Zapis poveljnika 43. pehotnega polka je le eden od utrinkov preteklosti, ki jih je v strokovno podkovanih in poglobljenih člankih o 1. svetovni vojni zbrala revija Na fronti, že 10. po vrsti.

"Očitno smo malce podcenili zanimanje za soško fronto," se je uvodoma pošalil vodja kustosov Muzeja novejše zgodovine Slovenije Marko Štepec, ko je preverjal, ali so vsi obiskovalci v viteški dvorani Cekinovega gradu sploh našli prost sedež. "Trenutno je revija Na fronti edina strokovna zgodovinska revija, ki se ukvarja izključno s 1. svetovno vojno, zato si vsekakor zasluži vso pozornost," je poudaril.

"Na Soči je Avstro-Ogrska obranila tako monarhijo kot Slovenijo, tu so se v številnih polkih borili tudi slovenski fantje, ki so čutili, da ne branijo zgolj monarhije, ampak tudi slovensko ozemlje," je dejal Tadej Munih, predsednik Društva soška fronta, ki je izdalo revijo Na fronti. "V 11. soških bitkah je kasnejši feldmaršal Svetozar Borojević von Bojna uspel zadržati Italijane, in mislim, da je prav, da "soškemu levu", poveljniku 5. avstro-ogrske armade, postavimo spomenik," je dodal. Člani Društva soška fronta bodo hrvaškemu feldmaršalu avstro-ogrske vojske septembra v parku v Solkanu postavili obeležje, ki si ga zasluži za svojo modrost in sposobnost, da je na Soči zadržal mnogo številnejše Italjane. Če bi Italijani prodrli v notranjost in zasedli večino današnje Slovenije, bi bile meje danes kaj lahko drugačne, je zapisal Munih v uvodniku.

Član uredniškega odbora Vinko Avsenak, ki je vsebino revije predstavil v krajšem predavanju, je dejal, da poskušajo za pisce člankov pridobiti čim več znanih strokovnjakov, tudi iz tujine, a vsekakor revijo dopolnjujejo tudi z manj znanimi ali pa anonimnimi pisci ter kratkimi zgodbami. Na leto izide natanko ena številka.

Zgodbe, ki jih je pisala 1. sv. vojna
Družina Rafaela Krapeža je, ko je vojna vihra dosegla Gorico, morala na pot begunstva že zelo zgodaj, je Avsenak predstavil eno od zgodb. Pet otrok je bilo in pod "poveljstvom" najstarejše sestre, so se skrili v Trnovskem gozdu pri Gorici. Zakaj so se vrnili v Gorico, kjer je "smrt prežala na vsakem koraku", že čez nekaj dni, se Rafael ni več spomnil. Med 2. soško ofenzivo je vsa družina pobegnila na Madžarsko, razen očeta, ki je delal na železnici in zaradi službene dolžnosti ni mogel oditi. Oče jih je pripeljal nazaj, a prišla je 3. soška ofenziva in znova so morali na pot, tokrat v Avstrijo v bližino madžarske meje, kjer so se preživljali s tihotapljenjem živil čez mejo. Tu se je zgodila tudi velika družinska tragedija, ko je eden od otrok utonil v donavskem kanalu. Po 12. soški bitki oktobra 1917, t. i. "čudežu pri Kobaridu", ko je Italijane odpihnilo daleč proč vse do reke Piave, pa se je družina lahko znova vrnila domov v Gorico.

Naslednja zgodba je zgodba Matije Tomšiča, narednika avstro-ogrske vojske, ki je bil majhne postave, droben, toda zelo vražji, kot ga je opisal Avsenak in dodal, da je bil za svojo hrabrost trikrat odlikovan z medaljo. Prebrodil je bojišča vse od Galicije do soške fronte in Južne Tirolske.

