Tanja Majerle iz DCA na Puhovi in Milena Čukič iz DCA na Tržaški v Ljubljani sta povedali, da je z obiskom dnevnega centra vsak dan izpolnjen. Foto: Bojana Lekše
Tanja Majerle iz DCA na Puhovi in Milena Čukič iz DCA na Tržaški v Ljubljani sta povedali, da je z obiskom dnevnega centra vsak dan izpolnjen. Foto: Bojana Lekše
Pohodništvo
Gibanje v vseh življenjskih obdobjih je izjemnega pomena za zdravo starost. Foto: MMC RTV SLO
Taj či
Pred leti so raziskave potrdile, da ukvarjanje z kitajsko borilno veščino taj či pomaga pri nadzorovanju sladkorne bolezni tipa 2. Foto: EPA

Tanja Majerle iz DCA na Puhovi in Milena Čukič iz DCA na Tržaški v Ljubljani sta povedali, da je z obiskom dnevnega centra vsak dan izpolnjen. Veseli sta, da imajo starejši v Ljubljani veliko različnih možnosti, da lahko kakovostno izpolnijo čas, se učijo, telovadijo in se predvsem družijo. Začetek ni bil lahek, ampak ko sta enkrat naredili prvi korak in videli, kako sproščeno vzdušje vlada v dnevnih centrih aktivnosti (DCA), sta obe postali dejavni članici, ki center obiščeta večkrat na teden, oziroma kot pravita sami ‒ brez njega ne moreta več živeti.

Kakšne razloge sta imeli, da sta se vključili v DCA?
Tanja: Jaz sem blizu doma, in ko so odšli vnuki v šolo, sem si rekla, da moram narediti nekaj zase. Bila sem zelo vesela, ko sem bila v pokoju, vendar sta mi manjkala pogovor in komunikacija, zato sem bila zelo nesrečna doma. Mimogrede sem pazila še na vnuke. Potem ko so oni odšli, sem kolegici iz hiše omenila, da bi se nekam vključili. Tako sem začela hoditi na pilates, vendar je bilo zelo drago. Potem sem leta 2009 izvedela za center in sva šli pogledat, pa sva bili za začetku kar prestrašeni, kot da naju bo kdo ugriznil.

Milena: Meni je kolegica rekla, če bi šla na telovadbo v Koseze in mi je bilo predaleč. Potem sem hodila v šolo na Viču eno leto. Kmalu zatem sem spoznala našo vodjo Karmen in jo vprašala, kaj imajo, tako sem začela hoditi na telovadbo Tisoč gibov. Nato sem jih kar nekaj pripeljala sem, ker je bilo tam drago. Ampak vam povem, da jaz sploh rok nisem mogla dati nazaj, zdaj sem pa kot gumica, tako da telovadba resnično pomaga. A veste, kako se človek fajn počuti po njej. Tanja: Sama sicer nimam toliko telovadb, potem sem pa videla, da je še italijanščina, in to je že od leta 2009, tako da se dogaja vse živo. Super je, ker so centri odprti ves dan in tudi dejavnosti potekajo ves dan. Pri nas na Puhovi že prostora zmanjkuje. Že v pogovoru z vodjo centra sem dobila podatek, da je telovadba najbolj obiskana dejavnost.

Kam pa vidve najraje hodita?
Milena: K telovadbi (izstreli kot iz topa), ki sem jo izbrala trikrat na teden. Moram povedati, da imamo super vaditeljice, dve fizioterapevtki sta iz rehabilitacijskega centra Soča, druga je pa profesorica športne vzgoje, stara 78 let, ki vodi zelo aktivno telovadbo, saj je tudi sama zelo gibčna. Potem imamo vaje za hrbtenico, ob petkih pa varno hojo, ki je bolj sprostitvena. Čeprav moraš kar precej misliti, se mi zdi, da najhitreje mine. Zdaj imamo nekaj novega, in sicer hojo proti padcem. Ob tem je fizioterapevtka ugotovila, da več ljudi nima ravnotežja, in to mlajši, ne samo starejši. Potem imamo tudi vadbo, kjer moraš biti zelo zbran, se pravi, da moraš misliti zraven in še intenzivno delati. Ko imamo vaje, in moraš eno minuto stati na eni nogi, sama pri sebi vidim, da če nisem z mislimi pri vadbi, ne delam v redu.

