Na stoletnico prevzema oblasti se je na pobudo komunistične stranke v Moskvi zbrala množica ljudi z zastavami Sovjetske zveze in posterji Vladimirja Lenina. Foto: Reuters
Na stoletnico prevzema oblasti se je na pobudo komunistične stranke v Moskvi zbrala množica ljudi z zastavami Sovjetske zveze in posterji Vladimirja Lenina. Foto: Reuters
Richard Pipes
Richard Pipes, znameniti ameriški zgodovinar poljskih korenin ugotavlja, da je bila oktobrska revolucija najpomembnejši dogodek 20. stoletja. Foto: EPA
Moskva
Obletnico so v Rusiji zaznamovali tudi z vojaškimi paradami v zgodovinskih uniformah. Foto: EPA

Zvečer istega dne – po tedaj veljavnem julijanskem koledarju je bil to 25. oktober – so zavzeli še Zimski dvorec, sedež stare, meščanske vlade, ki takrat že več mesecev ni imela nobene prave avtoritete, in prevzeli državno oblast. Na videz je torej Rusija 7. novembra 1917 doživela zgolj običajen državni udar, kakršnih je bilo po svetu dotlej že veliko, v resnici pa se je zgodilo nekaj precej daljnosežnejšega, pravzaprav že kar epohalnega.

Ruska revolucija, ki je potekala že vse od februarja, je prešla v novo obdobje. Oblast je bila zdaj, prvič v vsej zgodovini, v rokah komunistov, ki so se svetovni javnosti takoj predstavili kot predstraža svetovnega preobrata, ki naj bi odpravil vojno, kapitalizem, imperializem in kolonializem ter pomagal preroditi potek človeške zgodovine. In svetovna javnost je pozorno poslušala; revolucionarna gibanja, ki so se zgledovala pri Oktobru, so v naslednjih dveh letih vzniknila v Mehiki in Španiji, na Bavarskem in Madžarskem, v Pekingu in Džakarti. Kakih trideset let pozneje pa je pod oblastjo komunističnih vlad živela že tretjina svetovnega prebivalstva.

Čeprav je bilo v imenu rdečega prapora s srpom in kladivom navsezadnje ubitih med 80 in 100 milijoni ljudi in čeprav je oktobrski projekt očitno propadel s padcem berlinskega zidu, Eric Hobsbawm, znameniti britanski zgodovinar marksistične provenience, vendarle prepričljivo dokazuje, da se je dvajseto stoletje v pravem pomenu besede začelo prav z oktobrsko revolucijo in da se je njegova celotna zgodovina zgodila v znamenju spopada sil "starega reda proti socialni revoluciji, za katero so verjeli, da je utelešena v usodi Sovjetske zveze in mednarodnem komunizmu, ali povezana z njima, ali odvisna od njiju«. Bržčas še bolj zanimivo pa je, da celo Hobsbawmov nič manj ugledni ameriški kolega, Richard Pipes, sicer deklariran antikomunist, ugotavlja, da je bila ruska revolucija "verjetno najpomembnejši dogodek" stoletja, ki na vse nas še danes naslavlja pereče vprašanje, ali je "človeški razum zmožen popeljati človeštvo od njegovih znanih nepopolnosti k zamišljeni popolnosti". Zato se tudi sto let po njenem izbruhu velja spraševati, kaj je oktobrsko revolucijo pravzaprav povzročilo.

Močnik: "Rusijo je moderni kapitalizem zadel v času, ko je bila popolnoma nepripravljena na kaj takega"
"Glavni razlog za oktobrsko revolucijo je vključevane Rusije v svetovni sistem kapitalizma. Rusija se je vključevala v kapitalizem na način obrobja, periferije, se pravi na način polkolonialne odvisnosti od tedanjih središč kapitalizma v zahodni Evropi. Pri tem je bila Rusija izjemno arhaična dežela – tako v gospodarstvu kakor v politiki. V gospodarstvu je bila to agrarna dežela, z zaostalim kmetijstvom. Pomislite samo, da je bilo tlačanstvo v Rusiji odpravljeno šele leta 1861, komaj dobrih 50 let pred izbruhom oktobrske revolucije. To pa tudi kaže, kako zaostala je bila ta država v družbenem in političnem smislu. Car je, na primer, še vedno mislil, da je lahko avtokrat in sploh prvi parlament, duma, ki je bila izvoljena leta 1906, po neuspeli revoluciji leto poprej, še zdaleč ni odražala resničnih družbenih razmer v Rusiji, saj so v njej imeli večino zemljiški veleposestniki in pripadniki visoke buržoazije. Skratka, to je bila dežela, ki jo je zajel moderni kapitalizem v času, ko je bila popolnoma nepripravljena na kaj takega. Odgovor, ki so ga ponujale obstoječe institucije, pa je bil povsem neadekvaten glede na šok modernizacije," ugotavlja sociolog dr. Rastko Močnik.

In kolikor se je zdelo, da uradna oblast ne ponuja nobenih pravih odgovorov, toliko bolj tehtni so se zdeli sicer razgreti glasovi, ki so prihajali od drugod, iz vrst ruskih umetnikov, filozofov in vse bolj tudi poklicnih revolucionarjev. Zgodovinar in rusist, mag. Simon Malmenvall, takole popisuje vročično miselno ozračje, ki se je v drugi polovici 19. stoletja širilo med rusko inteligenco: "Ruska država je bila avtokratska in močno birokratizirana in ni omogočala razvoja svobodne civilne družbe, ki bi nato prispevala k oblikovanju vsaj delne, vsaj približne politične reprezentacije širših krogov prebivalstva. Tako je močna vloga države povzročila, da so se številne politične razprave prenesle na polje umetnosti, književnosti, filozofije. Na tak način pa so te razprave, ločene od stvarnih političnih procesov in ločene od konkretnih mehanizmov odločanja, dobile neki značilno ruski, izjemno idejno ali ideološko zaznamovan značaj, ki je bil sam po sebi zaprt, izključevalen, maksimalističen. Lahko bi rekli, da so ideje, ki so v drugi polovici 19. stoletja prevladovale v Rusiji, dobile značaj dogem, da so se obarvale malodane religiozno. Med te ideje pa lahko brez posebnih težav prištejemo tudi radikalno levičarstvo, radikalni marksizem ruskega tipa."

