Knjiga Božidarja Jezernika Mesto brez spomina s podnaslovom Javni spomeniki v Ljubljani je izšla pri založbi Modrijan. Foto: Založba Modrijan
Knjiga Božidarja Jezernika Mesto brez spomina s podnaslovom Javni spomeniki v Ljubljani je izšla pri založbi Modrijan. Foto: Založba Modrijan

Mesto ni brezoseben prostor, ampak nastane takrat, ko vanj vpišemo spomin. Gradnja mesta je vpisovanje spomina, spomeniki pa so njegovi svetilniki.

Janez Koželj
Spomenik kralju Aleksandru I. karađorđeviću, 1940
Zadnji spomenik, ki ga predstavi v knjigi, so leta 1940 postavili kralju Aleksandru I. Karađorđeviču. Ta je sredi parka Zvezda stal vsega skupaj deset mesecev, nato so ga italijanske okupacijske oblasti razžagale. Foto: Muzej Novejše zgodovine Slovenije

Večina v knjigi opisanih javnih spomenikov namreč danes ne obstaja več. "Ni ga mesta, kjer bi imeli spomeniki tako kratko dobo kot v Ljubljani," je zapisal v delu, ki je izšlo pri založbi Modrijan. Po besedah Petra Kolška, ki se je ob predstavitvi knjige pogovarjal z Jezernikom, avtor razkriva stvari, mimo katerih hodimo vsak dan, pa jih sploh več ne opazimo. V protislovju s poslanstvom spomenikov, ohranjanjem spomina, pa je tudi naslov knjige.
Poleg uvodnega vsebuje knjiga še 15 poglavij, ki obravnavajo posamezne spomenike ali skupine spomenikov. Prvi spomenik, ki ga predstavi, je Marijino znamenje pred Šentjakobsko cerkvijo, zadnji pa spomenik kralju Aleksandru I. Karađorđeviču, ki je sredi parka Zvezda stal vsega skupaj deset mesecev, nato so ga italijanske okupacijske oblasti razžagale.
Spomeniki so sicer umetniško delo, obenem pa vsak vsebuje ideološko sporočilo, poudarja Kolšek. Jezernik se v svoji knjigi ukvarja predvsem z ideološkim v vsej njegovi genezi. Vsi spomeniki v Ljubljani so bili postavljeni iz nekega impresivnega doživetja zgodovinskega trenutka.

"Ohraniti bi morali vse spomenike, ne le tistih aktualnega vladarja"
Kot je pojasnil Jezernik, so bile strasti vedno velike in elitam je vedno uspelo navdušiti ljudske množice. So pa elite marsikdaj v preteklosti delale napake in tudi danes, pravi, nismo nič na boljšem. Zanj bi napredek pomenil, če bi na javnih mestih imeli vse spomenike, in ne le spomenikov aktualnega vladarja.
"Spomeniki so svetilniki mesta"
Podžupan Ljubljane Janez Koželj je podiranje spomenikov označil za brisanje zgodovine, kar je nedržavotvorno in nemestotvorno. Naslov knjige je antagonizem, pravi, saj ni mesta brez zgodovine. Mesto po njegovih besedah ni brezoseben prostor, ampak nastane takrat, ko vanj vpišemo spomin. Gradnja mesta je vpisovanje spomina, spomeniki pa so njegovi svetilniki.
Kaj je trajno?
Ko gledamo mesto, se vedno odločamo, kaj je večno in kaj ne, razmišlja Koželj. Kot pravi, na teoretski ravni sicer ni težav, pojavijo se pri presojanju, kaj je trajno in kaj minljivo. Sami so se odločili za postavljanje spomenikov v vseh mogočih oblikah, nekatere so tudi obnovili. Na ljubljansko mestno občino prihajajo pobude ves čas. O njih razpravlja komisija, za vse spomenike pa so v glavnem razpisani natečaji.

Mesto ni brezoseben prostor, ampak nastane takrat, ko vanj vpišemo spomin. Gradnja mesta je vpisovanje spomina, spomeniki pa so njegovi svetilniki.

Janez Koželj