Za delovanje na kulturnem področju sta zakonca Škof leta 2010 prejela tudi Trdinovo nagrado (najvišjo občinsko nagrado za delovanje na področju kulture). Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Za delovanje na kulturnem področju sta zakonca Škof leta 2010 prejela tudi Trdinovo nagrado (najvišjo občinsko nagrado za delovanje na področju kulture). Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Zakonca Škof
Za delovanje na kulturnem področju sta zakonca Škof leta 2010 prejela tudi Trdinovo nagrado (najvišjo občinsko nagrado za delovanje na področju kulture). Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Zakonca Škof
Jožica in Rudi Škof med ustvarjanjem s kamnom. Foto: Osebni arhiv Jožice Škof
Jožica Škof
Jožica Škof je vsestranska umetnica. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Jožica Škof
Jožica Škof je oblikovala tudi vizualno podobo številnih pesniških zbirk. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Novo mesto
S kamnom je treba delati previdno, potrpežljivo in z nežnostjo, pravi Jožica Škof. Foto: MMC RTV SLO/Bojana Lekše
Razstava
Utrinek z razstave izdelkov Ti si meni dar v gradu Brežice. Foto: Osebni arhiv Jožice Škof

Pred leti pa se je, tako kot mož Rudi, začela ukvarjati s kiparstvom, ki ji pomeni sprostitev. Skupaj z drugimi ustvarjalci so ob pomembnih obletnicah mesta pripravili več skulptur, ki jih lahko opazimo med sprehodom po dolenjski prestolnici.

Pogovor ob domačem soku in zavitku je minil, kot bi mignil, saj gospa Jožica s posebnim žarom in nalezljivo pozitivno energijo pripoveduje o svojem ustvarjanju. Ideje, kaj vse bi lahko še naredila, se kar vrstijo. Za delovanje na kulturnem področju sta zakonca Škof leta 2010 prejela tudi Trdinovo nagrado (najvišjo občinsko nagrado za delovanje na področju kulture). V zadnjih letih se Jožica Škof posveča organizaciji različnih kulturnih prireditev, likovnih in kiparskih kolonij ter srečanj v zasebni galeriji. Oblikovala in ilustrirala je več pesniških zbirk ter sodelovala pri likovni opremi ter oblikovanju knjig in različnih grafičnih izdelkov, poslovnih in protokolarnih daril. Več let je izdajala miniaturni namizni koledarček s svojimi akvareli.

Omenili ste, da z možem Rudijem veliko kiparita in sta skupaj sodelovala pri več projektih. Eden je bil tudi ob Trdinovem letu, ki ste ga zaznamovali leta 2005.
To je bil projekt Kamnite Forma Vive v Novem mestu, na katerem smo naredili različne skulpture in ga vsako leto dopolnjujemo. Lani smo iz tri tone težkega kamna izdelali kamnito mizo z izklesano podobo situlske umetnosti, posvetilo pa je napisal novomeški pesnik Smiljan Trobiš. Mizo smo postavili v Park medgeneracijske solidarnosti pred humanitarni center in jo poimenovali Vez generacij, saj se bodo tu zagotovo srečevale generacije dedkov in babic, vnukov ter njihovih staršev. Za Prešernov dan imamo ob njej kulturne večere, Rdeči križ pa organizira različne dogodke in druženja generacij.

V zadnjem projektu pa smo Dolenjski ustvarjalci v kamnu in ustvarjalci Rovanove hiše iz Vipave obeležili minulo 650. obletnico ustanovitve Novega mesta, 100. obletnico postavitve železniške proge Novo mesto—Metlika in 200. obletnico rojstva Prešernove muze Julije Primic. Izdelali smo mizo z mozaikom situlskega konjička in knezom, premera 130 cm, na podstavku za mizo pa smo vklesali vojščake, ki mizo simbolično podpirajo. Mozaiki so Rudijevo področje. Okrog mize smo postavili štiri klopi s kamnitimi podstavki, prav tako z vklesano situlsko pripovedjo, ki jo lahko zasledite v vseh naših izdelkih. Mozaik je obdan z železnim kolesom lokomotive, ki je vozila na tej progi. Juliji pa smo posvetili izdelavo globokega reliefa z njeno podobo, ki smo jo vklesali v dvometrsko naravno skalo. Vse je umeščeno v nastajajoči Park mladosti pred Dijaškim in študentskim domom v Novem mestu.

