Frane Umek z ženo Majdo. Foto: Bojana Lekše
Frane Umek z ženo Majdo. Foto: Bojana Lekše
false
Lani je izdal pesniško zbirko Utrinki mojega trenutka, kjer piše o odnosih z družino, naravi in skozi nekatere pesmi izrazi kritičen pogled na družbo. Foto: Bojana Lekše

Bilo je prijetno, saj smo bili svobodni. Otroci smo se zunaj lovili in igrali. Starši so nam zaupali, vedno smo se pravočasno vrnili in nismo zganjali lumparij. V gimnazijskih letih se že bolj zavedaš sebe in postajaš zrelejši.

O spominih na otroštvo in odraščanje
false
Občinstvo je z zanimanjem prisluhnilo njegovim besedam. Foto: Bojana Lekše

Ustvarjanje družine je zagotovo trenutek, obdobje, ki da ogromen pečat in ne prinaša samo slasti, ampak tudi težave, bremena in odgovornost. Ko gledaš pa celoto, je to zelo lepo obdobje, ki človeka bogati, osmišlja njegovo življenje in daje perspektivo tudi za poznejša leta življenja.

false
Umek je zelo aktiven na različnih področjih, med drugim je tudi velik ljubitelj živali. Foto: Bojana Lekše

Nasmejan in dobro volje, ki se je človek kar naleze, nas je pozdravil Frane Umek iz Straže pri Novem mestu. Pravi, da je po očetu podedoval svetel pogled na življenje tudi v trenutkih, ko ni vse tako, kot bi si človek želel. Lani je izdal pesniško zbirko Utrinki mojega trenutka, kjer piše o odnosih z družino, naravi in skozi nekatere pesmi izrazi kritičen pogled na družbo. Do zdaj je izdal tri pesniške zbirke, v naslednjih letih pa se namerava posvetiti prozi.

Rojeni ste na Pohorju, nato vas je ljubezen pripeljala na Dolenjsko. Kako se spominjate svojih otroških let in pozneje odraščanja?
Na otroštvo imam lepe spomine, čeprav izhajam iz revne družine, ker je bil zaposlen samo oče. Ni bilo lahko, saj smo bili trije otroci. Iz Loga, kjer sem rojen, smo se preselili v Ruše v neko leseno barako, kjer je bilo več družin. Ko sem bil star 12 let, smo se preselili v nedokončano hišo. Spominjam se tudi fizičnega dela z očetom, seveda od mene ni mogel veliko pričakovati, saj sem bil še otrok. Zraven sem bil bolj za občutek, da ni bil pri delu sam. Pomagal sem pri vožnji kamenja in skal iz Drave v ročnem vozičku. Šele pozneje smo si pomagali s traktorjem. Občutili pa smo pomanjkanje določenih dobrin, na primer obleke. Mizarjem smo pomagali zlagati deske v zameno, da so nam ukrivili smuči, medtem ko smo vezi izdelali sami.

Bilo je prijetno, saj smo bili svobodni. Otroci smo se zunaj lovili in igrali. Starši so nam zaupali, vedno smo se pravočasno vrnili in nismo zganjali lumparij. V gimnazijskih letih se že bolj zavedaš sebe in postajaš zrelejši. Že takrat sem rad bral, tako da včasih niti nisem malical in sem si raje kupil knjige. Te so bile že od nekdaj moja ljubezen, zato sem bil reden gost knjižnice v Rušah.

Omenili ste, da ste počitnice v srednji šoli izkoristili tudi za delo.
V gimnazijskih letih sem med počitnicami delal kot pečjak v metalurški peči, stregel zidarjem, maklal in klopiral. Maklanje je narečno žargonski izraz in pomeni beljenje lesa za predelavo v celulozo. Z meter dolgega kosa tanjšega debla smreke je bilo treba odstraniti skorjo in večje grče. To se je delalo z »rezevnikom« ‒ dvoročnim rezilom, ki mu danes pravimo kolarski rezilnik. Klopiranje je pa narečni gozdarski izraz za merjenje drevja v gozdu, za katerega uporabljajo gozdarsko merilno napravo premerko, da ugotovijo letni prirast.

Pečjaki, kot smo pravili delavcem, ki so delali pri peči, so bili sila robustni. Mene so pogosto pošiljali po malico, kar se mi je zdelo zamalo. Nato sem ugotovil, da so me poslali zato, da so v tam času namesto mene opravili delo, ko so videli, da bom sam težko zmogel. Bilo je več tovarištva in medsebojnega spoštovanja, in kar je še ena zanimivost, toliko sladoleda, kot sem ga tam pojedel, ga nisem nikoli več. Delavci so dobili mleko, nato so dodali še malo sladkorja in vanilje ter zavreli. Zatem so me poslali do možakarja v obratu za proizvodnjo tekočega kisika in dušika po Lindejevem postopku, ki je natočil tekoči dušik, premešal in sladoled je bil končan.

