Jenkins je ob prihodu iz ujetništva izdal tudi svojo knjigo spominov. Foto: AP
Jenkins je ob prihodu iz ujetništva izdal tudi svojo knjigo spominov. Foto: AP
Star je bil komaj 24, ko je dezertiral. Foto: AP
S svojo japonsko ženo in mamo leta 2004. Foto: AP
Z ženo sta se ustalila na japonskem otoku, od koder prihaja ona. Foto: Reuters

Umrl je na Japonskem, kjer se je z ženo ustalil, potem ko ga je severnokorejski režim leta 2004 izpustil.

Jenkins je kot 24-letni narednik dezertiral, ker se je bal, da bi ga poslali v Vietnam. Januarja 1965 je med obhodom najprej spil kar nekaj piva, nato pa prečkal demarkacijsko črto med Severno in Južno Korejo, ki so jo nadzirali ameriški vojaki, in prebegnil na sever.

Tam je nameraval na ruskem veleposlaništvu zaprositi za azil in se nekoč v okviru izmenjave zapornikov vrniti v ZDA, a azila ni dobil.

"Ko zdaj razmišljam, se zavedam, kako velik tepec sem bil. Če obstaja Bog, mi je on pomagal prestati vse to," je povedal Jenkins leta 2005 v intervjuju za CBS.

Zvezdniki propagandnih filmov
Jenkins je bil eden izmed štirih ameriških vojakov, ki so v 60. letih prebegnili v Severno Korejo, tam pa so se morali učiti nauke takratnega voditelja Kim Il Sunga, prevajati in poučevati angleščino. So pa tudi postali manjši zvezdniki, saj so jih angažirali kot igralce v severnokorejskih propagandnih filmih, v katerih so igrali kot zahodnjaški negativci.

A od vseh štirih so samo Jenkinsa izpustili, preostali pa naj bi v izolirani komunistični državi umrli.

Američan je v Severni Koreji živel zanimivo, a težko življenje, polno pomanjkanja, ki ga je popisal v svoji knjigi spominov in številnih intervjujih. Po njegovih navedbah so ga pogosto pretepali, na njem naj bi izvajali tudi nepotrebne in krute medicinske posege. Med drugim so mu brez anestezije odrezali tetovažo ameriške vojske, kar je Jenkins opisal kot "peklensko izkušnjo".

Prisiljen v poroko
Ena redkih svetlih točk je bila Hitomi Soga, Japonka, s katero se je bil v ujetništvu prisiljen poročiti, a sta se sčasoma zaljubila, saj ju je povezalo sovraštvo do njunih ugrabiteljev. Hitomi je bila ena izmed Japoncev, ki jih je severnokorejski režim ugrabil v 70. letih, da bi svoje vohune naučili japonščine.

Čeprav sta bila oba zapornika, pa Jenkins pravi, da so z njima kot s tujima zapornikoma vseeno ravnali bolje kot z običajnimi Severnimi Korejci in tudi med veliko lakoto v 90. nista bila sestradana.

Pjongjang je Hitomi leta 2002 po uspešnih pogajanjih z japonsko vlado dovolil vrnitev v domovino, kjer se ji je leta 2004 pridružil še Jenkins z njunima hčerkama. Tam se je nato tudi predal ameriški vojski, ki mu je pred vojaškim sodiščem sodila zaradi dezerterstva. Obsojen je bil na 30 dni zapora in bil nečastno odpuščen.

Do konca se je bal
Družina si je dom ustvarila na otoku Sado, od koder Hitomi prihaja, Jenkins pa se je zaposlil kot hostesnik v turističnem parku. A ga je po 40 letih življenja v izolirani državi mučil hud kulturni šok prilagajanja sodobnemu svetu - povedal je, da se računalnika nikdar ni niti dotaknil, presenetilo pa ga je tudi, koliko žensk in temnopoltih služi v vojski.

Še vedno je tudi trpel za zapleti po severnokorejskih zdravniških posegih, zato so ga morali po izpustitvi najprej hospitalizirati. In čeprav je bil svoboden, se je še vedno paranoično bal svojih nekdanjih ugrabiteljev in da ga bodo na neki točki umorili. "Severna Koreja me hoče mrtvega," je dejal avgusta za Los Angeles Times v enem svojih zadnjih intervjujev.