Tanja: Pri meni je kar pestro. Pred leti sem hodila na biodanzo, ki je bila zame perfektna stvar. Ob ponedeljkih sem prosta, v torek je jezik, zumba in taj či, v sredo imam v šoli ustvarjalne delavnice, v četrtek znova taj či, v petek pa pilates in kakšno masažo obraza naredim, tako da sem malo pocrkljamo. Poleg tega delam še fraktale za sprostitev. Pogosto pridejo študentke in se tako fino vklopijo, predvsem pa imajo veliko potrpljenja z nami. Obiskujem tudi hojo za ravnotežje, in je super.

Milena: Pri nas imamo veliko zdravstvenih predavanj. Za vse enostavno nimam časa. Ob ponedeljkih sem tu eno uro in pol, ob torkih sem na Univerzi za tretje življenjsko obdobje tri ure, ob sredah imam oglede različnih znamenitosti in telovadbo, v četrtek sem si vzela prosto, v petek imam telovadbo, ob sobotah imamo pa izlete. Skrbim še za vnuka, tako da sem zelo utrujena in prav potrebujem dopust, kjer se bom spočila. Potem imam pa še razne družabne dejavnosti. Zdaj so me povabili še v dramsko sekcijo.

Veliko sodelujete tudi z otroki in mladimi, kar je verjetno prav prijetna popestritev vaših dejavnosti
Tanja: Me smo ravno pred kratkim nastopale na OŠ Franceta Bevka, s katero tudi drugače sodelujemo v okviru medgeneracijskega sodelovanja. Tam so imeli gledališki maraton. Pred leti se je pojavila ideja, da bi nastopale, vendar so potem vse odpovedale. Jaz sem imela pa igrico Boj na zelenjavnem vrtu še vedno v predalu. Tako, da mi je prišla prav. V enem mesecu smo se vse naučile in naredile kostume. Jaz sem sešila halje, slikarke pa so narisale na kostume zelenjavo. Bili so navdušeni, tako da so nas jeseni povabili že v vrtec in dom upokojencev.

Milena: Tudi mi hodimo veliko naokrog po šolah in vrtcih. Včasih gremo mi k njim ali pridejo pa oni k nam. Smo prav navezani. Pred nastopi gremo že prej v šolo, da se spoznamo in se tudi oni sprostijo.

Tanja: Otroci komaj čakajo na te delavnice, da se nekaj drugega dogaja. V Ljubljani je veliko možnosti, da si lahko vsak poišče nekaj zase.

Ali menita, da so ljudje še vedno osamljeni?
Milena: Veste, kaj vam bom rekla, nekateri to hočejo biti. Nekaterim se enostavno ne da vstati in so raje doma. Zame opravičila, da si osamljen v Ljubljani, ni.

Tanja: Lahko imaš eno prijateljico, da dasta druga drugi malo spodbude, vendar se mora vsak sam pri sebi odločiti. Saj sem tudi možu predlagala, da bi šel kam, pa noče. Po drugi strani je pa zelo uvideven, tako da grem sama lahko kamor koli. Ampak to imava že od nekdaj. On je imel svojo družbo, jaz svojo, in nihče ni nikogar omejeval.

Milena: Tudi moj mož se ne želi udeležiti nobene dejavnosti. Moški so tu bolj eksotika. Veste, ko gre človek v penzijo, misli, da bo vse lepo potekalo, pa ni tako. Življenje je nekaj drugega, ko te meče z ene na drugo stran. Tudi pri naju je bilo podobno. Le skrbelo me je včasih, da se ne bi kaj zgodilo. Jaz za doma enostavno nisem, zato sem vključena v toliko stvari.

