"Mislim, da imamo v zdajšnjem času že veliko pokazati, želeli pa bi si, da bi bila mreža strokovnjakov in organizacijskih postopkov še bolj razširjena in enakomerna po vsej Sloveniji, a se to z velikimi koraki tudi izvaja," pravi Urška Lunder, ena od vodilnih strokovnjakov za paliativno oskrbo pri nas. Foto: MMC RTV SLO
Vsi poklici, ki sodelujejo v paliativni oskrbi, naj bi imeli tudi osnovne psihološke veščine, poudarja dr. Lundrova. Foto: MMC RTV SLO
" V paliativni oskrbi se ukvarjamo z življenjem, ne s smrtjo, temveč z življenjem, do zadnjega trenutka, " pravi strokovnjakinja za paliativno oskrbo. Foto: MMC RTV SLO

Zajema nego in obvladovanje telesnih simptomov bolezni, hkrati pa strokovnjaki multidisciplinarnega tima veliko pozornosti namenjajo tudi lajšanju psihičnih in socialnih težav. Ne le umirajočih, temveč tudi njihovih svojcev.

Državni program paliativne oskrbe je bil potrjen aprila 2010 zato, da se tudi v Sloveniji po vzoru iz tujine sistemsko uredi izvajanje paliativne oskrbe. Kot poudarjajo na Onkološkem inštitutu, je namen paliativne oskrbe vzdrževati optimalno kakovost življenja, upoštevajoč vse bolnikove potrebe ter pomagati svojcem med boleznijo, umiranjem in potem tudi med žalovanjem.

"Kadar je (op. ob koncu življenja) vključena paliativna oskrba, je kakovost življenja boljša. V paliativni oskrbi se ukvarjamo z življenjem, ne s smrtjo, temveč z življenjem, do zadnjega trenutka, " pravi strokovnjakinja za paliativno oskrbo Urška Lunder, ki vodi paliativno oskrbo na kliniki Golnik.

Kot poudarja, je ključno pri tem, da telesno človek ne trpi, da ima podporo svojih bližnjih, ki pa so tudi hkrati podprti v svojih psihosocialnih težavah. Pri tem se dotikajo tudi različnih eksistencialnih stisk, ko vsakogar skrbi, kako je, ko bo konec življenja. "Ampak to lahko prinaša tudi nove vidike vrednot v življenju: čeprav telo slabi in je prizadeto od kroničnih bolezni, pa lahko človek v sebi v tem zadnjem času spoznava najpomembnejše vrednote. Včasih v izjavah takšnih bolnikov slišimo, da so bili to časi, ki so bili več vredni kot zadnjih deset let življenja," pravi Lundrova.

In kje je Slovenija v primerjavi s tujino?
"Mislim, da imamo v zdajšnjem času že veliko pokazati, želeli pa bi si, da bi bila mreža strokovnjakov in organizacijskih postopkov še bolj razširjena in enakomerna po vsej Sloveniji, in to se z velikimi koraki tudi izvaja," pravi Urška Lunder.

Kot pojasnjuje, izkušnje iz tujine kažejo, da je najprej potrebnih kakšnih deset let, da se spremenijo stališča v družbi. "Da se odpre občutljivost za to tematiko, kajti te smeri v zdravstvu ne podpira farmacija ali visoka tehnologija, temveč ozaveščena javnost, zato je postopek vpeljevanja paliativne oskrbe počasnejši in je treba najprej delovati v javnosti in senzibilizirati ljudi o tem." Zadnja faza uspešne vpeljave je, ko se organizacijsko že vzpostavljene strukture paliativne oskrbe razumejo kot norma, kot standard in so ljudem povsod na voljo.

Kot pravi dr. Lundrova, v paliativni oskrbi veliko pozornosti namenjajo tudi svojcem umirajočih, ki jim pravijo sekundarni bolniki. "Nimajo sicer telesne bolezni kot bolnik, imajo pa vse druge, psihične in socialne ter ekstistencialne težave. Včasih je celo bolj potrebna usmeritev k svojcu kot bolniku. Včasih bolnik bolje sprejema svoje stanje, njegovi najbližji pa so lahko celo kak korak zadaj. In jih moramo počakati, da jih podpremo, da jim pomagamo priti v stik z dogajanjem."

Eden izmed izzivov, s katerimi se spopada stroka, je dovolj strokovnjakov, ki tvorijo multidisciplinarni tim. Kot navajajo na Onkološkem inštitutu, so v ožjem timu lečeči onkolog, medicinska sestra, socialni delavec in koordinator tima za paliativo, v širši tim pa so vključeni še strokovnjaki različnih strokovnih enot: ambulanta za zdravljenje bolečine, oddelek za psihoonkologijo, enota za klinično prehrano in dietoterapijo, enota za fizioterapijo in lekarna s kliničnim farmacevtom.

Vsi poklici, ki sodelujejo v paliativni oskrbi, naj bi imeli tudi osnovne psihološke veščine, poudarja dr. Lundrova. Torej, da bi strokovnjaki znali podpirati nekoga v čustveni stiski in mu svetovati, kako se spoprijeti s težavnimi okoliščinami.

Družinski sestanki: kaj pričakuje umirajoči?
Paliativno oskrbo v zadnjih letih uvajajo tudi v številne domove za starejše. Po besedah Lundrove v Sloveniji vsako leto v domovih za starejše umre več kot 3500 oskrbovancev, velika večina pa si jih želi umreti v domu, torej v znanem okolju, in ne v bolnišnici. "Večina starejših v domovih za starejše občane ne želi priti v bolnišnico ob koncu svojega življenja, ne želijo imeti prehrane z medicinsko pomočjo in ne želijo različnih cevk pri dihanju z aparati. Želijo naravni potek in ostati v domu, in če je le mogoče, v navzočnosti svojcev, še dodaja."

Zato se po besedah Lundrove tudi strokovno osebje v domovih za starejše pripravlja na bolj strokovno paliativno oskrbo z znanjem, kako ravnati s stanovalci ob napredovali kronični bolezni. Še pomembneje pa je, da znajo pri znanih kroničnih boleznih predvideti potek bolezni in že zgodaj organizirati družinske sestanke, se pogovoriti z drugimi stanovalci in s svojci, kaj pričakujejo starejši ob koncu, česa si ne želijo, kje bi želeli imeti nadzor in svojo odločitev.

Pogovor z dr. Lundrovo si lahko ogledate s klikom na spodnjo povezavo.