Je pa treba reči, da boljševiki, ki so navsezadnje izvedli oktobrsko revolucijo, še zdaleč niso bili edini nosilci radikalnega levičarstva, o katerem govori Malmenvall. Kakor pojasnjuje Rastko Močnik, je bilo takih skupin več pa tudi razlikovale so se med seboj: "Revolucionarna gibanja v Rusiji imajo dolgo tradicijo, ki sega še v 19. stoletje. Do začetka prve svetovne vojne so šla že skozi vse stopnje – od razsvetljevanja množic do terorizma, od socialdemokratskih, reformističnih poizkusov do, seveda, revolucionarnih strank. Med temi, slednjimi sta bili pomembni dve struji. Prva se je naslanjala na kmete, ki so bili prevladujoči zatirani razred v carski Rusiji; to so bili tako imenovani narodniki in, nekoliko pozneje, socialni revolucionarji, eserji. Druga struja so pa revolucionarji, ki so se zares oblikovali šele po razkolu med boljševiki ter manjševiki in so torej najnovejši proizvod revolucionarnega gibanja. Znotraj socialdemokratske stranke namreč obstajata dve krili in revolucionarno krilo prevzame v tej stranki večino. Vendar se velja spomniti, da so na volitvah najuspešnejši eserji, ne boljševiki.«

Vlasta Jalušič: "Svetovna vojna je prispevala ključni delež k temu, da se je revolucija lahko zgodila"
Ljudi, ki so si v Rusiji želeli izpeljati revolucijo, torej ni manjkalo. Vendar pa je uspešna revolucija navsezadnje izbruhnila leta 1917. Zakaj šele takrat? – Politologinja dr. Vlasta Jalušič odgovarja takole: "Oktobrska revolucija je po mojem mnenju pokazala, da se revolucije ne delajo, ampak se zgodijo. Revolucija se lahko zgodi takrat, ko je neka stara oblast dejansko v ruševinah in ko je razkrojena do te mere, da tako rekoč leži na cesti. Šele takrat lahko tisti, ki razpolaga z neko organizacijo in je tudi pripravljen prevzeti odgovornost za gradnjo nove oblasti oziroma države, izvede revolucijo. Z Rusijo je bilo seveda že pred letom 1917 marsikaj narobe, toda šele prva svetovna vojna je povzročila dejanski razpad, bankrot oblasti. Prav svetovni spopad je, skratka, prispeval ključni delež k temu, da se je oktobrska revolucija lahko zgodila."

Čas za revolucijo je bil pozno jeseni leta 1917, ko je bila prva svetovna vojna že v četrtem letu, torej zrel. Boljševiki so tudi imeli potrebno organizacijsko trdnost, v Leninu pa voditelja, ki se ni bal prevzeti odgovornosti. Toda boljševiki so vendarle bili politična organizacija, ki je stavila predvsem na industrijski proletariat, Rusija pa je bila, kakor rečeno, predvsem agrarna država in revolucija v njej ni mogla uspeti brez podpore kmetstva. Kako so torej boljševiki s svojim revolucionarnim projektom sploh lahko uspeli? – Simon Malmenvall ponuja tale odgovor: "Ruski kmetje so živeli v nekem lastnem svetu, ločenem od političnih procesov. Ta množica ni imela občutka pripadnosti državi, še manj je imela razvit čut za pravičnost skozi pravo, skozi pravne ali zakonodajne norme. Prav tako ni razumela koncepta zasebne lastnine, kakor se je bil oblikoval v dolgem zgodovinskem procesu v zahodni Evropi. Je pa radikalna govorica boljševikov, ki je obljubljala naglo izboljšanje socialnega stanja, te kmečke množice vendarle lahko pridobila na svojo stran. Pri tem je boljševikom šlo na roko to, da te množice sicer niso poznale nekih modernih političnih pojmov, poznale pa so določene tradicionalne, religiozne, pravoslavne koncepte, ki so bili povezani z odrešenjem, rajem, novim človekom, grehom in odpuščanjem. To so bili koncepti, ki so jih boljševiki prilagodili svojim potrebam in so svojo govorico o novem svetu in novem človeku pravzaprav navezali na to pravoslavno tradicijo in tako pridobili podporo kmetov."

Boljševiški razkroj med proletariatom in kmetstvom
Boljševiki so tako v ključnem trenutku pridobili podporo ruskih kmetov. Toda to ni spremenilo dejstva, da so se ideološko formirali pod vplivom marksizma. Zato so bili še naprej prepričani, da je le delavstvo, le industrijski proletariat dejansko sposoben izpeljati pravo revolucijo. Zato so že razmeroma kmalu začeli nastopati proti kmetstvu; posebej Stalin si je menda močno prizadeval razbiti med samo revolucijo vzpostavljeno zavezništvo med delavstvom in kmetstvom, to pa je imelo daljnosežne in seveda globoko negativne posledice na nadaljnji razvoj oktobrskega projekta. A to je slej ko prej že drugo poglavje v zgodbi o Oktobru. Zakaj je bila ta revolucija strašna in zakaj vendarle tudi velika pa tudi kaj nam sporoča danes, lahko preverite v Intelekti, radijski oddaji Prvega programa.