Andrej Rekar na svojem rednem opravku: odčitavanju podatkov. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Andrej Rekar na svojem rednem opravku: odčitavanju podatkov. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

So pa z našim delavnikom, ki je v vseh ozirih povezan z vremenom, povezane tudi bolj prijetne zgodbe. Tako sem zaradi slabega vremena in neuspele menjave lahko šel na zmenek, ki bi ga sicer zamudil. Z dekletom sem se namreč dogovoril, da se vidiva, potem pa v zadnjem hipu videl, da sem pomešal datume in sem se za zmenek dogovoril ravno tisti dan, ko bi moral na Kredarico. Pa je naneslo, da je bilo vreme slabo in menjava ni bila možna, pa sem lahko šel na zmenek.

Andrej Rekar na svojem delovnem mestu. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Sončne trakove zamenjajo dvakrat na dan. "Enkrat okoli 12. ure in potem po sončnem vzhodu, z njimi merimo jakost sonca. Če je močna luknja, je sonce za jakost 2, če ga je samo malo, je za jakost 1, lahko pa tudi ni nič, ker je bilo sonca zelo malo. S trakov tudi odčitamo, koliko desetin ur je sijalo sonce. To potem zapišemo v dnevnik. Imamo pa tudi avtomatske odčitovalnike. Torej, imamo dvojno merjenje, eno so stare ruske aparature, s katerih je trebno ročno odčitavati, druge pa avtomatske. Ob tem naj povem, da če je količina padavin zelo majhna, so stare aparature celo bolj uporabne in natančne." Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Ravno zadnjič, ko je bil lunin mrk, sem opazoval, pa se ni nič videlo in sem šel razočaran spat. Samo dve minuti kasneje pa se je nebo odprlo in so vsi videli mrk – razen mene (smeh). Naslednji dan sem znova opazoval nebo in sem videl krasno luno, 10 minut je bil prizor res izjemen. Taki lepi prizori človeka kar napajajo.

Vse meritve še vedno dokumentirajo tudi na roke v dnevniku. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Andrejeva pisarna znotraj Triglavskega doma na Kredarici. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
"Spalnica" vremenskega opazovalca. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

Če smo v pisarni, preden se začne helikopterska akcija, se oglasimo pilotu, ki nas po navadi vpraša za veter, oblake, da si laže izbere najkrajšo in najlažjo pot do kraja reševanja. Če je pa treba še kaj dodatno pomagati, imamo tu tudi omarico z zdravili in pomaga vsak po svojih močeh in znanju. Eden od vojakov opazovalcev je tudi gorski reševalec.

Zapisovanje podatkov je ena od ključnih nalog. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Včasih pride dan, ko ima po prihodu iz doline toliko dela, da dokončno razpakira šele naslednji dan, pravi Rekar Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Podobe Kredarice iz starejših obdobij. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO
Vremenski opazovalci na Kredarici podatke zbirajo od leta 1954. Foto: Ksenja Tratnik/MMC RTV SLO

V tej vlogi je nasledil svojega očeta, legendarnega Janka Rekarja, ki je na Kredarici delal kar 43 let. Ob našem obisku se je ravno odpravljal v dolino. Tja naj bi ga odpeljal helikopter Slovenske vojske, ki bo pripeljal njegovega naslednika, a vremenske razmere dopoldne pristanka na Kredarici niso dopuščale, zato je za nekaj ur podaljšal svoje delo in k sreči imel tudi čas za pogovor.

Vremenska postaja na Kredarici, ki leži na nadmorski višini 2514 metrov, je naša najviše ležeča meteorološka postaja, delovati pa je začela leta 1954. V njej sta hkrati po dva vremenska opazovalca, približno na deset dni se izmenjujejo trije sodelavci Agencije za okolje in (trenutno) štirje opazovalci iz vrst Slovenske vojska. Takšna ureditev je v veljavi od leta 2005 in od takrat tudi velja, da za izmenjavo sodelavcev skrbi Slovenska vojska.

