnih Rock and Roll Hall of Fame. Foto: EPA
Kljub uspehom, ki so jih z različnimi bendi dosegali, so se z vsakim hitro razšli. Na koncu se je odločil za samostojno pot in sodeloval z znanimi glasbeniki, kot so Sinatra, Phil Collins, Tina Turner, Paul McCartney, Elton John idr. Zagotovo pa se je zapisal v zgodovino s hiti, ki so znani in zelo poslušani po vsem svetu. Foto: EPA

Clapton, ki velja za pevca, pisca, skladatelja in kitarista, se je rodil 30. marca leta 1945 v Surreyju v Veliki Britaniji kot nezakonski sin kanadskega vojaka Edwarda Walterja Fryerja in Angležinje Patricie Molly Clapton. Vzgajala sta ga babica Rose Clapton in njen drugi mož Jack Clapp, saj je bila njegova mati ob njegovem rojstvu stara šele 16 let, zato je presodila, da bosta zanj zagotovo bolje poskrbela mama in očim. Da je njegov oče kanadski pilot Edward Walter Fryer, ki je bil v času njegovega rojstva star 24 let, je izvedel šele pri 53 letih.

Clapton je bil do osmega leta prepričan, da sta njegova stara starša v resnici njegova starša, Patricia pa starejša sestra. Clapton se še spomni, da ga je stric klical mali pankrt, in v enem izmed intervjujev pristavi, da je v bistvu govoril resnico.

Že v otroštvu se je srečal z glasbo, kar je verjetno vplivalo tudi na njegovo zanimanje za kitaro. Babica je namreč igrala klavir, mama in stric pa sta uživala v poslušanju džeza in svinga. Uspešen pianist je bil tudi Claptonov oče. Na začetku šolanja je bil izredno miren in priden otrok, pozneje pa je začel za šolo kazati vse manj zanimanja. Na koncu se mu je le uspelo vpisati na umetnostno šolo, vendar je več časa kot v šoli preživel po barih, zato so ga po letu dni izključili.

Leta 1963 se je začel resneje ukvarjati z glasbo
V tem času se je na britanski glasbeni sceni vse vrtelo okrog rock'n'rolla. Za 13. rojstni dan je dobil cenejšo kitaro z jeklenimi strunami, na katero pa ni bilo lahko igrati, zato jo je postavil v kot. A dve leti kasneje jo je znova prijel v roke in začel nanjo dosledno vaditi. Že v mladosti je bluz nanj zelo vplival. Ob posnetkih, ki jih je poslušal in preigraval znova in znova, dokler ni bil zadovoljen s svojo izvedbo, se je učil igranja kitare.

Leta 1963 je začel iskati poti, da bi se lahko resneje začel ukvarjati z glasbo. Do takrat je cele dneve preždel v pubih in igral kitaro, kar je bil tudi razlog za izključitev iz šole. Istega leta se je pridružil prvemu bendu Roosters, vendar so se že po nekaj mesecih razšli. Zatem je le nekaj tednov sodeloval s Caseyjem Jonesom in The Engineers. Od glasbe v tem času še ni mogel živeti, zato je delal kot navadni delavec v gradbeništvu, da si je lahko pokril stroške in se prebil skozi vsakdan. Oktobra 1963 ga je k sodelovanju povabil kitarist skupine Yardbirds, s katero je posnel prvo pesem Good Morning Little Schoolgirl in For Your Love, vendar je bil nezadovoljen, saj ga pop ni zanimal, zato je leta 1965 skupino zapustil. Zamenjala sta ga Jimmy Page in Jeff Beck, ki se ravno tako uvrščata med najuspešnejše kitariste v zgodovini.

Z izdanim albumom si je prislužil vzdevek bog
Pri dvajsetih se je pridružil bluz skupini John Mayall & the Bluesbreakers in leta 1966 posnel album z naslovom The Bluesbreakers with Eric Clapton, ki je bil zelo uspešen v tistem času, istočasno pa si je z njim pridobil ugled enega izmed najboljših kitaristov. Na njem sta tudi hita What'd I Say in Ramblin' on My Mind. Clapton je bil že takrat mojster na kitari, zato je bil tudi album tako uspešen. Na zidu ene izmed londonskih postaj se je pojavil grafit 'Clapton je bog', nad čimer je bil po eni strani navdušen, saj so ga opazili, po drugi strani pa mu ta pozornost ni ugajala.

S skupino Cream se je povzpel med zvezde bluza
Kljub uspehu, ki ga je dosegel z Bluesbreakersi, so se kmalu razšli, vendar je že po nekaj mesecih sestavil novo skupino Cream z basistom Jackom Brucom in bobnarjem Gingerjem Bakerjem. Z njimi je ustvarjal klasični bluz, in sicer so nastali hiti kot Crossroads in Spoonful ter moderni bluz – Sunshine of Your Love in White Room. S Cream se je Clapton popolnoma predal bluzu. S tremi uspešnimi albumi Fresh Cream (1966), Disraeli Gears (1967) in Wheels of Fire (1968) so nizali uspehe in poleteli med zvezde. Na šestmesečni turneji po ZDA so igrali v več kot sto različnih stadionih in dvoranah. Po dveh končnih koncertih v Londonu so se razšli zaradi nesporazumov v skupini. Clapton je ob razhodu dejal, da so kot skupina izgubili pravo smer.

