Priznanje za življenjsko delo, ki mu ga je včeraj podelila Planinska zveza Slovenije, pomeni poklon veličastni alpinistični karieri, med katero je osvajal vrhove na vseh celinah, opravil številne prvenstvene smeri, se veselil številnih nagrad in bil mentor številnim mlajšim kolegom.

"Tri zahvale imam, prva gre Bogu, da mi je naklonil to milost, da sem danes sploh lahko z vami, druga je moji ženi Mariji, ki me je uspešno prenašala vsa ta leta mojega alpinizma, moje odsotnosti in druge stvari, ki temu sledijo, in tretja zahvala gre Planinski zvezi Slovenije oz. Tonetu Škarji, ki mi je pravzaprav posredno omogočila uspehe, vsaj začetne, vsaj tja do treh četrtin zagotovo. Vsem iskrena hvala," je bil kratek v nagovoru na podelitvi (ta je potekala v sklopu sejma Natour Alpe-Adria na Gospodarskem razstavišču v Ljubljani), ko je po dolgem aplavzu vendarle prišel do besede.

Že prva odprava v Himalajo uspeh
Kranjčan se je začel z alpinizmom ukvarjati leta 1972 in že na prvi odpravi čez pet let mu je uspel vzpon na 8.068 metrov visoki Gašerbrum 1 (skupaj z Nejcem Zaplotnikom), pozneje pa se je povzpel še na sedem osemtisočakov, razkriva o njem Zgodovina slovenskega alpinizma. V zgodovino slovenskega alpinizma se je z zlatimi črkami zapisal že leta 1979, z zgodovinskim vzponom na vrh Everesta po zahodnem grebenu, ko sta z Nejcem Zaplotnikom na vrhu sveta stala kot prva Slovenca. 11 let pozneje je znova pisal zgodovino na najvišjem vrhu sveta, ko sta se nanj povzpela z ženo Marijo in tako postala prvi zakonski par, ki je osvojil vrh. Njegov največji uspeh je sledil pol leta pozneje, ko sta z Markom Prezljem preplezala novo smer v alpskem slogu na Južni vrh Kančdendzenge, za kar sta prejela prestižno nagrado zlati cepin.

"Tudi v zrelih letih ohraniti iskreno navdušenje nad življenjem uspe le posebnim ljudem. Andrej Štremfelj je po tej plati edinstven. Njegov odnos do alpinizma, tudi življenja, vzdržuje svežino in zrelost hkrati. Čeprav utegne kdo pripomniti, da so bile njemu zvezde še posebej naklonjene, je jasno, da se za njihovo milost ves čas trudi bolj, kot so to od njega pričakovale omenjene zvezde usode. Vrednote, s katerimi navdušuje svojo okolico, se kljub velikim družbenim spremembam zanj niso spremenile. Vloga pedagoga se poda njegovemu značaju," je o svojem soplezalcu in prijatelju zapisal Prezelj.

Kot je povedal nagrajenec, na katerega se je seveda upravičeno usul plaz zasluženih čestitk, je bilo med dolgimi desetletji tudi veliko vzponov in padcev, ki jih je bilo treba premagati. "Mislim pa, da lahko te stvari opraviš, če si stvari, ki jo opravljaš, predan. Mislim, da če neko stvar res delaš z veseljem, če jo delaš zase, in ne za neko čast in slavo, potem imaš vse možnosti, da enkrat prideš na ta vrh, kamor sem jaz zdaj splezal," je dejal in dodal, da je "lep občutek, če tvoje delo dobi neko priznanje," pa vendar je za alpinista tista glavna "nagrada" osvojen vrh ali preplezana nova smer.