Postaja ima prostore v Triglavskem domu na Kredarici, takoj za vhodom so na desni vrata, ki nas popeljejo v delovni in bivalni prostor dvojice opazovalcev. Skromno urejeno bivališče je bilo deset dni, kolikor v povprečju traja izmena opazovalca, tudi Andrejev dom. Kuhajo si sami ali pa gostujejo pri "sosedovih" v koči, kjer je te dni, ko je planinska sezona na vrhuncu, zelo pestro. Po obhodu domovanja sva se usedla v "pisarno": na delovni mizi je dnevnik, kamor zapisujejo vse potrebne podatke, občasno zahrešči radijski sprejemnik, v kotu pa stoji računalnik, zdaj že nujen delovni pripomoček. Najprej mi pojasni, da opazovalci na Kredarici ne premikajo ure. "Ko v dolini premaknete uro, naša ostane ista, da ne pride do podvajanja podatkov oz. enkrat bi potem manjkal podatek. Pri nas je torej zdaj ura 10, pri vas pa 11. Ko pridem v dolino, moram na telefonu ročno zamenjati uro."

Nekaj zanimivih podatkov o Kredarici s spletne strani Arsa: najdebelejšo snežno odejo so izmerili 22. aprila 2001, snega je bilo kar 7 metrov. Veliko snega je zapadlo tudi 11. aprila 1977, ko so izmerili 6,9 m debelo snežno odejo. Največ svežega snega, kar 90 centimetrov, so namerili 20. februarja 1996. Najvišja temperatura je bila na Kredarici izmerjena 27. julija 1983, bilo je 21,6 °C, najbolj mraz je bilo 7. januarja 1985, ohladilo se je na –28,3 °C. Najtoplejši mesec je bil avgust leta 1992, s povprečno mesečno temperaturo 10,3 °C, najhladnejši pa je bil februar leta 1956, ko je bila povprečna mesečna temperatura –17,2 °C. Najhladnejši dan je bil 6. januar 1985, ko je bila povprečna dnevna temperatura –27,3 °C, najtoplejši pa 27. julij 1983, s povprečno dnevno temperaturo 17,7 °C. Najbolj sončen mesec je bil maj leta 1958, ko je sonce sijalo kar 280 ur.

Več o zanimivem poklicu pa v spodnjem intervjuju.

Kako poteka dan vremenskega opazovalca na Kredarici?
Po naši uri, na Kredarici namreč ne premikamo ure, vstanemo okoli 3.30. Danes sem se zbudil ob pol štirih, to je po vaše ob pol petih, kajti tu na Kredarici ne premikamo ure. Najprej sem vključil agregat, da smo dobili energijo za računalnike in vse ostalo. Preveril sem računalnik in potem zunaj preveril vreme, se vrnil noter in vnesel podatke v dnevnik in računalnik ter poslal poročilo v dolino.
Na postaji sva dva in se potem do 21. zvečer izmenjujeva pri zbiranju podatkov. Potem podatke še vpišeš in zaključiš delovni dan nekje med 21.30 in 22.00. Ker sva dva, ima eden eno polovico dnevnih obveznosti, drug pa drugo. Od leta 2005 nam na pomoč priskočijo vojaki, tako da je ekipa opazovalcev sestavljena iz treh sodelavcev z Arsa, torej vremenskih opazovalcev (nimamo diplome, zato nismo meteorologi), in še vojaških vremenskih opazovalcev, ki pridejo z Bohinjske Bele. Trije naši in štirje vojaški opazovalci torej rotiramo, v povprečju izmena traja deset dni. Vojakov je več, ker imajo več obveznosti tudi v dolini, zato rotirajo štirje. Fino je, da se ekipa malo spreminja, da ni ves čas vse enako.

Od leta 1954 oz. malo kasneje pa do leta 2005 nas je bilo šest vremenskih opazovalcev z Arsa, torej trikrat po dva opazovalca. Takrat smo opazovali še ob 2. uri ponoči (po naši uri ob 1.00).

Vojska tudi poskrbi za prevoz opazovalcev?
Da, tako je. Nekje do leta 1995 smo se izmenjevali včasih peš, če ni bilo pravih razmer [za helikopterski prevoz], včasih s policijskim, včasih z vojaškim helikopterjem. Če so bile vremenske razmere res slabe in je bila izmena dejansko predolga, smo pa izjemoma šli tudi z zasebnim helikopterjem. Od leta 2005 pa je vojska tista, ki skrbi za prevoz opazovalcev.

Greste še kdaj peš?
Včasih še (smeh).

