Oliver Dragojević je edini hrvaški zabavni glasbenik, ki se lahko pohvali z nastopi v znamenitih svetovnih dvoranah, kot so londonska Royal Albert, pariška Olympia, sydneyjska Operna hiša in newyorška Carnegie. Foto: MMC RTV SLO
Oliver Dragojević je edini hrvaški zabavni glasbenik, ki se lahko pohvali z nastopi v znamenitih svetovnih dvoranah, kot so londonska Royal Albert, pariška Olympia, sydneyjska Operna hiša in newyorška Carnegie. Foto: MMC RTV SLO

V skupini sem na začetku samo igral. Ko smo končno dobili mikrofon (to je bil slovenski, Iskrin mikrofon), nismo vedeli, kdo bo pevec. Bil sem najmlajši v skupini, zato so se preostali člani skupine odločili, da bom kar jaz prepeval. Tako sem začel svojo kariero. Ker smo preigravali tuje glasbene uspešnice, mi ni bilo težko.

O začetkih
Oliver Dragojević v Križankah
Glasbeno kariero Oliverja Dragojevića je najbolj zaznamovalo sodelovanje s hrvaškim, zdaj že pokojnim, skladateljem zabavne glasbe Zdenkom Runjićem. Foto: MMC RTV SLO

Ko poješ že petdeset let in, na primer, neštetokrat odpoješ Skalinado, bi moralo to postati rutina. A ta beseda, ki jo odpojem, meni nekaj pomeni. Vsakič na nastopu prevaram sam sebe in mi je lepo. Še vedno verjamem v to, kar počnem. Klavir mi veliko pomeni. Z njim sem sam svoj ustvarjalec. Vse delam sam. Zaprem oči in sem v svojem filmu; takšnem, ki mi je všeč.

O rutini (ki to ni)
Oliver Dragojević
Najsrečnejši je v krogu družine, na morju in na odru v družbi mikrofona ter klavirja. Foto: MMC RTV SLO

Nimam Facebooka in elektronske pošte ... se pravi, stvari, brez katerih so danes ljudje hendikepirani. Imam samo telefon, da se lahko slišim s prijatelji. Včasih je bilo drugače. Ko si nekoga potreboval, si šel k njemu. Zdaj je to nemogoče. Vse se prehitro dogaja. Imaš takojšen dostop do informacij.

Oliver Dragojević
Zna si vzeti čas zase, za svojo družino in prijatelje. Foto: MMC RTV SLO
Oliver Dragojević

Najsrečnejši je v krogu družine, na morju in na odru v družbi mikrofona ter klavirja. Ko igra in poje, zapre oči in se preseli v čisto svoj svet. Še vedno rad počne to, po čemer ga poznamo že več kot petdeset let. Čeprav ga številni uvrščajo med značilne predstavne dalmatinske popevke, je Oliver prav gotovo več kot to. Je vrhunski glasbenik, ki zna z glasom in svojo interpretacijo vnesti v pesmi bogata čustva, ki prepričajo poslušalce.

Prav zato ima zvesto občinstvo, ki ga spremlja vsa leta. Čeprav ne mara govoriti o sebi, sva ob obvezni dopoldanski kavici poklepetala o stvareh, ki so mu v življenju najpomembnejše. "Glasba, morje, ki je neizogibno, družina, prijatelji ... Ne nujno v tem vrstnem redu, ker so vse te stvari zame pomembne. Brez glasbe in morja ne morem, brez družine pa tudi ne. Moja družina je velika, v njej je veliko otrok, smo kot majhna državica."

Kako se je vse začelo ...
Oliver Dragojević se je rodil leta 1947 v Veli Luki na Korčuli. Imel je tri sestre, ki so zelo kmalu umrle, pozneje je dobil mlajšega brata, ki pa je tudi že pokojen. Njegovo otroštvo je bilo zaznamovano z glasbo. Oče Marko mu je kupil ustno harmoniko, ko je bil star pet let, in nanjo še vedno občasno zaigra. Pozneje se je naučil igrati še na klavir, klarinet in baskitaro. "Moji glasbeni začetki so bili klasični. Hodil sem v glasbeno šolo in igral na klarinet. Po srednji glasbeni šoli sem se vpisal na akademijo, kjer sem končal samo dva letnika. V tistem času sem že začel igrati v skupini in mojega uradnega šolanja je bilo konec. Vsak večer smo igrali in zjutraj sem bil preutrujen, da bi hodil na predavanja. Sicer pa sem obiskoval teoretično smer, kjer ni bilo poudarka na glasbilu, zato me študij niti ni več zanimal."