Dolgčas vama ob vseh teh dejavnostih zagotovo ni. Kakšen je bil pa prehod iz delovne dobe v pokoj? Sta imeli kakšno krizo?
Milena: Nobene.

Tanja: Jaz sem si želela ostati doma. Za konec so mi otroci zapeli pesmico in jokala sem kot dež, čeprav sem si obljubila, da ne bom. Kljub temu da je bilo naporno, so mi otroci veliko dali. Meni je najbolj manjkala komunikacija, ker se osem ur nisem z nobenim pogovarjala. Še pred nekaj meseci sem hodila nazaj, ko so imele moje sodelavke pavzo, da smo se naklepetale. Potem sem v hiši našla eno gospo, da smo začele malo skupaj hoditi naokrog. Drugače sem pa visela in visela doma, samo nekaj je manjkalo.

Milena: Pri meni je bilo pa ravno nasprotno. Takoj po upokojitvi sem začela delati honorarno, čeprav sem to zdaj opustila. Me pa še vedno pokličejo.

Tanja: To je drugače. Jaz sem ostala doma in je bilo na začetku težko. Nekaj let sem skrbela za vnuke, dokler niso začeli hoditi v šolo. Potem sem šla pa v akcijo. Zdaj, ko grem na dopust, si prav rečem, oh, končno bom imela čas samo zase.

Kaj vse sta pridobili z obiskom vseh dejavnosti v teh letih?
Milena: Jaz sem dobila tu zadovoljstvo in obvezo, da moraš nekam iti.

Tanja: Vsa ta predavanja in obiski študentov, predavateljev, potem predavanja na Pedagoški fakulteti, jaz enostavno brez dnevnega centra ne morem več živeti. Tu izveš tudi ogromno novih stvari in spoznaš ljudi. Jaz imam svoj krog kolegic, s katerimi hodimo na koncerte že leta. In na začetku enostavno nisem bila sposobna vzpostaviti novih stikov. Spraševala sem se, kako bom v družbi z novimi ljudmi. Absolutno nisem bila pripravljena na to. Zdaj pa nimam več treme pred nastopom, nastopamo z igrico. Prej nisem bila prepričana sama vase, tako da sem tudi pri samozavesti veliko pridobila.

Milena: Meni pa je samozavest dala tujina. Z možem sva v Avstriji živela pet let. Tam ni nikogar, da bi se nanj naslonil. S to samozavestjo sem prišla nazaj v Slovenijo in najprej delala na banki, veliko sem jo pridobila pa tudi v zadnji službi.

Kako pa sodelujete in se razumete udeleženci v centrih, glede na to, da prihajate z različnimi značaji, znanji in pričakovanji?

Tanja: Družim se s tistimi, ki mi ustrezajo. Tako kot da je kemija med nami. Ena kolegica, ki je bila prej na telovadbi in je potem hodila tudi na pilates, je bila na začetku zelo zadržana. Vam povem, zdaj sva pa najboljši prijateljici, ker sva se zelo ujeli. Lahko se usedeva na kavi, se pogovarjava o intimnih zadevah, druga drugo poslušava.

Milena: Seveda smo različni in z enimi se bolj ujameš, z drugimi manj. Mi je pa všeč to, da smo vsi na ti, saj smo sami penzionisti, zato menim, da naj vsak titule pusti doma. V bistvu sploh ne vem, s kom sedim. Verjetno so tudi tu ljudje z različnimi nazivi, vendar se nihče ne izpostavlja. Vsi smo enaki in se super razumemo.

Včasih se stkejo tudi trdne prijateljske vezi. Omenili sta, da se tudi zaposleni zelo trudijo, da se res dobro počutite in vam tudi prisluhnejo, ko to potrebujete.
Milena: Moram povedati, da so vaditeljice in zaposlene tu v centrih zelo prizadevne.

