Pesmi štirih danes uvrščamo med osrednje knjižne izdaje druge polovice 20. stoletja. Nekdanji urednik pri Cankarjevi založbi Zdravko Duša se je ob predstavitvi jubilejne izdaje pogovarjal s še edinim živečim članom četverice, Cirilom Zlobcem. Pesnik je med drugim razkril zanimivo drobtinico zgodovine: štiri pesnike je založba v eni sami knjižici izdala - zaradi pomanjkanja papirja.

Poti mladih pesnikov so se križale po naključju
Pesnik, ki bo letos praznoval 90. rojstni dan, je spomnil na začetke nastanka zbirke in spregovoril o druženju mladih pesnikov. "Danes se zdi, da je bilo vse načrtovano, a stvari so se odvijale povsem spontano," je dejal. Vsi štirje so se bolj kot ne po naključju spoznali na literarnih srečanjih, ki so jih vodili tedaj uveljavljeni literarni kolegi, kot so Miško Kranjec, France Bevk in Anton Ingolič. Na srečanja je prihajalo precej mladih, med njimi po Zlobčevih besedah tudi precej netalentiranih posameznikov. Pri tem je omenil Menartovo izjavo, "da bo on naredil red". Po Menartovih takratnih besedah so za prihodnje resne pesnike šteli le oni štirje in Ivan Minatti.

Leta preloma s poetiko NOB-ja
Po Zlobčevih besedah so imeli srečo, da so "padli v prehoden prostor, ki ga je bilo treba napolniti". "Pred nami so bile generacije literatov, navdahnjene z idejami NOB-ja in željo po gradnji socializma, za nami pa močan val modernističnih pesnikov," je pojasnil pesnik. Sami so se odločili, da ne bodo pisali tako, kot so od njih pričakovali. Ta odločitev je od njih zahtevala pokončnost, sploh za preostale člane četverice, ki v nasprotju z njim niso bili v NOB-ju. "Sam sem v zagovorih vedno poudarjal, da sem šel v partizane zaradi želje po svobodi, ki je tudi osebna, zato so mi rekli, naj mi bo," se spominja Zlobec.

Pragmatična odločitev za skupno zbirko
Pesmi, izdane v skupni zbirki, so sprva želeli izdati posamično, a so jim na založbi dejali, da bo bolj smotrno, če izdajo skupno zbirko, saj da ni papirja, se spominja Zlobec. Pesniška zbirka je kmalu zaslovela, kratka razmišljanja o pisanju poezije vseh štirih mladih pesnikov, ki so bila dodana pesmim, pa so v drugih republikah nekdanje Jugoslavije razglasili za manifest slovenske poezije.

Štirje Prešernovi lavreati
Avtorji so bili navdušeni nad hvalo, obenem pa užaljeni nad odločitvijo založbe, saj kar 35 let niso dovolili ponatisa zbirke, je pojasnil Zlobec. Na vprašanje Duše, ali so si bili kdaj tekmeci, pa je odvrnil, da so si bili precej enaki tako po številu lastnih del kot prevodov pa tudi po prejetih nagradah. Vsi smo prejeli tudi Prešernovo nagrado, je spomnil Zlobec.