Besede mičejo, zgledi vlečejo
Slovenski alpinisti so brez dvoma že desetletja v svetovnem vrhu ali tik v njegovi bližini. "Če pogledamo, kaj pleza Luka (op. Lindič), je to čisti svetovni vrh. Je pa z vsako tako dejavnostjo tako, da zavalovi: vrhu sledi rahel padec, pa znova vrh. Naša raven je, glede na število prebivalcev, zavidljiva, tako kot pri večini drugih športov," je poln laskavih besed o dosežkih mlajših kolegov. Pri njihovi vzgoji je sam pustil velik pečat, kar je bilo jasno razvidno tudi na sami podelitvi, ko je prejemal njihove čestitke in iskreno navdušenje, da je šlo priznanje v njegove roke. Kot pravi, je sam veliko plezal z mlajšimi in delil izkušnje z njimi, a zanj so ključni zgledi. "Če so zgledi dobri, potem tudi mlajši vidijo, kako je treba in v katero smer je treba iti."

Če se je v več kot 40 letih pogosto veselil izjemnih uspehov, tako svojih kot drugih, pa je spremljal tudi usode kolegov, ki jim zvezde niso bile naklonjene in so umrli v stenah po svetu. "To me najbolj žalosti ob vseh uspehi našega alpinizma. Alpinizem pač ni varen šport," nalije čistega vina.

Na podelitvi je bil na ogled tudi kratek odlomek iz legendarnega filma Sfinga režiserja Igorja Koširja, posnetega leta 1983, ki prikazuje vzpon Aleša Kunaverja, Marjana Manfrede in Štremflja, ki bo v celoti na ogled na 11. festivalu gorniškega filma, ki bo potekal med 20. in 26. februarjem. Ob pogledu na njihovo opremo in način plezanja so se številni plezalci rahlo muzali, do določene mere se je videnemu čudil tudi sogovornik. "Smešen se zdim sam sebi, danes plezam čisto drugače. Razvoj tehnike plezanja in opreme je šel tako naprej, da še vedno take smeri, kot je bila Sfinga, danes splezam lažje kot takrat, kljub letom. Vzdržujem formo na ravni, na kakršni jo lahko. A takrat je bilo pač tako."

Na vprašanje, ali se mu kdaj zdi, da je bil čas njegovih največjih uspehov dejansko obdobje, ko so plezalci osvajali najlepše vrhove in smeri v gorah, odgovarja nikalno. Kot pravi, se še danes lahko prepleza kakšna smer, ki je res izjemna. Pa nam je, recimo, takrat ušla. Tako da ni nujno, da je bilo vse najlepše že narejeno. Malo moti zdaj na osemtisočakih komerciala, ker je gneča, in to res ne spada v alpinizem. "To mi ni prijetno. Mislim, pa, da se da najti stene in smeri, ki so prvenstvene."

Pravi vzponi so taki kot nekoč, daleč od javnosti
Kljub vsemu napredku, tako glede opreme kot tehnike, pa se po njegovem prepričanju doživljanje gora oz. vzponov pri pravih alpinistih v teh desetletjih dejansko ni spremenilo. Kot pravi, danes še vedno, kljub vsemu, "največ pomenijo vzponi, ki so narejeni brez spleta, satelitskega telefona, v osami, v alpskem slogu, skratka, imajo vse vrline, ki jih je imel naš alpinizem. Lahko bi to mogoče poimenoval romantični alpinizem. Se mi pa zdi, da vrača alpinizem k temu, ker so videli, da to, da se daš na TV, ni tisto pravo. Fantje grejo sami in morajo sami narediti vse, od začetka do konca, kot smo morali mi. Tudi ko sem bil član oz. predsednik pri izboru za zlati cepin, smo dali velik poudarek temu. Lahko je bil narejen še ne vem kakšen vzpon, toda če so bili zraven helikopter, velike ekipe, tak vzpon enostavno pade eno stopnico dol pri ocenjevanju. Alpinizem brez avanture ni alpinizem, je samo šport. Avantura mora biti in neka negotovost mora biti. Če tega ni, potem to ni alpinizem."

Seveda je plezanje še vedno del njegovega življenja. "Izzivov je vedno dovolj, čeprav kljub vsemu hribi postajajo nižji in smeri lažje."