Prvi Oliverjev nastop je bil leta 1961 na splitskem otroškem festivalu, kjer je zapel skladbo Baloni. Sredi šestdesetih let je začel redno nastopati s skupino Batali, kjer je na začetku igral samo klaviature. "Mikrofona takrat še nismo imeli. V skupini sem na začetku samo igral. Ko smo končno dobili mikrofon (to je bil slovenski, Iskrin mikrofon), nismo vedeli, kdo bo pevec. Bil sem najmlajši v skupini, zato so se preostali člani skupine odločili, da bom kar jaz prepeval. Tako sem začel svojo kariero. Ker smo preigravali tuje glasbene uspešnice, mi ni bilo težko."

Glasbeno kariero Oliverja Dragojevića je najbolj zaznamovalo sodelovanje s hrvaškim, zdaj že pokojnim, skladateljem zabavne glasbe Zdenkom Runjićem. Čeprav je njegov prvi pravi nastop na Splitskem festivalu z Runjićevo skladbo Picaferaj minil neopaženo, pa je že leta 1974 na festivalu slavil s skladbo Ča će mi Copacabana. Naslednje leto mu je Zdenko napisal pesem Galeb i ja, ki mu je prinesla pogodbo za prvo samostojno ploščo. Takrat se je začela Oliverjeva uspešna solistična kariera, ki še vedno traja. Zdenko Runjić mu je napisal nekaj največjih uspešnic in njuno sodelovanje je trajalo četrt stoletja. "Zdenko je bil prijatelj vodje benda, v katerem sem igral. Delal je na radiu in prosil sem ga, naj napiše uvodno skladbo za naše nastope. Odgovoril mi je, da ne ve, kakšen pevec sem, in je napisal instrumentalno pesem. Ko sva se bolje spoznala, mi je leta 1967 za Splitski festival napisal prvo skladbo, Picaferaj. Tako se je začelo najino prijateljstvo in sodelovanje. On mi je napisal najboljše pesmi."

Oliver dodaja, da mu največ pomeni besedilo: "V njem mora biti moja intimna zgodba ali vsaj delček nje. Edino tako se najdem v neki skladbi. Morda zveni egoistično, a to je odločilno, da odpojem prepričljivo in iskreno. Veliko ljudi misli, da sam pišem besedila za skladbe, pa jih ne. Veliko jih je napisal Zdenko Runjić pa tudi drugi pesniki, kot so Momčilo Popadić, Tomislav Zuppa, Jaša Fiamengo ... sami odlični avtorji. Sam sem v zadnjem času napisal štiri skladbe, a samo glasbo. Besedil ne morem pisati. Nočem se sleči do golega."

Dalmatinski Ray Charles?
Ko sem se lani pogovarjala z Gibonnijem in je beseda nanesla na Oliverja Dragojevića ter njuno sodelovanje, mi je Gibonni rekel, da ima Oliverja za dalmatinskega Raya Charlesa in da mu je žal, ker svojega potenciala ne izkoristi do konca. Po njegovem mnenju bi lahko pel veliko zahtevnejše skladbe. Oliver odgovarja: "To je pravzaprav rekla njegova spremljevalna pevka Maja, ko me je poslušala na podelitvi porinov. Ampak kaj to sploh pomeni, 'zahtevnejše pesmi'? Danes je težko najti skladbo dobrega avtorja in tekstopisca. Skladbe, kot so Cesarica, Ništa novo, Magdalena, Ostavljam te samu in podobne se ne zgodijo vsak dan. Poleg tega je nemogoče biti Ray Charles. V Sloveniji imate mladeniča, ki odlično oponaša Raya Charlesa. To je Uroš Perič. Edina dobra kopija, ki sem jo slišal. A mislim, da je škoda nekoga oponašati. Sam sem našel nek svoj izraz, ki je ljudem všeč, in ta izraz ohranjam."

Glasba ni rutina
Več kot dvajset studijskih plošč, več kot šestdeset uspešnic na radijskih lestvicah, nešteto odigranih koncertov, priznanja, nagrade ... To je samo delček bilance Oliverjeve petdesetletne kariere. A svoje delo še vedno opravlja z veseljem. "Ko poješ že petdeset let in, na primer, neštetokrat odpoješ Skalinado, bi moralo to postati rutina. A ta beseda, ki jo odpojem, meni nekaj pomeni. Vsakič na nastopu prevaram sam sebe in mi je lepo. Še vedno verjamem v to, kar počnem. Klavir mi veliko pomeni. Z njim sem sam svoj ustvarjalec. Vse delam sam. Zaprem oči in sem v svojem filmu; takšnem, ki mi je všeč."

