Vojna vihra pred 100 leti je vzela mnogo mladih življenj slovenskih vojakov, v njihovih družinah pa za vedno pustila praznino, ki jih je spominjala na tragedije tistega časa.

Eden izmed vojakov, ki se nikoli več ni vrnil domov, je Mirko (Ferdinand) Kovačič iz Sv. Trojice v Slovenskih goricah. Pred vojno je bil učitelj v Selnici ob Dravi, ko so ga poleti 1914 vpoklicali v vojsko. Postal je sanitejec, torej del bolničarskih enot, ki so oskrbovale ranjene na fronti in v neposrednem zaledju.

Padel je v Jamljah (Iamiano) pri Doberdobu 19. oktobra 1915 in tam so ga tudi pokopali. Star je bil 29 let.

Imate morda svojo zgodbo, fotografije, pisma ... Posredujte nam jih.

Pred odhodom v vojsko je staršem napisal ganljivo pismo.

Ljubi starši!

Pozvan sem v vojsko, kam pridem, ne vem. Mislim pa, da hudega za mene ne bo.
Za vsak slučaj pa: srčna Vam hvala za vse dobrote in ljubezen, meni izkazano. Prosim vas za odpuščanje za vse neprilike, ki sem Vam jih prizadel. Ohranite me v dobrem spominu.

Poročati vam hočem vsaki dan, kako se mi bode godilo.
V prigibu Vam pošljem moje premoženje. Drugega nimam. Ako se ne vrnem, najdete ključ od moje sobe pri gdč. Janzučičevi.

Bodite iz domačih tleh prav večno pozdravljeni od Vašega do zadnjega vzdihljaja hvaležnega sina
Mirka.


Pismo in razglednico, poslano iz Sežane z njegovo sliko in sliko njegovih kolegov - sanitejcev, nam je posredovala njegova pranečakinja Alenka Cvetkovič.