Kurt Weill in njegova žena Lotte Lenya, ki je bila tudi igralka in pevka, na posnetku iz njunega newyorškega domovanja leta 1942. Nedavno najdeno partituro na treh straneh je Weill napisal prav zanjo, Lotte Lenya je pesem pela na politični reviji v Berlinu novembra 1931. Foto: AP
Kurt Weill in njegova žena Lotte Lenya, ki je bila tudi igralka in pevka, na posnetku iz njunega newyorškega domovanja leta 1942. Nedavno najdeno partituro na treh straneh je Weill napisal prav zanjo, Lotte Lenya je pesem pela na politični reviji v Berlinu novembra 1931. Foto: AP

Kot so sporočili s Sklada Kurta Weilla v New Yorku, je glasbenik partituro na treh straneh napisal za svojo ženo, igralko in pevko Lotte Lenya. Rokopis skladbe so odkrili v enem izmed berlinskih arhivov.

Neuspešno ženino iskanje partiture
Lotte Lenya je pesem pela novembra 1931 na politični reviji v Berlinu, nato pa je v 60. letih zaman iskala partituro. "Izgubljena. Lahko bi bila zakopana v kateri koli kleti," je zapisala po navedbah fundacije.

Leta 1900 v Dessauu rojeni Kurt Weill je študiral kompozicijo v svojem rojstnem kraju in tudi v Berlinu. Sprva se je ukvarjal s klasičnimi kompozicijami, od leta 1925 pa se je posvetil glasbenemu gledališču. Sodeloval je z dramatikom Bertoltom Brechtom. Leta 1933 je pred nacisti s soprogo emigriral v Pariz in nato v New York, kjer je umrl leta 1950.

Med njegova pomembnejša delo sodijo Opera za tri groše (1928), Vzpon in padec mesta Mahagoni (1930), Kimavec (1930), Poroštvo (1932), Izgubljeni med zvezdami (1949), Simfonija v enem stavku in Simfonija št. 2 (1921 in 1934) ter Koncert za violino in pihalni orkester (1924).

Od Brechta do lahkotnejšega gledališča v ZDA
Weill je sprva komponiral v ekspresivnem slogu, pozneje pa je v skladu z vzgojno tendenco gledaliških del Bertolta Brechta pisal slikovito in učinkovito scensko glasbo. Utemeljil je novo obliko skladbe, socialnokritični song z elementi jazza in plesne glasbe. V New Yorku se je prilagodil lahkotnejšemu ameriškemu glasbenemu gledališču.