Pred dvema letoma so v krožišču v Kostanjevici na Krki predstavili dve kovinski skulpturi, eno od njih je Tršarjevo Srečanje.  Skulptura simbolično in fizično zaokrožuje njegovo pogosto navzočnost v kostanjeviškem okolju. Foto: Facebook Galerija Božidarja Jakca
Pred dvema letoma so v krožišču v Kostanjevici na Krki predstavili dve kovinski skulpturi, eno od njih je Tršarjevo Srečanje. Skulptura simbolično in fizično zaokrožuje njegovo pogosto navzočnost v kostanjeviškem okolju. Foto: Facebook Galerija Božidarja Jakca
Pred dvema letoma je bila v Bežigrajski galeriji 2 na ogled razstava Tršarjevih del. V neonskih objektih Dušana Tršarja se svetloba kaže kot njihova svetleča barva in bit. Foto: Spletna stran Bežigrajske galerije 2

Njegova dela spadajo med pomembne inovativne umetnine, ne le na domačih tleh. Kot je zapisal umetnostni zgodovinar Lev Menaše, je Tršar "avtor, ki so ga vedno zanimale nove težnje v likovni umetnosti, zato se je v svojih delih že od začetka posvečal eksperimentom, tudi v tehničnem smislu".

Tršarjeva umetnost se ukvarja z obliko in gibanjem, natančneje: njegova dela uprizarjajo samo določen čas in trenutek svojega videza. Dotik med dvema formama in hkrati stik je oblikovan kot prekinjen lok v skulpturah ali kot prekinjen tok risbe.

Zasnova del kot človeških figur
Veliko njegovih objektov in kipov ima podobno zasnovo kot človeška figura: telo in glava oziroma telo kipa in okvir z jedrom ali telo in zgornji razširjeni del. Tudi velikost večine kipov in objektov je podobna višini ljudi, zato se gledalec z njimi sooča kot enakovreden akter in obratno. Tako si ne konkurirata z velikostjo, saj prav podobnost višin omogoča dejansko srečanje in enakovredno ogledovanje, je ob pregledni razstavi pred dvema letoma v Bežigrajski galeriji 2 zapisal likovni kritik Miloš Bašin.

Tršar, rojen leta 1937 v Planini pri Postojni, je leta 1963 diplomiral na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani. Leta 1966 je končal kiparsko specialko pri prof. Borisu Kalinu. Pozneje je kot docent začel predavati kiparstvo na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, v letih 1989 in 1991 je bil dekan, leta 1991 je postal redni profesor, leta 2006 se je upokojil.

Študijska potovanja so ga vodila po Evropi, severni Afriki, Aziji in ZDA. V sedemdesetih letih je bil član skupine neokonstruktivistov in vse do danes sodeloval na številnih pomembnih likovnih razstavah in simpozijih, za svoje umetnostno delovanje pa je bil večkrat tudi nagrajen. O njem je bil leta 2006 v režiji Ane Nuše Dragan posnet portretni film.

Leta 1978 je za razstavljena dela prejel nagrado Prešernovega sklada, leta 1974 je prejel Župančičevo nagrado.

V okviru njegovega jubilejnega leta bodo v prenovljenih razstavnih prostorih zahodnega galerijskega krila galerije Božidarja Jakca v Kostanjevici na Krki marca odprli retrospektivo njegovih del. Retrospektivo pripravljajo v sodelovanju z Galerijo Murska Sobota.