Delal sem tudi v trgovini, hodili smo nabirat gozdne sadeže in izkopavat štore po sečnji dreves. Središčna korenina je bila zelo bogata s smolo in suho smo lahko razklali na trske, ki smo jih imeli za prižiganje. Temu smo pri nas pravili kinavec, ki je narečni izraz za trske iz borove korenine. Sosed je bil zaposlen na Večeru in je obvladal knjigoveštvo, pa sem se mu pridružil in se naučil še tega.

Otroštvo in mladost ste preživljali drugače kot danes. S čim ste si še zapolnili čas?
Velika ljubezen je bila tudi planinarjenje. Pogosto sem zahajal na Pohorje, ki me je povsem osvojilo, in skoraj v celoti sem prehodil slovensko planinsko transverzalo. Bil sem tudi na Kozari in Velebitu. To so bili nepozabni časi. Ukvarjal sem se tudi z ribolovom in bil član gasilskega društva. Treniral sem orodno telovadbo, vendar sem moral po poškodbi rame športno kariero zaključiti in se posvetiti drugim dejavnostim.

Ste zelo dejavni na več področjih, saj ste član Kulturno-umetniškega društva Straža, predsednik krajevne organizacije borcev za vrednote NOB, član Literarne sekcije Snovanja pri DU NM, veliko nastopate na otvoritvah razstav in drugih prireditvah. Poleg tega dajete vtis, da se vedno lotite stvari tako, da so narejene do popolnosti.
Točno tako, ne lotim se tistega, česar ne zmorem. Moj moto je, da se človek ne sme nikoli zapustiti. Tudi ko greš v penzijo, te kavč ne sme zasvojiti in postati tvoj najboljši štirinožni prijatelj (hudomušno pripomni, op. a.). V okviru sposobnosti moraš ostati dejaven, da se tudi sam sebi potrjuješ, si koristen in še znaš kaj.

Bili ste tudi predsednik kinološkega društva.
Zelo rad imam živali, predvsem pse. Bil sem osem let predsednik kinološkega društva in takrat smo tudi uspeli kupiti zemljišče na Grabnu, ki je last društva. Zakaj ravni psi? V rojstnem kraju mi je nemški ovčar rešil življenje. Na enem vogalu kmečkega dvorišča je bila apnena jama. Bil sem še otrok in sem se ji bližal. Kuža se je postavil med jamo in mene ter lajal toliko časa, da je nekdo prišel ven. Verjetno bi štrbunknil noter, pa še apno je bilo sveže gašeno. Od takrat imam poseben odnos do psov. Nazadnje smo imeli novofundlandca, ki je opravil tudi vse osnovne izpite. Družini je bil v veliko veselje in sprostitev.

Vaše življenje je močno prepleteno z literaturo in tudi poezijo. Omenili ste, da ste se v gimnazijskih letih družili s pesnikom Jankom Glazerjem. Ali je tudi on vplival na vas, da ste začeli pisati?
Janko Glazer je bil v Rušah izjemno spoštovan, saj je bil takrat ravnatelj študijske knjižnice v Mariboru in se je z vlakom vozil iz Ruš v Maribor, jaz pa v šolo. Ob Prešernovem dnevu je vsako leto prišel v osnovno šolo in tam predstavil svoje pesmi. Čeprav takrat še nismo razumeli njegove poezije, me je njegov preprosti nastop pritegnil. V gimnazijskih letih, ko sem se že bolj poglabljal v literaturo in spoznaval strukturo pesmi, sem jih tudi laže bral. Ena izmed mojih najljubših je Ciproš, to je cvet živordeče barve, ki cveti na Pohorju in še v majhnem predelu na Krasu. Ob neki priložnosti sem mu pomagal nesti domov nakupljeno blago iz trgovine in mu pripovedoval o pesmi Hrepenenje, ki je moja prva objavljena pesem. Že takrat me je spodbujal, da bi jo objavil, kar sem pozneje tudi storil.

