Smiljan Trobiš: Največja sreča v življenju je, da počneš to, kar rad delaš
Pogovor z novomeškim pesnikom, prevajalcem in recitatorjem
Objavljeno: 11. september 2018 ob 06:46
Novo mesto - MMC RTV SLO

Smiljan Trobiš pravi, da je do tega, da je v njegovih delih preplet več umetnosti, prišlo spontano Foto: MMC/Bojana Lekše
Človek ima toliko asociacij, ko gre za bogastvo dojemanja in vsega, kar čutimo. Jaz pravim, da je vsaka umetnina narejena do polovice, če je še tako popolna. Šele sprejemnik jo s svojim doživljanjem oblikuje do popolnosti, pravi Trobiš. Foto: MMC/Bojana Lekše

Pesnik Smiljan Trobiš iz Novega mesta postavlja poezijo na prvo mesto. V gimnaziji se je posvetil branju klasikov in že takrat začel pesniti ter objavljati v glasilih in lokalnem časopisu, pozneje v literarnih revijah in časopisih.

V zadnjih letih pa besede kar vrejo iz njega, kot je zatrdil v pogovoru. Zase pravi, da je največja sreča za človeka, če mu je dano, da dela to, v čemer je dober in se lahko razvija ter tudi duhovno raste. Njegov opus obsega 23 pesniških zbirk, tri zbirke meditacij in zbirko molitev, piše tudi eseje, haikuje in senryuje ter aktivno sodeluje z drugimi novomeškimi umetniki.

Pisati in objavljati ste začeli že v gimnazijskih letih.
Gimnazijske pesmi so ležale na omari približno 30 let. Potem sem imel pisateljsko blokado in več časa, tako da sem jih izvlekel z omare. Z Natašo Petrov, ki je moja prva bralka, sva naredila izbor in izšla je zbirka z naslovom Prelepi večer.

Navkljub zanimanju za književnost in poezijo ste se odločili za naravoslovje in študij medicine.
Oče je bil zdravnik, zato je tudi mene usmerjal v naravoslovje. Zaradi bolezni sem študij medicine opustil in diplomiral iz metod učenja na Pedagoški akademiji v Ljubljani, na smereh kemije in biologije, dodatno sem opravil še First certificate iz angleščine. Nekaj let sem poučeval in medtem izdal tri pesniške zbirke, in sicer V modro, Srečanja in Očiščeno jutro. Nato sem leta 1999 dobil status svobodnega ustvarjalca, od leta 2007 pa sem tudi v Društvu slovenskih pisateljev. Meni je vedno največ pomenila poezija, saj sem v tem našel poslanstvo.

Po branju vaših del in naslovih pesniških zbirk lahko zaznamo, da verjamete v neko višjo silo nad nami.
To je velika modrost, ki celostno zajame človeka. Človek ni samo materialno in psihološko bitje, ampak tudi duhovno. Duhovnost me je vedno zanimala, tako da sem v krščanstvu odkril veliko modrosti. Tudi sam sem izdal tri knjige meditacij O lepoti krščanskega življenja, knjigo Mali križev pot in zbirko molitev Ko tišina me objame. V njih ni ortodoksno cerkvena vsebina, ampak bolj umetniška.

Veliko razmišljate o veri in duhovnosti, kar vpliva tudi na vaše ustvarjanje.
Vsak ima svoj način, da prinese na svet svoj košček resnice.

Zbirka Domislice in spoznanja je nastajala več let in predstavlja vaša razmišljanja, ko se človek sprosti in umiri ter tako dobi odgovore na nekatera vprašanja o umetnosti, etiki in nasploh življenju, je v spremni besedi zapisala Manja Žugman Širnik.
Že desetletja zelo malo gledam televizijo, vendar veliko razmišljam. Včasih zgleda kar malce čudno, saj v pubih ljudje berejo časopis ali se pogovarjajo, jaz pa sedim in razmišljam. Tako pride do domislic in spoznanj med gledanjem vase in naokrog. Te domislice so nastajale zelo počasi in še nastajajo. Ravno včeraj so bile tri, ki jih zapišem ter shranim na računalnik.

Podobna spoznanja v obliki haikujev in senryujev ste zbrali v zbirkah Tiha želja, Košček neba med vejami in Trenutki. V čem se haikuji razlikujejo od senryujev?
Haikuji predstavljajo vedute iz narave, senryuji (so prav tako trivrstičnice) pa vedute iz človeške narave, njegove notranjosti, etike, mišljenja in ravnanja. Slednji so meni veliko bližji, saj se bolj zanimam za presežnost človekove notranje narave kot materialne ‒ zunanje. Pripravljam knjigo senryujev z naslovom Plivkanja, ki bo izšla pozimi 2018/2019.

Ne pišete samo poezije, ampak tudi smernice in napotke za kreativno pisanje. Naslov ene izmed knjig je, da je pisanje kot terapija. Je tudi za vas pisanje terapija?
To so tri knjige, in sicer Pisanje kot terapija, Živeti s pisanjem in Kako naj povem? V njih niso recepti za pisanje. Enostavno sem opisal svojo izkušnjo, kako me pisanje rešuje. Tudi zame je pisanje terapija, vendar ne samo to. Najti moraš smisel življenja, svoje poslanstvo, potem je vse lažje. To je danes zelo težko za prekarne in druge delavce. Zagotovo niso rojeni, da delajo na traku, ker imajo v sebi veliko bogastva in duhovne zrelosti.