Kaj imate v načrtu v prihodnosti?
V načrtu imamo, da bi pred gradom Neuhof postavili Juliji kip, fontano ter kamnite klopi z vklesanimi Prešernovimi verzi. Ta projekt bo verjetno zaradi pomanjkanja financ moral še malo počakati, zato bo najprej prišel na vrsto projekt, s katerim bi naslednje leto posvetili praznovanju jantarjevega leta. Že vsa leta ustvarjamo pod mentorstvom kamnoseškega in restavratorskega mojstra Francija Kocjana iz Zagrada. Vsi delamo ljubiteljsko, zato ne dobivamo nobenih honorarjev, veseli smo, če imamo pokrite stroške.

Od kod črpate ideje, saj še en projekt ni končan, ko začnete že drugega, in energijo za delo?
Rudi: Nekateri pravijo, da se v Novem mestu nič ne dogaja, ampak jaz pravim, da se ogromno, če imaš rad mesto in vidiš stvari, potem je idej še preveč (doda Jožičin mož, tudi sam vnet kipar).
Jožica: Tudi na hrvaškem otoku Krk imamo nekaj projektov. Rudi po skalah na obali oblikuje različne figure, jaz pa sem se lotila izdelave klopi pred kamnito počitniško hišo.

Potem gre orodje z vama tudi na dopust, tako da je kiparjenje za vaju sprostitev.
Jožica: Pa kakšna sprostitev. Včasih delamo od jutra do večera, ampak nismo nič utrujeni. Vam povem, četudi bi kje gorelo, ne vem, če bi videli. Tako smo zaverovani v delo.
Rudi: Ko padeš v delo, kar delaš in na koncu nekaj nastane. Drugi vidijo težko in naporno delo ter vročino – mi tega sploh ne opazimo.

Kako je pravzaprav delati s kamnom?
Rudi: Pri kamnu so pomembni tehnika in prijemi. Kamen je material, ki ima ogromno barv, nians, trdot, zato zahteva nežno govorico. Edino pravilo je, da ne prenese bližnjic, saj takrat protestira. Kamen že kot prvina ni mrzel. Najprej je ideja, potem pa spoznavanje tehnike.
Jožica: Previdno, potrpežljivo in z nežnostjo je potrebno delati z njim. Vsi pravijo, da je kamen trd, vendar ga je treba »božati«, ker hitro kaj odleti. Posebej dolenjski apnenec, ki je videti naravno, je pa zelo občutljiv. Jaz največ delam z njim. Za to moraš imeti občutek.

V zadnjih letih ste predani tudi kiparstvu, čeprav ste bolj poznani kot slikarka akvarelov. Kako se spominjate svojih začetkov in kdaj vas je že začela zanimati umetnost?
Že v osnovni šoli sem imela prvo slikarsko razstavo. Nato je prijateljica – po poklicu arhitekta, dala pobudo, da bi se udeležili delavnice slikarja Jožeta Kotarja. In sva šli. Od takrat naprej brez prekinitve slikam. Slikali smo tudi v Parizu, kjer sem imela čez nekaj let tudi razstavo, zato imam tam štiri svoje slike. Leta 1993 sem imela prvo samostojno razstavo. Pravijo, da ko delo javno izpostaviš, postaneš slikar. Nato sem se izpopolnjevala na ljubljanski slikarski šoli pri Sovretu, zatem pri prof. Djordju Petroviču iz Karlovca in na številnih likovnih kolonijah pri različnih slikarjih.

Kako so vam ostala v spominu leta učenja pri Sovretu in Petroviču?
V Sovretovi šoli smo se učili risbo ter slikanja v akrilni tehniki, in spominjam se, da je bil zelo natančen. Pri profesorju Petroviču sem se izpopolnjevala v akvarelu. Akvarel je moja ljubezen, zato je bil tudi naslov prve razstave Akvarel, ljubezen moja. Tu moraš ujeti prave barve, razlivanje barv in konture. Pri akvarelu je največji čar, da pogledaš sliko zjutraj, ko je suha. Ponoči sem po navadi slikala, zjutraj sem pa že pred službo hitela pogledat, kakšen je končni izdelek.

Kdaj najraje slikate?
Nekateri slikajo, ko so žalostni in dajo na ta način to iz sebe. Jaz pa ne. Slikam samo, če sem vesela. Če sem žalostna, ne morem delati. Ko sem najbolj razpoložena, takrat tudi največ naredim.