Odnos do sodobne tehnologije
Svet in življenje pa tudi glasbena industrija so se v letih njegovega ustvarjanja precej spremenili. Kako se Oliver znajde v dobi tehnološkega napredka? "Nimam Facebooka in elektronske pošte ... se pravi, stvari, brez katerih so danes ljudje hendikepirani. Imam samo telefon, da se lahko slišim s prijatelji. Včasih je bilo drugače. Ko si nekoga potreboval, si šel k njemu. Zdaj je to nemogoče. Vse se prehitro dogaja. Imaš takojšen dostop do informacij. Na YouTubu lahko najdeš katero koli skladbo, ki te zanima. Ne vem, ali je to pametno, vem samo, da ni več pesmi, ki sem jih imel rad, da ni več življenja, ki je bilo zelo mirno. Vse smo počeli enako, samo več časa smo imeli. Zdaj tega časa ni več. Danes si, jutri te ni več. Govorim za mlade glasbenike. To je grozno. Kadar verjameš, da je nekaj dobro, pa te nekdo prepričuje, da je dobro samo tisto, kar se prodaja in je komercialno. Mladim je danes težko."

Morda je to eden izmed razlogov, zakaj na svetovnem glasbenem prizorišču še vedno kraljujejo stare legende? "Vem, to je na primer Tony Bennett, da ne omenjam Stevieja Wonderja, Erica Claptona, Stinga in Rolling Stonesov. To so ljudje, ki so s svojimi skladbami pustili pečat v glasbeni zgodovini. Tega se ne da uničiti. Danes pa se novi glasbeniki pojavijo za kratek čas in že jih zamenjajo novi. Zanimiv mi je fenomen Lady Gaga. Prepeva instantno glasbo. Nekajkrat pa sem jo slišal, ko je prepevala skladbe zunaj svojega sloga, in slišal, da zna in odlično poje. V Ameriki so vzgojeni drugače kot pri nas. Tam živijo z glasbo že od rojstva naprej. Pri nas pa začnemo dobro glasbo poslušati, ko si dovolj zrel, da jo razumeš. Pri njih pa je to, kot bi rekel 'Dober dan'."

Koncerti in prosti čas
Oliver Dragojević je edini hrvaški zabavni glasbenik, ki se lahko pohvali z nastopi v znamenitih svetovnih dvoranah, kot so londonska Royal Albert, pariška Olympia, sydneyjska Operna hiša in newyorška Carnegie. A Oliver ne mara sedeti na lovorikah. Pred njim so že novi koncertni izzivi. "Dogovarjam se za nastopa v Moskvi in Tokiu. Želim si nastopiti v Riu de Janeiru. Imam še nekaj nedoseženih ciljev in upam, da se mi bodo uresničili. Po naravi sem zelo vztrajen. Hočem si privoščiti stvari, o katerih sem sanjal kot mladenič. Do zdaj je bilo enkratno. Koncerti so bili odlični, imel sem tuje glasbene goste, ki mi veliko pomenijo. Dokler sem živ, bi rad uresničeval svoje cilje."

Verjamem, da bo Oliver uresničil vse svoje sanje in s svojim glasom še dolgo razveseljeval poslušalce. Tudi zato, ker si zna vzeti čas zase, za svojo družino in prijatelje. "Sicer psihično ne bi zdržal. Pozimi zelo veliko delam. Takrat je slabo vreme in morja ne pogrešam. Ko pa pride poletje in vidim to edinstveno naravo, hočem biti z ženo in otroki. Ko smo skupaj, se imamo zelo radi. To je pravo prijateljstvo. Že pred dvajsetimi, tridesetimi leti sem si rekel: 'Oliver, nisi tako neumen, da boš celo svoje življenje posvetil delu.' Takrat sem se odločil, da bom vsako poletje prost. Zame je to rešitev. Če ne bi imel tega, bi verjetno končal na psihiatriji ali na kakšnih močnih tabletah."

V skupini sem na začetku samo igral. Ko smo končno dobili mikrofon (to je bil slovenski, Iskrin mikrofon), nismo vedeli, kdo bo pevec. Bil sem najmlajši v skupini, zato so se preostali člani skupine odločili, da bom kar jaz prepeval. Tako sem začel svojo kariero. Ker smo preigravali tuje glasbene uspešnice, mi ni bilo težko.

O začetkih

Ko poješ že petdeset let in, na primer, neštetokrat odpoješ Skalinado, bi moralo to postati rutina. A ta beseda, ki jo odpojem, meni nekaj pomeni. Vsakič na nastopu prevaram sam sebe in mi je lepo. Še vedno verjamem v to, kar počnem. Klavir mi veliko pomeni. Z njim sem sam svoj ustvarjalec. Vse delam sam. Zaprem oči in sem v svojem filmu; takšnem, ki mi je všeč.

O rutini (ki to ni)

Nimam Facebooka in elektronske pošte ... se pravi, stvari, brez katerih so danes ljudje hendikepirani. Imam samo telefon, da se lahko slišim s prijatelji. Včasih je bilo drugače. Ko si nekoga potreboval, si šel k njemu. Zdaj je to nemogoče. Vse se prehitro dogaja. Imaš takojšen dostop do informacij.

Oliver Dragojević