Lani ste izdali pesniško zbirko Utrinki mojega trenutka, za katero ste povedali, da je naslov nastal med razmišljanjem o tem, da smo pravzaprav samo en trenutek na zemlji, saj je življenje kratko, znotraj pa je veliko drobcev. Kateri izmed teh drobcev se je vam do sedaj najbolj vtisnil v spomin?
Če gledam na življenje v odrasli dobi, je to poroka. Ustvarjanje družine je zagotovo trenutek, obdobje, ki da ogromen pečat in ne prinaša samo slasti, ampak tudi težave, bremena in odgovornost. Ko gledaš pa celoto, je to zelo lepo obdobje, ki človeka bogati, osmišlja njegovo življenje in daje perspektivo tudi za poznejša leta življenja.

Brala sem, da radi presenečate prijatelje, sorodnike in tudi člane ožje družine, predvsem s pesniškimi zbirkami.
V življenju ne moreš samo jemati. Če pripravljaš neki dogodek ali zabavo, mora biti žar tudi v tem, da kaj daš. Na praznovanju rojstnega dne – abrahama sem prijatelje in družino presenetil s prvo pesniško zbirko, pravzaprav bolj pesniškim zvezkom z naslovom Odpri se, kar pomeni pojdi v svet, daj pesmi najditelja. Za prvo zbirko je vedel samo sin, ki mi je pomagal pri oblikovanju. Spomnim se komentarja tajnice, ko sem s kolektivom praznoval okroglo obletnico: »Frane, mi pa smo ves čas mislili, da od nekod prepisuješ novoletne voščilnice, misli za dan žena in osebne praznike, zdaj pa vemo, da temu ni tako!«

Leta 1998 ste izdali prvo zbirko, leto zatem drugo, nato pa je sledilo 16 let tišine.
Ko izdaš pesmi, se razgališ in izpoveš. Drugo zbirko Tretji korak sem posvetil ženi ob upokojitvi, saj sem se ji želel zahvaliti za vse minulo obdobje. Mnogo je morala sama opraviti, ker sem bil pogosto zdoma. Zelo težko jo je bilo skriti, ne da bi jo ona prej prebrala. Šele na predstavitvi zbirke je prav na koncu dobila velik šopek rdečih vrtnic s knjigo, takrat sem tudi povedal, da je knjiga posvečena njej. Takrat sem bil član literarnega društva Dragotin Kette v Novem mestu, ki je bilo v tistem času izjemno aktivno. Utrinki mojega trenutka sva pa v dogovoru z ženo posvetila otrokoma in vnukom, kar so izvedeli ob koncu predstavitve knjige. To je bil zelo radosten trenutek v življenju. Še bolj vesel je bil dogodek, ko sva z ženo uspela ob pravem času urediti vse, da sva z izdajo njene prve knjige, ki jo je napisala v angleščini, presenetila tudi vnukinjo Nušo.

Če človek nekaj želi, zbere moč in to tudi doseže.
Včasih so pa tudi naključja taka, da ti dajo možnost, da daš nekaj od sebe in se pokažeš.

Kako vaši najbližji in tudi drugi sprejemajo vaše ustvarjanje?
Družina me zelo podpira, saj me žena bodri, spodbuja in mi pri tem pomaga ter se skupaj z mano veseli izdane pesniške zbirke. Tudi sin in hči sta ponosna, da sem se posvetil pisanju in je to tudi moj konjiček, medtem ko sem vnukinji Nuši za vzor, saj tudi sama piše. Menim, da so kar ponosni name.

Drugi so bili sprva presenečeni, saj niso vedeli, da pišem. Nato pa seveda z odobravanjem in spodbujanjem. Če pa govoriva o vsebini in obliki, so ocene različne, kar je razumljivo. Do vsebine nisem zasledil odklonilnih mnenj, pri obliki pa nekateri prisegajo na klasične oblike pesmi, rimo, ritem idr. Enotno pa je mnenje o tem, da so pesmi zahtevne, globoke in nosijo sporočilo. Zadnja zbirka je bilo dobro sprejeta.

Na RIC-u v Novem mestu ste tudi ustanovni član programskega odbora Univerze za tretje življenjsko obdobje (U3O), ki se zdaj imenuje Univerze za starejše.
V začetnem obdobju sem bil bolj aktiven, v zadnjem času sem več na Straži. Tam pomagam pripravljati veliko prireditev tudi v sodelovanju s šolo. Sem pa še vedno član programskega odbora in pomagam pri sestavi programa. V okviru Univerze za starejše smo izdali tudi knjigo Hoja po mavrici, ki je neke vrste vodnik za upokojence.

