Francetu Kralju je bila leta 1912 kot prva samostojna naloga zaupan odlitek posmrtne maske Antona Aškerca. Foto: MGML/sistory.si
Francetu Kralju je bila leta 1912 kot prva samostojna naloga zaupan odlitek posmrtne maske Antona Aškerca. Foto: MGML/sistory.si
Posmrtna maska Josipa Broza - Tita
Posmrtno masko Josipa Broza - Tita hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije. Foto: MNZS/sistory.si

Gre za vse tisto, kar neko skupnost na neki način moti, je ne združuje, je ne slavi, predstavlja identitetne in politične težave.

Alenka Pirman
Posmrtna maska Ivane Kobilce
Posmrtno masko Ivane Kobilce je izdelal Alojzij Repič, je pa v depoju Narodne galerije v Ljubljani. Foto: Narodna galerija/sistory.si

Društvo za domače raziskave z raziskavo Odlivanje smrti sodeluje v evropskem projektu Traces in tako se na primeru posmrtnih mask iz slovenskih zbirk ukvarja z vlogo umetnika pri posredovanju sporne dediščine. Po besedah Alenke Pirman iz društva je cilj raziskave najti nov način sodelovanja med znanstveniki, umetniki in skrbniki zbirk.

Po prepričanju Pirmanove je spornost širša in se ne omejuje zgolj na to, kar se nam na prvi pogled danes zdi sporno. "Gre za vse tisto, kar neko skupnost na neki način moti, je ne združuje, je ne slavi, predstavlja identitetne in politične težave." Kar je pri posmrtnih maskah na prvi pogled sporno, pa je, da jih denimo pri prenovi spominskih sob pisateljev, umetnikov in drugih pomembnih osebnosti umikajo.

Neizbežno interdisciplinarno povezovanje
Cilj raziskave se sicer veže manj na samo temo kot na vlogo sodobnega umetnika pri posredovanju sporne dediščine, ne glede na to, kakšna je ta dediščina in kdo prvi zazna njeno spornost - včasih so to zagovorniške skupine, civilna družba, nevladne organizacije, muzeji, včasih pa so bili to praviloma umetniki sami, ki so s prstom kazali na spornost muzealskih avtoritarnih hegemonih praks.

V zbirkah slovenskih muzejev, knjižnic in arhivov je neznano število posmrtnih mask. V prvi fazi jih želijo popisati in zbrati v posebnem spletnem arhivu. Po besedah Maruše Kocjančič so po testnem obisku depojev nekaterih ustanov v Ljubljani našli 41 posmrtnih mask, ki jih zdaj vnašajo v bazo inštituta za novejšo zgodovino sistory.si. Zbiranje bodo nadaljevali s poizvedbami po vsej Sloveniji. V okviru projekta bodo vzpostavili javno spletno zbirko posmrtnih mask in pripravili dve razstavi: prva bo novembra v Galeriji Vžigalica, druga bo leta 2018 v Mestnem muzeju Ljubljana.

V raziskavi se bodo po njenih besedah ukvarjali z vlogo sodobnega umetnika in skušali izumiti nov način sodelovanja, pri katerem bi interdisciplinarno sodelovali znanstveniki, umetniki in skrbniki zbirk. V triletnem evropskem projektu Traces, katerega del je raziskava, sodeluje devet univerz in dve društvi. V okviru projekta so vzpostavili pet interdisciplinarnih postaj, v katerih sodelujejo umetniki, znanstveniki in upravljavci sporne kulturne dediščine.

Kiparska tehnika z eno najdaljših tradicij
Po besedah Janija Pirnata iz društva je odlivanje posmrtne maske ena najstarejših portretnih kiparskih tehnik. V 19. stoletju je postala še posebej priljubljena, saj je sovpadala z družbenim uveljavljanjem meščanskega razreda, pri čemer so ključno vlogo odigrali tudi muzeji. Posmrtne maske za skupnost pomembnih osebnosti - politikov, znanstvenikov, umetnikov - so delovale kot eksploatacijski medij, vpet v natančno strukturirane politične in družbene projekte. Kot je še povedal, so se sami v raziskavi osredotočili na 19. in 20. stoletje.

Glede na razpoložljive podatke so posmrtne maske pomembnih osebnosti pri nas odlivali prav tako pomembni, uveljavljeni kiparji. Večinoma za odlitke obrazov znanih slovenskih umetnikov, med njimi pa številčno prevladujejo likovniki, sledijo jim književniki, najdemo pa tudi odlitke obrazov političnih osebnosti.

Gre za vse tisto, kar neko skupnost na neki način moti, je ne združuje, je ne slavi, predstavlja identitetne in politične težave.

Alenka Pirman