"Ti naredi po svoje, jaz pa po svoje"
Andrej Majnik pa je služil v 5. domobranskem pehotnem polku in bil poslan na rusko fronto v Galicijo. "Takrat so na splošno še mislili, da se bodo vrnili že za prvo trgatev domov ali pa vsaj do božiča, no, to se ni zgodilo, saj so kar štirikrat dočakali božič, pa se še niso vrnili domov in mnogi, premnogi nikoli," je Avsenak opisal naivno romantično prepričanje, da bo vojne hitro konec. Rešilo ga je več čudežnih naključij, saj se je za las izognil amputaciji obeh nog zaradi ozeblin, preživel pa je tudi hudo rusko protiofenzivo marca 1915 in padel v ujetništvo. Ker je v Rusiji med vojno primanjkovalo moških, ki so bili večinoma vsi na fronti, so ruske oblasti ujetnikom naložila različna dela. "Ker je znal rusko, se je znašel in delal v tovarni sladkorja nekje ob črnomorski obali, potem pri lekarnarju, pomagal v gospodinjstvu, sekal drva," je našteval.

Za veliko noč so ga poslali blagoslovit hrano, a se je zaklepetal z znancem in zamudil obred. Z neblagoslovljeno košaro je nato odhitel domov in upal, da ne bodo ugotovili, kako je zamočil. Nič niso posumili, ga je pa gospodinja nagnala k spovedi, ker drugače ne more jesti "blagoslovljene" hrane. Takoj je bil pred novo zadrego: kako se bo kot katoličan spovedal pri pravoslavnem duhovniku? Vseeno je odhitel v cerkev in poiskal duhovnika ter mu razložil svoj nerodni položaj. "Ti naredi po svoje, jaz bom pa po svoje," mu je odvrnil pravoslavni pop, ki ni prav nič zapletal položaja.

Med oktobrsko revolucijo se je pridružil še rdeči gardi in kmalu je prišel čas za slovo od Rusije in odhod domov. Svojega sotrpina iz ujetništva, Nemca, je vprašal, zakaj se ne pripravlja na odhod domov. "Doma imam ženo in dva otroka, a mislijo, da sem padel, a tudi tukaj imam ženo in dva otroka, zato bom ostal kar tukaj," mu je pragmatično odvrnil. Andrej se je nato preko Bolgarije vrnil v Avstrijo, kjer so ga dodelili 2. gorskemu strelskemu polku in ga poslali na Piavo, kjer je dočakal konec vojne, je sklenil zgodbo Avsenak.

Vojaška pokopališča v Podmelcu
V Baški grapi je stala velika avstro-ogrska bolnišnica, zato je bilo v bližini tudi več pokopališč. Bolnišnico je med vojno večkrat obiskal dr. Henrik Tuma, ki je v spominih opisoval grozo in nemogoče razmere dela ter trpljenje ranjencev. Po njegovih navedbah so ranjence, ki so trumoma prihajali s fronte, označevali bodisi z rimsko I., II. ali pa III., pri čemer v prvi skupini skoraj ni bilo upanja, da bi ranjenec preživel, pri tretji pa je šlo za lažje poškodbe.

Na enem od teh pokopališč je pokopan tudi avstro-ogrski vojak Laszlo Mate, mlad kmet iz Silice, ki je ob odhodu na fronto doma pustil tri otroke. Njegov grob je po dolgem iskanju našel njegov vnuk, Laszlo Mate, upokojeni profesor iz Košic na Slovaškem, ki mu sedem ohranjenih dedovih dopisnic, s katerih se je dalo razbrati drobce dedove vojaške poti, ni dalo miru. Pogosto je razmišljal, kako bi se lahko lotil iskanja, potem pa so ga usmerili na Vojaški arhiv na Dunaju, kjer je izvedel, da je Laszlo Mate iz Silice, rojen 1884, padel na soški fronti in bil pokopan 20. marca 1916 v kraju Podmelec, v grobu št. 72. V arhivu Upravne enote Tolmin so nato iz skic treh parcel nekdanjega vojaškega pokopališča Klavže/Podmelec ugotovili položaj groba št. 72 in vnuk je končno našel, kje je pokopan njegov ded.
.