Ste kdaj prešteli, kolikokrat ste šli peš?
Ne. Samo za Triglav približno vem, da sem šel okoli 20-krat. Za v dolino bi moral pa dobro pomisliti. Še vedno pa močno zaostajam za očetom, ki je tu delal 43 let.

Vas je on okužil z navdušenjem za opazovanje vremena?
Bilo je čisto logično. Prideš iz šole, nimaš službe, tu je bilo delovno mesto in pač greš. Sicer sem delal metalurško šolo, zdaj pa delam na mestu skoraj meteorologa, skoraj blizu (smeh).

Katere aktivnosti torej zajema vaš običajni delavni dan?
Vsako uro greš ven, preveriš oblake, vidljivost, vpišeš podatke. Hitrost vetra se meri avtomatsko, samo odčitaš podatke. Preveriš pritisk. Ob 7., 13. in 19. je pa treba zbrati več podatkov, in sicer še padavine, če so bile vmes, opazuješ tudi, kakšne padavine so bile, potrebno je meriti občasno gostoto snega, višino snega ... Če se vreme spreminja, imaš kar veliko dela, če pa ne, ga je manj in imaš tudi nekaj prostega časa.

Nikoli pa ne veš, kaj te čaka. Včasih pride dan, da imam, ko pridem iz doline v službo, toliko dela, da dokončno razpakiram šele naslednji dan. Prideš gor v čisto drug svet. Včasih se zgodi, da pridemo dve minuti pred depešo, tako da se moraš hitro podvizati. Zna se mi tudi zgoditi, da imam kdaj težave z glavobolom zaradi hitrega vzpona na tako nadmorsko višino. To traja kak dan ali dva, potem pa "tako noter padem", da včasih kar pozabim, koliko dni sem že gor.

Ker smo tri ekipe, je mesec razdeljen na tri dele. Včasih pa je treba še na kak tečaj v dolini ali pa je treba urediti še kaj drugega. Glede bolniških pazimo, da jih v bistvu ni. Od leta 1954 je bil samo enkrat en opazovalec na bolniški. Seveda pa se zgodi, da si tudi bolan ali se zgodi kakšna poškodba, pa stisnemo zobe.

Tudi sam imam zgodbo, ki se je srečno končala. Nekoč sva s kolegom prišla sem in so bile vremenske razmere že slabe, zato sem šel takoj preverit situacijo, a očitno malo prehitro. Spodrsnilo mi je in sem padel na glavo. Nekako sem se privlekel nazaj noter, kolega mi je dal na glavo zamrznjen zrezek, ki ga je prinesel iz doline, in potem sem 24 ur ležal. Četudi bi takrat potreboval helikopter, me ne bi mogel priti iskat, ker so bile razmere preslabe.

So pa z našim delavnikom, ki je v vseh ozirih povezan z vremenom, povezane tudi bolj prijetne zgodbe. Tako sem zaradi slabega vremena in neuspele menjave lahko šel na zmenek, ki bi ga sicer zamudil. Z dekletom sem se namreč dogovoril, da se vidiva, potem pa v zadnjem hipu videl, da sem pomešal datume in sem se za zmenek dogovoril ravno tisti dan, ko bi moral na Kredarico. Pa je naneslo, da je bilo vreme slabo in menjava ni bila možna, pa sem lahko šel na zmenek.

Glede dopustov si vedno okvirno razdelimo dneve, a nikoli ne veš, v kateri del meseca in za koliko časa te bo "vreme vrglo v naslednji mesec". Delo vremenskega opazovalca na Kredarici je tako nestanovitno, kot je vreme samo. Če je vreme lepo, je tu tisočkrat lepše kot v dolini, če je pa slabo, je pa tisočkrat slabše.

Vas za pomoč prosijo tudi reševalci?
Tukaj imamo oddajnik in torej spremljamo dogajanje. Če smo v pisarni, preden se začne helikopterska akcija, se oglasimo pilotu, ki nas po navadi vpraša za veter, oblake, da si laže izbere najkrajšo in najlažjo pot do kraja reševanja. Če je pa treba še kaj dodatno pomagati, imamo tu tudi omarico z zdravili in pomaga vsak po svojih močeh in znanju. Eden do vojakov opazovalcev je tudi gorski reševalec.