Nedavno tega sem brala, da je le posameznikom dano, da svoj talent prepoznajo in ga tudi razvijejo.
To je največja sreča v življenju. Ne imetje, ampak to, da počneš tisto, kar rad delaš. Veste, enim je to hitro dano, drugim počasi. Ampak vse nas pelje v to smer – narava, ljudje, vendar še vedno zaidemo. Ko zaidemo, šele spoznamo, da smo naredili napako in zaradi tega trpeli, duhovno pa v sebi rastli in prišli do novih spoznanj.

Verjetno je tudi biti pesnik danost.
Poeta nascitur, orator fit. Pesnik se rodi, govornik pa naredi. Pesnika ne moreš narediti. Eni to skušajo, vendar jim ne uspeva.

Opazila sem, da tudi sami veliko nastopate.
Tudi sam recitiram, vendar ne profesionalno, čeprav pravijo, da ima delo, ki ga interpretira ustvarjalec sam, neko dodano vrednost. Mi je že več ljudi povedalo, da lažje dojamejo pesem, če jo berem jaz. Sicer je pa že Marcel Proust izjavil, da bralec bere samega sebe.

Kako pa doživljate recitiranje vaših pesmi iz ust nekoga drugega?
Človek ima toliko asociacij, ko gre za bogastvo dojemanja in vsega, kar čutimo. Jaz pravim, da je vsaka umetnina narejena do polovice, če je še tako popolna. Šele sprejemnik jo s svojim doživljanjem oblikuje do popolnosti.

Pri vas je zanimiv preplet različnih umetnosti. V zbirkah Ti si meni dar, Kako naj ti povem, Trialog in drugih vašo poezijo spremljajo fotografije, slikarska dela, sodelujete tudi s kiparji, skratka, verjetno vam umetnost na splošno veliko pomeni.
Do tega, da je v mojih delih preplet več umetnosti, je prišlo spontano. Prijatelj me je spodbujal in potem so res nastale pesmi ob likovnih delih. Malo sem sinestetik, saj zelo čutim stvari. Zatem je potrebno to integrirati, kar mi je v izziv. Spopadem se z umetnino in s tem, kar mi pove.

Izdali ste 23 pesniških zbirk in nekatere so dostopne tudi v elektronski obliki na vaši spletni strani.
Rad bi videl, da bi ljudje brali moje knjige in bi bile te čim bolj dostopne. Želim, da se moje ideje in izkušnje razširijo med ljudi. Skušam čim več delati in distribuirati. Če komu s tem pomagam, je moje poslanstvo izpolnjeno v smislu duhovnega osveščanja.

Za svoja dela ste bili tudi nagrajeni. Kaj vam osebno pomenijo te nagrade?
Bil sem jih zelo vesel in so mi tudi pomagale pri statusu, ki se na tri leta podaljšuje. Ena prijateljica mi je rekla, da je že trikrat prebrala mojo knjigo in je ni razumela, zdaj je rekla, da jo bo še šestkrat, da bo kaj razumela. Več mi pomeni človeški odziv. Rad sem med ljudmi, ki mojo poezijo cenijo.

Vas morda kateri od domačih ali tujih pesnikov nagovarja ali vam je blizu?
Rabindranath Tagore, ki je dobil tudi Nobelovo nagrado za književnost. On je vplival name že v gimnaziji. Lorca mi je vzor v poetičnosti, v čistem odnosu do lepote in poezije. Anton Vodnik mi je bil blizu vsebinsko.

Kaj menite o sodobni produkciji literarnih del? Pogosto slišim, da je meja med kvalitetno in nekvalitetno literaturo zabrisana oziroma je o tem težko soditi.
Kar je dobro, pristno in gre iz srca, bo ostalo, kar ni dobro, bo odplavljeno, ker nobenemu ne bo nič pomenilo. Čas je najboljši sodnik. Držim se klasike, ludizem in eksperiment nista zame, ker želim pomagati človeku. Sam sem veliko pretrpel in vem, kaj takrat človek potrebuje. Če to nastaja iz izkustva, obstane.

Na vaši spletni strani je zapisano, da ste glasnik nove dobe v literaturi, ki išče rešitev v duhovnosti nasproti kapitalizmu, materializmu, kopičenju stvari. Pravite, da poezija lahko izboljša življenje. K duhovnosti se vračate tudi v zadnji zbirki Oboki tihe svetlobe.
To niti ni tako novo, čeprav včasih rečejo, da orjem ledino. Stvari gredo v neki spirali, saj je boj med dobrim in slabim nenehen. Težko rečem, da bi sam iznašel kaj novega. Vsak človek je nekaj novega in vsak prinese svojo resnico, in nekaj je sprejeto, nekaj ni. Nekaj časa sem imel vse polno vprašanj in sem iskal odgovore. Nato sem s spremembo življenja naredil korak naprej in takrat začel tudi pisati. Sprememba je nujna, še posebej na področju etike, ki je ena od vodil moje poezije. Ta zbirka je zrelejša, umirjena. Notranji mir je za starejšega človeka zelo pomemben in ga mora zaslužiti.

