"Vse skupaj je tako lepo in presenetljivo. Bal sem se, da ne bo zanimanja, ampak kot ste videli, so dvorane polne. Pogovori so zelo zanimivi," je ob koncu retrospektive povedal režiser, snemalec, scenarist in montažer Karpo Godina. Foto: BoBo
Splav meduze
Američani so si med drugim lahko ogledali njegove celovečerne filme Karpa Godine Splav Meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj. Foto: IMDB
Karpo Godina
Leta 1943 rojeni diplomant režije na ljubljanskem AGRFT-ju je prepoznaven po svoji edinstveni filmski govorici, ki leži na preseku družbeno angažiranega izraza in svojevrstne filmske estetike. Foto: BoBo
Edvard Ravnikar. Trg revolucije (danes Trg republike). 1960-74. Ljubljana.
Retrospektiva del Karpa Godine v MoMI, ki je bila njegova prva v ZDA, je sovpadla z razstavo v istem muzeju, ki je posvečena jugoslovanski arhitekturi iz povojnega obdobja z naslovom K betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948-1980. Foto: Valentin Jeck, po naročilu Muzeja moderne umetnosti (MoMA), 2016

Američani so si med drugim lahko ogledali njegove celovečerne filme Splav Meduze, Rdeči boogie ali Kaj ti je deklica in Umetni raj. Ob sklenitvi teden dni trajajoče retrospektive njegovih del, ki je bila tudi njegova prva v ZDA, je filmar povedal še: "Vse skupaj je tako lepo in presenetljivo. Bal sem se, da ne bo zanimanja, ampak kot ste videli, so dvorane polne."

Druga celina, druga vprašanja
Ob tem pa je omenil tudi dejstvo: "Pogovori so zelo zanimivi. Jasno, da je to neki drug svet, kjer ne razumejo točno, kaj se je dogajalo pri nas. Je tisoče in tisoče vprašanj, ki so zame popolnoma nova. Na evropskih festivalih sem odgovarjal na drugačna vprašanja, tukaj pa se vse obrne in je to zame neka dragocena izkušnja."

Kot primer je Godina izpostavil film Rdeči boogie, v katerem prikažejo delavce iz Maribora, ki so prvič v življenju obiskali Jadran in videli morje. Vsi preverjajo, ali je voda res slana. Vprašanje gledalke se je glasilo v smislu, kaj je zdaj to, saj je tam pri vas izjemno lepo morje.

Od kratkometražnih filmih tudi film o Karpu Godini
Ob že omenjenih so bili prikazani še njegovi kratki filmi Pes, Divjad, A.P., Sonce, vsesplošno sonce, Piknik v nedeljo, Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk, Zdravi ljudje za razvedrilo, O ljubezenskih veščinah ali Film s 14441 sličicami in Pogrešam Sonjo Henie.

V okviru retrospektive je bil na ogled tudi film o Godini, Karpopotnik v režiji Matjaža Ivanišina, ter filma, pri katerih je bil Godina direktor fotografije in snemalec, in sicer Okupacija v 26 slikah režiserja Lordana Zafranovića in Črni film režiserja Želimirja Žilnika.

Na spletni strani newyorškega muzeja so Karpa Godino označili za pomembno osebnost jugoslovanskega filma. Radikalni črni val v 60. letih je navdihnil z "neukrotljivo izrazno svobodo", ki je bila popolnoma usmerjena proti vsem oblikam zatiranja in je uspevala še dolgo po koncu titoizma in razpada Jugoslavije v državljanski vojni.

Filmi kot spremljevalci betonske utopije
V MoMI so ga izbrali tudi zato, ker je tam trenutno na ogled velika razstava jugoslovanske socialistične arhitekture iz povojnega obdobja, naslovljena K betonski utopiji: Arhitektura v Jugoslaviji, 1948–1980. "Pred dvema mesecema so me vprašali, ali lahko ob razstavi arhitekture o nekdanji Jugoslaviji predvajajo tudi retrospektivo mojih filmov, in seveda sem sprejel," je razložil filmar in dodal, da so selekcijo naredili v muzeju.

Razpoznaven igriv anarhičen duh
V Makedoniji leta 1943 rojeni Karpo Godina je prepoznaven po svoji edinstveni filmski govorici, ki leži na preseku družbeno angažiranega izraza in svojevrstne filmske estetike. Že več kot tri desetletja prinaša igriv anarhičen duh poetiki in politiki filma, kjer se giblje med fikcijo in nefikcijo v svojih avantgardnih kratkih filmih iz 60. in 70. let ter v igranih filmih iz 80. in 90. let.

Sodeloval je z Bahrudinom Čengićem - Bato, omenjenima Žilnikom in Zafranovićem ter drugimi predstavniki črnega vala. Dejaven je bil tudi kot pedagog na AGRFT-ju, kjer je tudi sam diplomiral iz režije.

Godino so leta 2006 ovenčali s Prešernovo nagrado za življenjsko delo, leta 2013 z Badjurovo nagrado za življenjsko delo in letos še s Štigličevo nagrado Društva slovenskih režiserjev za življenjsko delo. Ob teh pa je prejel več kot 40 drugih najpomembnejših domačih in tujih nagrad.