Za vami je že več kot 80 razstav doma in tudi v tujini. Ste morda opazili, da ljudje drugače vidijo vaše slike, opazijo druge detajle?
Razstave sem imela v več krajih po Sloveniji, na primer na gradu v Brežicah, Pokljuki, Trški Gori, Krki v Novem mestu in Ljubljani, na Otočcu, raznih razstaviščih v Ljubljani, Bledu, Dobrni, Čatežu, na hrvaškem otoku Krk, v Los Angelesu, Parizu in drugje. Razstavljala sem slike, kamnite izdelke in tudi poslovna darila. Naše občinstvo, ki je hodilo na razstave, nas je cenilo in nas še ceni. Temu primeren je tudi odziv. Zelo dobro sprejeti so tudi vsi naši kamniti projekti, zato se včasih prav čudimo, ali smo si res vse to zaslužili. Opažam pa, da so bile pred leti razstave bolj obiskane, saj so se ljudje zanimali za umetnost, danes tega ni več toliko. Menim, da je razlog v tem, da so bili včasih bolj zadovoljni kot danes.

Leta 2007 se je lotila projekta Tenis ART, saj se je tudi sama rekreativno udeleževala teniških turnirjev, ki ga je izvedla skupaj s trenerjem tenisa Jiřijem Voltom. Tako so nastala zanimiva likovna dela na temo teniške igre. Poleg platna sta avtorja uporabila tudi mavčne plošče. Slike niso nastajale klasično na stojalu, ampak na tleh, tako da sta ustvarjalca gledala na slikovno podlago iz ptičje perspektive. Slikarski pripomočki so bili teniški lopar in žogica ter barve.

Kako je bilo delati z mladimi, glede na to, da ste organizirali slikarske kolonije tudi za njih?
Čudovito je bilo delati z njimi. Sploh si nisem predstavljala, kako me bodo presenetili. V okviru Kulturnega društva Nove arkade smo odšli tudi na morje, kjer sem organizirala slikarsko kolonijo, tako da je na plaži v Portorožu slikalo vseh 40 otrok. Ljudje so nas opazovali, kaj počnemo, tako da smo se počutili, kot bi bili na sejmu. Z otroki smo imeli več razstav. Tu sem bila tri leta. Res je bilo fino in poučno.

Zdaj še sodelujeta z mladimi?
Če naju z Rudijem povabijo, se vedno odzoveva. Nazadnje sva bila na dnevu odprtih vrat v vrtcu, Rudi je kazal klesanje, jaz pa slikanje. Šolarji radi naredijo z nama tudi kakšen intervju. Medtem ko sem v Društvu Krkinih upokojencev prevzela sekcijo sprehodov, sodelujem tudi pri nekaterih drugih dejavnostih. Zelo rada se z Rudijem udeležujeva raznih kulturnih prireditev, koncertov in razstav. Izjemno sem vesela, da že petletna vnukinja Julija pridno posnema slikarske veščine, prav tako pa kaže zanimanje tudi dveletni vnuček Erazem. Obema dovolim uporabljati svoje profesionalne barve in čopiče. Tudi razstava bo kmalu.

Veliko tudi potujeta.
Včasih imam občutek, da drugi še več, vendar ko pomislim, kje vse smo že bili, vidim, da smo res veliko videli. Predvsem smo potovali študijsko. Veste, kako je to videti? To pomeni, da gremo skupaj tisti, ki nas zanimajo iste stvari. Na Dunaj in v Benetke smo šli vsako leto. Kamor koli gremo, vedno obiščemo pomembne razstave. Ko smo bili v Parizu, kjer sem imela tudi razstavo, smo ves dan hodili po galerijah in se izobraževali. Šli smo s kombijem, tako da smo si sami kuhali. Slikar Kotar nam je v galerijah razlagal, zvečer smo skupaj slikali in risali. Preden smo šli domov, smo imeli pa razstavo. V Zagreb hodimo še zdaj, kadar je kakšna pomembna razstava. Narodna galerija mi je tako domača, kot bi prišla v svojo galerijo.

Kot kaže, ste cele dneve vpeti v različne dejavnosti, kako vam uspe vse izpeljati?
To me vsak vpraša, pa ne znam odgovoriti. Midva imava v Beli krajini tudi etnološko hišo – mali muzej. Ne vem, kako nama vse uspeva, vendar imava oba isti cilj in interese, tako da se vse dopolnjuje. Rudi uživa in ima rad mir, jaz pa imam rada okrog sebe ljudi. Razdelila sva si tudi nekaj gospodinjskih del, tako da jaz kuham, Rudi pa pospravlja (pristavi s smehom).

Po sprehodu med kamnitimi skulpturami v Novem mestu sva najin pogovor sklenili z mislijo, da tudi majhna skupina ljudi, ki ima interes in voljo za ustvarjanje, lahko ogromno naredi za kraj in sokrajane. Nato pa je že odhitela na sestanek, saj so s skupino kolegov kiparjev že zasnovali nov projekt, ki se ga bodo lotili naslednje leto.