.
Vojaški tabor Segeti
V bližini Kostanjevice je bil velik vojaški tabor Segeti, kjer je bilo nastanjenih najmanj 5 tisoč vojakov. Tabor so zgradili jeseni 1915 v času, ko so potekali boji na doberdobskem Krasu. Avsenak tu poudari zanimivost, da so zgradili veliko število objektov za zabavo vojakov, kot je kino, kavarna, vrtiljak in zibalni čolni. Odprli so tudi kegljišče, za potrebe po resnejši "zabavi" pa je poskrbela knjižnica, saj nadvojvoda Jožef nikakor ni želel, da bi se njegovi vojaki dolgočasili.

Tega se je zavedal tudi Jeno Tersanszky, poveljnik voda kraljevega in cesarskega 43. pehotnega polka, ki se je boril vso 1. sv. vojno. V vojnem romanu Zgodba svinčnika je nazorno zapisal: "Največja groza vojaka je dolgčas. Če ostane sam, če mu je dolgčas, če vojak počiva, potem njegovo srce prevzame skrb za mater, očeta, Lidiko, vrtiček, telička Bimba, konjička Vilinca in psa, za dom, za vas, za mir. Pride do melanholije, upora, preklinjanja, joka. Zato mladeničev niti za uro ne smemo pustiti brez zaposlitve. Če ni vaj in čiščenja, potem igra, pesem, druženje in izhod ..."

Dobro pa je bilo poskrbljeno tudi za duhovno oskrbo, kot je zapisal kronist 39. pehotnega polka: "Ne samo telesu, tudi duši so ustregli tukaj! Zgradili so kapelico, cerkev in molilnico za vsako veroizpoved."

Kratke zgodbe
"So biseri, cukrčki, ocvirki te naše revije in jih rade volje objavljamo, če le imajo neko vrednost," je Avsenak opisal kratke zgodbe. Ena takšna zgodba je zgodba o italijanskem vojaku, ki ga je zaradi dogodkov med vojno pekla vest in se je leta 1970 vrnil v Drežnico, ki jo je zasedel s svojo enoto takoj na začetku v prvih dneh vojne. Vas je bila takrat že izpraznjena in evakuirana, a gluhonemi možakar po imenu Simon Koren je ostal v vasi, saj ni želel oditi v begunstvo. Italijanska enota pa ga je po prihodu ustrelila, ker naj bi bil avstrijski vohun. Prav lahko je bil Simon prva civilna žrtev vojne pri nas, je menil Avsenak.

Zgodba Antona Mavriča iz Goriških brd, ki je bil mobiliziran star 38 let, takoj ob začetku vojne, in je ob odhodu k vojakom doma pustil ženo in deset otrok, govori o anekdoti mobiliziranih vaščanov. Ob kozarcu žlahtne kapljice so pred odhodom samozavestno modrovali, da bo vojne hitro konec in da bodo doma še pred trgatvijo, a stari sosed je s palico pokazal na 14-letnega Antonovega sina Mirka in dejal: "Preden bo vsega konec, bo tudi on moral v vojsko." In stari mož je imel prav, vojna se je zavlekla dolga leta po tisti trgatvi in oktobra leta 1917, kot 17-letnik, je bil potem Mirko res mobiliziran.

Italijanski vitezi na fronti
Beremo lahko tudi o bogati slovenski kulturni dediščini ter o raznovrstnem orožju in opremi, na primer oklepih Farina, v katerih so bili italijanski vojaki videti kot srednjeveški vitezi in ki naj bi jih ščitil pred streli sovražnika med plazenjem do sovražne bodeče žice. Avstro-ogrskim vojakom so se gotovo zdeli nesmiselni, saj je takšnega okornega vojaka hipoma pokosil rafal iz strojnice. Kot oklepe so jih kmalu nehali uporabljati, so pa ostali v uporabi kot fiksni prsobrani pred strelskim jarkom vse do konca vojne. Zanimiva je tudi italijanska ročna bomba Venturi, ki je specializirana za gorsko bojevanje in obrambo više ležečih položajev, na ravnini pa je neuporabna, saj bi kaj hitro z njo lahko pobil lastne vojake.
A to je le majhen delček zgodb vojakov in njihovih družin ter različnih tematik iz vihre velike vojne, ki so jih zbrali v reviji, opirajoč se na dnevniške zapise vojakov, vsebino razglednic, pa tudi pričevanj udeležencev vojne.