Tu delate že 24 let, v tem času je prišlo do izjemnega tehnološkega napredka na vseh ravneh življenja. Kako je pri vašem delu?
Ko sem prišel, ni bilo interneta. Spomnim se, da je bil prvi internet 7kB na sekundo. Si imel res veliko časa, ko si vpisoval podatke, saj je šlo res počasi. Potem pa se je število avtomatskih postaj močno povečalo, mislim, da jih je 280 v Sloveniji, in zaradi tega je bilo treba posodobiti spletno povezavo. Pred štirimi leti je bila izvedena prenova naše avtomatske postaje, hitrost interneta se je povečala 7 kB na sekundo na 250, kar je še vedno počasi, a že bolje.

Pozimi, ko je koča zaprta, ste vi tisti, ki prevzamete vlogo njenega oskrbnika?
Pozimi je malo več dela, tudi vzdrževanje je na naših plečih. Ko je zaprta, skrbimo zanje, če kdo kaj zna, uredi.

Kaj vam je najbolj všeč na Kredarici in kaj tu med delom najbolj pogrešate?
S fotografijo se ukvarjam, tako da rad ujamem kakšen lep motiv. Ravno zadnjič, ko je bil lunin mrk, sem opazoval, pa se ni nič videlo in sem šel razočaran spat. Samo dve minuti kasneje pa se je nebo odprlo in so vsi videli mrk – razen mene (smeh). Naslednji dan sem pa znova opazoval nebo in sem videl krasno luno, 10 minut je bil prizor res izjemen. Taki lepi prizori človeka kar napajajo.

Za razliko od zime je poleti na Kredarici zelo pestro. Pozimi je pa zelo drugače, nikjer nikogar in kupi snega.
Ja, pozimi je mir. Nas zamete, ja, rekord je bil sedem metrov snega pred 17 leti. Ko nas zamete, ti ne preostane drugega, kot da primeš za lopato. Mislim, da smo mi na postaji tisti, ki zadnji v letu odvržemo lopato, in smo tisti, ki jo prvi primemo. Včasih je tako, da ni meseca, ko je ne bi prijeli. Tudi julija in avgusta včasih pade sneg, septembra pa še večkrat.

Kako pa takrat, ko je snega več metrov, pridobite vse podatke z merilnih naprav?
Se moraš znajti, seveda je pa najprej treba skidati sneg. Najvišja snežna odeja, ko sem bil jaz v službi, je bila do vrha vrat. Ko sem stopil ven, je bil pršič, tako suh sneg je bil, da je spuščal svetlobo skozi in sem dejansko mislil, da je že dan. Taka čudna svetloba je bila, nič mi ni bilo jasno. Potem pa lopato v roke. Zgodilo se nam je že marsikaj, pripravljen moraš biti na vse.

Vas je bilo kdaj strah?
Ne, se pač prilagodiš. Najhuje je, če imaš zobobol, ker ti nihče ne more hitro pomagati (smeh).

So pa z našim delavnikom, ki je v vseh ozirih povezan z vremenom, povezane tudi bolj prijetne zgodbe. Tako sem zaradi slabega vremena in neuspele menjave lahko šel na zmenek, ki bi ga sicer zamudil. Z dekletom sem se namreč dogovoril, da se vidiva, potem pa v zadnjem hipu videl, da sem pomešal datume in sem se za zmenek dogovoril ravno tisti dan, ko bi moral na Kredarico. Pa je naneslo, da je bilo vreme slabo in menjava ni bila možna, pa sem lahko šel na zmenek.

Ravno zadnjič, ko je bil lunin mrk, sem opazoval, pa se ni nič videlo in sem šel razočaran spat. Samo dve minuti kasneje pa se je nebo odprlo in so vsi videli mrk – razen mene (smeh). Naslednji dan sem znova opazoval nebo in sem videl krasno luno, 10 minut je bil prizor res izjemen. Taki lepi prizori človeka kar napajajo.

Če smo v pisarni, preden se začne helikopterska akcija, se oglasimo pilotu, ki nas po navadi vpraša za veter, oblake, da si laže izbere najkrajšo in najlažjo pot do kraja reševanja. Če je pa treba še kaj dodatno pomagati, imamo tu tudi omarico z zdravili in pomaga vsak po svojih močeh in znanju. Eden od vojakov opazovalcev je tudi gorski reševalec.