V vaših pesnitvah je zaznati tudi simboliko, povezano z naravo.
To mi je sredstvo za duhovnost. Narava je sredstvo, da povem duhovno. Ne občudujem je same po sebi. Mene mika nadnarava. Ljudje so pozabili gledati v nebo, vsi gledajo samo dol.

Ali tudi pri sebi opažate, kako se kot pesnik spreminjate?
To so me že vprašali, vendar sem ugotovil, da se ne spreminjam. Bistvo ostaja bistvo. Bral sem gimnazijske pesmi, nato izbor iz vseh zbirk. In po 30 letih sem imel iste težave, isto transcendenco, ista vprašanja. Vse je bilo isto. To pa ne pomeni, da ne rastem v duhovnem smislu. Bistvo in notranjost ostajata enaka, spreminja se le skorja.

Pesmi po izboru pesnika Smiljana Trobiša:
PRIHAJA MIR

Vedno manj bo lagala tvoja duša
in lastni obraz ti bo vedno bolj podoben.
Utrujena moč počasi premaguje
tvojo sposobnost umika.
Staraš se.

Vedno manj te bo skrbelo,
kako boš živel med drugimi,
vedno bolj se boš cenil,
ker nisi čisto brez trpljenja
prišel do tu, kjer si,
nisi čisto brez modrosti
vozil svojega čolna med čermi –
in nisi nasedel.

V tebi se bosta srečali
utrujenost in resnica.
Nikoli ne boš več mlad
za druge,
postal pa boš mlad
v svojih preveč razkrivajočih očeh.

Lepota
bo zazvenela tudi v tebi,
postal boš lep starček
z dušo brez laži, da si mlad.
Zgoraj je sonce,
ki spočije le utrujene.
In zemlja da počitek
le resničnim.

Ločen, odtujen stvarstvu,
ki te je rodilo,
sanjaš svoj naslednji dan.
Tvoje noge so prešibke,
da bi nosile toliko sanj.
Zdaj boš lahko počival pod soncem,
na zemlji, ki te prijateljsko vabi,
da sedeš.

Nič posebnega se ne bo zgodilo.
Počasi boš zlezel pod svojo kožo,
brez mladostne prevzetnosti
boš začutil, da si obrnil pravi list,
ne da bi sam za to karkoli storil …

BITI MAJHEN

Znaš se umakniti
in znal boš iti skozi ozka vrata.
Otrok postajaš, z igrivimi mislimi,
ker se lahko igraš na igrišču,
ki so ga postavili odrasli.

Ko boš velik, boš otrok. Zaznaš druge
in ker je to v tebi, zagledaš otroke v drugih.
Kakšno bogastvo na igrišču sveta,
kjer vedno hočejo oklestiti vse, kar niso oni!
Pod sencami dreves se boš igral,
sejem sveta ti ne bo več tuj.

Ko bo odpadlo nepotrebno,
bo vse igra na peščeni obali morja
in le še čudil se boš
svojemu notranjemu in zunanjemu vesolju.
V tebi bo mir, ki ga še kot otrok nisi začutil,
ker še nisi šel čez brzice tega sveta,
in nisi še vedel tega, kar veruješ zdaj.

Odpro se ti oči za male ljudi.
Vedno si trpel zaradi napuhnjenih.
Nisi razumel, zakaj so te ranili
s svojim velikim balonom.
In vedno si imel rad preizkušene in preproste.

Srečaš jih in si jim blizu. Kakšna veličina!
Ves svet se lahko podre,
naša misel pa bo ostala večna,
kakor so besede v svetih pismih.
Modrost ti je postala domača,
ta sveta modrost,
ki kaplja vate po milosti in preizkušnjah,
pisana na tvojo kožo,
pomirjujoča, blagoslavljajoča!
Vedno si živel v znanju in med ljudmi.
Zdaj pa se umikaš k njej,
ki ti poje o vsepresegajoči ljubezni,
kar vse je.
Ko si se dvigoval vase, si na vse gledal navzdol.
Ko si blodil v temi, si iz luknje gledal k svetlobi.
Ko pa si našel svojo majhnost, si se uravnal z ljudmi,
ker nič ni ne tako visoko in ne nizko,
da ne bi mogel pasti še globlje.

Našel si horizontalo svojega življenja in biti.
Zdaj si lahko zadovoljen s tem, kar je
in vse to lahko sprejmeš za blagodejno pokoro.
Kakšno trpljenje je biti velik!
Razširiti svoj jaz čez stvari in ljudi, ki niso jaz
in si jih skušati podrejati!

Ko pa si majhen, kot si,
se ves uviješ v glavo bucike, zagledaš svoje malo telo
v velikih palačah narave in hiš, v vsem, kar te obdaja.
In pustiš živeti pticam in ljudem, naravi in nazadnje, sebi.

Bojana Lekše
Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.