Se ljudje udeležujejo aktivnosti na Univerzi za starejše?
Upokojenci se na vsa srečanja odzovejo tako, da dejavno sodelujejo ali pridejo poslušat. Zelo radi obiskujejo delavnice, predvsem jezikovne, v zadnjem času je zelo priljubljeno tudi petje, saj je v zboru približno 20 udeležencev. Dobivajo se enkrat na teden in so zelo vestni pri udeležbi. Imajo se zelo lepo in tudi Cvetka Krampelj, ki sem ji predlagal, da je sprejela vlogo zborovodkinje pevskega zbora. To ni samo klasično zborovko petje, ampak so tudi glasbene urice, saj se poleg petja učijo še o glasbenih ustvarjalcih in zvrsteh glasbe. Pomembno je, da človek tudi po upokojitvi ostane dejaven, saj se tako počuti koristnega.

Omenili ste že, da zelo radi kuhate.
Že v otroštvu sem rad kuhal, še zlasti v gimnazijskih letih. Mama je bila pogosto v zdravilišču ali v bolnici in k nam sta prihajali dve njeni starejši teti, ki sta pomagali gospodinjiti. Ker sem imel v 1. in 2. letniku gimnazije pouk popoldan, me je zlasti ena teta vedno kaj prosila. Sama je rada kuhala, vendar ni zmogla. Tako sem bil vedno zraven in še radoveden sem bil, zato sem jo vedno spraševal, kako se kaj pripravi. Še danes pa ne vem, kako je mama preproste jedi pripravila tako okusne. Res je pa tudi to, da smo bili takrat lačni in ni bilo vsega na pretek.

Družino postavljate na prvo mesto. Sin je v Ameriki, ali lahko s sodobno komunikacijo ohranite in vzdržujete stike?
Seveda. Ni pa prijetno, ko je otrok tako daleč. Starši se moramo zavedati, da so otroci pri nas neko določeno obdobje, vendar imajo vso pravico, da si, ko odrastejo, ustvarijo življenje po svoji meri, podobi in željah. In da se nimamo pravice vtikati v njihovo življenje. Tudi ko je sin odšel v Ameriko, je bilo težko, vendar sva se z ženo o tem veliko pogovarjala in prišla do tega, da ne moreva nič storiti. Če bova metala polena pod noge, lahko ostaneva brez sina. Če mu bova stala ob strani, ko naju bo potreboval, bo vez ostala. Moderna tehnologija omogoča, da se vidimo in slišimo, to je neke vrste bližina, vendar ni tako, kot če imaš človeka pred sabo. Tako da komaj čakamo njegove obiske in tistih 14 dni izkoristimo za druženje.

V svojih pesmih obravnavate različne teme, družini namenite veliko časa, tudi ljubezni, naravi in družbeni kritiki. Če pogledate nazaj v svojo mladost, kaj se je najbolj spremenilo v družbi?

Odgovor ne more biti enoznačen, saj so se razmere v družbi korenito spremenile. V socialnem smislu smo si bili bolj blizu. Danes pa se zapiramo vase, ni več smeha in veselja kot včasih. Razslojenost je vse večja, še malo, pa bomo govorili o razredih. Delavec je bil spoštovan in je imel svojo vrednost in svoje pravice. Danes je veliko tega izgubljenega in sploh niso delavci, ampak sužnji brez kakršnih koli pravic, odrinjeni na rob. Postali so strošek, nujno zlo za požrešni kapital, ki ne vidi drugega kot sebe in svoje bohotenje.

Kar se pa otroštva tiče, pa današnjim otrokom prav nič ne zavidam. V naših časih smo bili veliko zunaj, se družili ob raznih dejavnostih in bili športno aktivni. V srednji šoli nas je veliko delalo, da smo pomagali staršem. Mi smo imeli svobodno otroštvo in nismo bili zasvojeni s sedenjem, ampak gibanjem v naravi in igro. Danes pa tablice, računalnik, televizija. To je tehnologija, ki je človeku v pomoč, ne sme pa postati človek od tega odvisen. Človek se mora zavedati, da je živo bitje in mora po energijo v naravo. Filmi in prikaz tega življenja je samo lucidna varianta, ki je izmišljena. Glamur je dostopen le peščici ljudi. Otroci gledajo te stvari in mislijo, da je to resničnost, zato niso usposobljeni za življenje in spopad z njo, tako kot smo bili mi. Ko pa pristanejo na trdnih tleh, pogosto zaidejo na stranpoti.