Tanja: Za vsakega imajo lepo besedo, že na vratih nas pozdravijo, vprašajo, kako smo. One imajo ta čut, da so čisto do vseh enake, ne glede na to, kakšen si. Ali si tečen ali dobre volje, nikoli ne bomo slišali od njih žal besede.

Sta samo udeleženki ali tudi vodita kakšno dejavnost?

Milena: Sama sem tu kot neke vrste piarovka. Povsod sem, na televiziji, radiu, ker mi ni problem govoriti, saj je bila to tudi moja služba, zato mislim, da imam kar profesionalno hibo, da veliko govorim.

Tanja: Pred leti nas je zapustila vaditeljica, ki je imela pilates. Meni in še mekaterim je ta pilates zelo manjkal. In potem smo se spraševale, kako naprej. Omenila sem, da sem štiri leta hodila, sicer nimam certifikata, ampak če želijo, bom skušala pokazati vajo. Preštudirala sem tri knjige, da so bile vaje narejene, tako kot morajo biti. Povem vam, da ogromno dam tem ženskam v tisti uri, še več pa dobim. Sama ne bi nikoli doma naredila teh vaj, tam jih pa. Hodila sem tudi na nordijsko hojo, vendar me je tista ura preveč utrudila. Tako da na nordijsko grem zdaj najraje sama, tako kot tisti, ki tečejo, in pravijo da si medtem zbistrijo glavo. Imam pa še masažo dekolteja in obraza v eni sobici, tako da spet naredim nekaj dobrega za tistega, ki se pride pocrkljat.

Ko vaju poslušam, si mislim, pa saj je kar lepo tudi v tretjem življenjskem obdobju.

Milena: Penzijo imaš, pa če si še zdrav, res lahko uživaš. Živiš kot ptiček na veji. V bližini imamo tudi vsakodnevno telovadbo, ki je zunaj ob vsakem vremenu. Naredimo vaje za mehur, ožilje, masažo za oči. Kjer hočeš, lahko v Ljubljani telovadiš. Tudi veliko novih stvari izveš, kako si lahko pomagaš, kar potem poveš naprej.

Tanja: Res je lepa ta tretja življenjska doba. Tudi od mladih dobimo veliko energije, ko nas pohvalijo. Tudi mi imamo poleti v Tivoliju taj či. Ogromno je enih novih stvari in vedno je kaj novega. Se pravi, da tudi medgeneracijsko zelo dobro sodelujete.

Tanja: Zadnja leta imamo veliko študentk, ki imajo različne stvari, od jezikov do ustvarjalnih delavnic in športnih dejavnosti. Pri jeziku se je treba naučiti tako slovnice kot govora in res imajo potrpljenje z nami. Všeč nam je, ko pridejo. Včasih imajo tudi upokojenci kakšno dejavnost in so tu kot prostovoljci, v zadnjih letih je pa ogromno mladih. Verjetno pa je najtežje za tiste, ki izgubijo partnerja in nimajo blizu ožje družine.

Milena: Te so tu z dušo in telesom. Nič jim ni pretežko narediti. Tudi dežurne so, skuhajo, postrežejo. Ne da jim je to drugi dom, lahko bi rekli celo prvi, ker so se tu našle. Pomembno je druženje, ko kar pozabiš na vse tegobe in bolečine. To ti da elan za naprej.

Tanja: Spomnim se še svoje mami, pa stare mame, ko sta bili v pokoju, ampak nikoli ni nihče nikamor šel. Zdaj je bistveno drugače.

Povesta še, da so vsi zelo požrtvovalni, saj vse poteka na prostovoljni bazi, zato so nekateri v centrih že ob šestih, medtem ko jih večina pride ob devetih. V vsaki enoti imajo knjigo, kamor se ob prihodu na dejavnosti vpišejo, četudi pridejo samo na kavo in prebrat časopis. Še posebej pri telovadbi jih je pogosto preveč. Sicer pa Milena in Tanja že kujeta načrte, kaj bosta počeli jeseni, in razmišljata, kako bi vključili v športne dejavnosti še plavanje ali organizirali kakšne izlete.