Z Blind Faith niso imeli sreče
Po razhodu s Cream je Eric Clapton že igral v novonastali skupini Blind Faith,vendar so se razšli že po izdaji prvega in edinega albuma ter neuspešni turneji po Ameriki. S skupino Derek and the Dominos so leta 1970 posneli album Layla and Other Assorted Love Songs, ki se je zapisal v zgodovino roka. Inspiracija za album je bila neuslišana ljubezen do Pattie Boyd, žene Beatla in njegovega prijatelja Georga Harrisona. Mnogi ga smatrajo za njegov največji uspeh, saj je požel veliko nagrad in bil v sedemdesetih po mnenju nekaterih kritikov tretji najboljši album. Nesrečna zaljubljenost pa je verjetno botrovala tudi Claptonovi odvisnosti od heroina.

Z I Shot the Sheriff je leta 1974 začel solokariero
Po težkem boju z odvisnostjo se je na glasbeno sceno vrnil leta 1974 z dvema koncertoma v Londonu, ki ju je organiziral prijatelj Pete Townshend. Pozneje je uspel z albumom 461 Ocean Boulevard, ki je bil eden izmed najpopularnejših, saj je bila na njem tudi uspešnica oziroma priredba Marleyjeve pesmi I Shot the Sheriff. To je bil pravzaprav začetek njegove solokariere. Nato je sledil vzpon in v naslednjih letih je nanizal kar nekaj uspešnih albumov – to so No Reason to cry (1976), Slowhand (1977) in Behind the Sun (1985).

V zasebnem življenju je bil nesrečen
Kljub temu, da mu je preboj na glasbeno sceno popolnoma uspel in je nizal uspeh za uspehom, ni bil srečen. Leta 1979, pet let po ločitvi od Georga Harrisona, se je Pattie Boyd poročila s Claptonom. Pričakovali bi, da bo zakon srečen, vendar so ga grenili Claptonovi skoki čez plot in alkoholizem, ki ga je zamenjal za odvisnost od heroina. Leta 1985 je imel afero z Yvonne Kelly, s katero ima hči Ruth, druga afera je bila z italijansko manekenko Lory Del Santo, s katero imata sina Conorja – oba otroka je dobil, ko je bil še v zvezi s Pattie.

Leta 1989 sta se z Boydovo razšla, dve leti pozneje pa je po nesrečnem spletu okoliščin izgubil sina Conorja, ki je padel skozi okno stanovanja, kjer sta živela z materjo. Dogodek ga je zaznamoval za vse življenje. V spomin na sina je nastala pesem Tears in Heaven.

Odloči se za zdravljenje odvisnosti
V poznih osemdesetih je s pomočjo anonimnih alkoholikov začel zdravljenje in nehal piti. V enem izmed intervjujev je zatrdil, da je po dolgih letih odvisnosti spoznal, kaj je sreča. Tega občutka prej ni poznal. Bil je na robu obupa, vendar, kot je sam izjavil, se je odločil za življenje tudi iz tega razloga, ker se je zavedal, da mrtev ne bo mogel piti. Leta 2002 se je poročil z Melio McEnery, s katero imata tri hčere, in sicer Julie Rose, Ello Mae in Sophie.

Clapton je eden izmed najboljših kitaristov vseh časov, poleg tega je kar osemnajstkrat prejel grammyja in bil trikrat sprejet v dvorano slavnih Rock and Roll Hall of Fame. Nanj so vplivala tudi velika imena bluza, in sicer B. B. King, Buddy Guy, Muddy Waters in John Lee Hooker. Poleg tega, da se je ukvarjal z glasbo in vseskozi ustvarjal, je del svojega časa namenil tudi v dobrodelne namene. Leta 1998 je ustanovil kliniko za zdravljenje od odvisnosti Crossroads Center na Antigvi.

V enem izmed intervjujev je povedal: "Zelo sem srečen, vendar menim, da sem ravno zaradi padcev našel pravo pot v življenju. Istočasno se pa zavedam, da je pred mano težka bitka s samim seboj, da prigarane sreče ne izgubim."

Že 23 studijskih albumov
Danes Clapton, ki se ga je prijel vzdevek "Počasna roka", velja za enega najpomembnejših predstavnikov moderne blues glasbe. Podpisal se je pod več uspešnic, kot so Layla, I Shot the Sheriff in Wonderful Tonight. Posnel je 23 studijskih albumov. Za svoje delo je prejel več nagrad, med njimi 18 grammyjev.

Nazadnje je lani skupaj z glasbenimi kolegi izdal ploščo The Breeze, posvetilo JJ Calu. Obenem se je lani podal še na zadnjo turnejo "Bližnjega in Daljnega Vzhoda", na kateri so ga slovenski oboževalci lahko slišali na Dunaju. Turnejo je ovekovečil v dokumentarcu z naslovom Planes, Trains and Eric.

Glasbenik se že dalj čas poslavlja od aktivnega koncertiranja. Lani je priznal, da mu je vse težje "ostajati zdrav, gibčen in poln energije" glede na standarde, ki jih zahteva turneja, in da je postal len tudi pri pisanju pesmi. Jubilej bo kljub temu praznoval z dvema koncertoma, 1. in 2. maja v newyorškem Madison Square Gardnu.