Danes nekateri težko ločijo umišljeni svet od resničnosti, medtem ko sta bili delo in poštenje včasih pomembni vrednoti, danes pa ju skoraj nihče več ne ceni.
Stranke se ne ukvarjajo z razvojem Slovenije, ampak z medsebojnim obračunavanjem na preživelih stvareh, kar negativno vpliva na mlade, in s tem preusmerjajo prioritete. Delo je povsem izgubilo vrednost, pravni sistem ne deluje ali pa pomanjkljivo. Težnje so, da se na čim lažji način pride do kapitala. S prevarami in goljufijami nesporno prednjači t. i. kriminal belega ovratnika. Sem sodi tudi nemoč organov odkrivanja in pregona. Pa tudi hlapčevski odnos do Bruslja. Vse to vpliva na medsebojne odnose. Družina je marsikje podrejena kapitalu, ni več skupnih ciljev partnerjev in mislim, da je premalo časa za pogovor.

Pogosto človek dobi občutek, da štejejo samo materialne dobrine. Kaj po vašem mnenju lahko stari starši prenesejo na vnuke ali jim dajo?
V prvi vrsti, da dajo sebe, svoj čas, znanje in izkušnje ter jim pripovedujejo o svojem otroštvu, vendar ne kot pravljico. Da poskušajo prikazati življenje v neki luči, ki pokaže motiv za to, da je treba iti v naravo in tam posrkati sokove življenja. V vsaki cvetki lahko najdete posebnost in če znaš opazovati ter se temu približati, lahko veliko tega pobereš. Več kot iz tehnologije. Če jim stari starši to lahko damo, potem jim dajmo.

Ob zavedanju, da jih mi lahko razvajamo in crkljamo, vendar ne mimo volje staršev. Starši so nosilci vzgoje svojih otrok in če starši nekaj ne dovolijo svojim otrokom, dedek in babica nimata pravice tega spremeniti. S tem lahko staršem rušimo sistem, še posebej, če je otrok zahteven, in imajo vizijo, kako to urediti. Potem bo prišel vnuk k tebi bolj na zabavo, kar mu bo škodilo in ne koristilo. Stari starši vnukom lahko nudijo zatočišče, a ne pred starši!

Po naravi ste optimist. In tudi iz vaše poezije veje upanje, ki ga danes v družbi zelo primanjkuje.
Res je, da sem optimist. To sem pravzaprav podedoval od svojega očeta, ki je bil garač. Nekoč, ko smo vozili kamenje, sem ga morda pri desetih, enajstih vprašal, zakaj moramo to početi. Vprašal sem ga, kako lahko to dela z nasmehom na obrazu. Odgovoril mi je, da če moraš nekaj narediti, naredi to z dobro voljo, ker ti bo lažje. In res je tako. Ovire se pojavljajo v vsakodnevnem življenju, in če se z njimi spopadaš z jezo in prizadetostjo, boš šel bistveno teže preko njih. Tudi bolezen moraš sprejeti za svojo, saj se boš takrat lahko z njo tudi spopadal.

Med vama z ženo vlada prava sinergija.
Kar se tiče odnosa s partnerjem oziroma partnerico, je osnova pogovor. Na začetku je ljubezen, vendar če ta ljubezen ne preraste v prijateljstvo in se ne pogovarjata ter nimata skupnih ciljev, potem je malo možnosti za dolgotrajen in pristen odnos. Vsako obdobje zakona ima svoje posebnosti. Pred otroki, po otrocih in na jesen življenja se morata pripraviti, da znata živeti drug z drugim in ne postaneta drug drugemu v napoto. Sčasoma se že dopolnjujeta in postane tako, kot da drug drugemu bereta misli. Delitev dela na moško in žensko je zgrešeno. Pomembno je, kdo laže, z manj napora in hitreje neko opravilo naredi. Če oba z ženo nekaj narediva, imava čas za svoj konjiček ali kako skupno zanimanje, na primer gledališče. Med partnerji se ustvari neka pretočna energija in je potem lažje. Druga resnica je pa ta, da kdor v zakonu trdi, da se ne spre, laže. Dve glavi, dve misli. Pomembno pa je, kako se to konča. Če se nekdo zapre vase, ne prideš nikamor. Zopet je pogovor tisti, ki razjasni stvari. Na odnosih je treba res veliko delati. In splača se.

Bilo je prijetno, saj smo bili svobodni. Otroci smo se zunaj lovili in igrali. Starši so nam zaupali, vedno smo se pravočasno vrnili in nismo zganjali lumparij. V gimnazijskih letih se že bolj zavedaš sebe in postajaš zrelejši.

O spominih na otroštvo in odraščanje

Ustvarjanje družine je zagotovo trenutek, obdobje, ki da ogromen pečat in ne prinaša samo slasti, ampak tudi težave, bremena in odgovornost. Ko gledaš pa celoto, je to zelo lepo obdobje, ki človeka bogati, osmišlja njegovo življenje in daje perspektivo tudi za poznejša leta življenja.