Velike dražbene hiše, kot sta Christie's in Sotheby's, so v poznih 90. letih preteklega stoletja tudi oblikovale in usposobile ekipe, ki se posvečajo odtujenim umetninam. Foto: Wikipedia
Velike dražbene hiše, kot sta Christie's in Sotheby's, so v poznih 90. letih preteklega stoletja tudi oblikovale in usposobile ekipe, ki se posvečajo odtujenim umetninam. Foto: Wikipedia
Pierre-August Renoir: Ženski na vrtu
Slika francoskega impresionističnega slikarja Pierre-Augusta Renoirja z naslovom Ženski na vrtu, ki je bila vrnjena Sylvie Sulitzer, vnukinji judovskega zbiratelja Alfreda Weinbergerja. Foto: Wikipedia Commons
Gustav Klimt: Jablana II
Na Avstrijo so na primer v preteklosti leteli predvsem očitki, da se pretirano obira pri vračanju umetnin, v nacistični dobi zaplenjenih judovskim lastnikom. Po novem pa se država spoprijema s kritiko, da se je zelo prenaglila z vrnitvijo ene izmed slik Gustava Klimta, saj ne le, da so vrnili napačno stvaritev, temveč je ta pristala tudi v rokah napačne družine ... Foto: Wikipedia Commons

Vendar je dejstvo, da se še vedno za veliko del, ki so jih zaplenili nacisti, ne ve, kje so, čeprav je od konca druge svetovne vojne minilo že 70 let, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Renoirjevo platno sedmerih lastnikov
Kljub temu pa so dražbene hiše tiste, ki imajo tudi precej pomembno vlogo pri vračanju umetnin, zaplenjenih v času nacizma, prvotnim lastnikom oziroma njihovim dedičem. Eden takšnih primerov je slika francoskega impresionističnega slikarja Pierre-Augusta Renoirja z naslovom Ženski na vrtu, ki je bila vrnjena Sylvie Sulitzer, vnukinji judovskega zbiratelja Alfreda Weinbergerja.

To platno je na primer, odkar je bilo septembra 1941 zaseženo, lastnika spremenilo kar sedemkrat, od tega štirikrat na dražbi. Šele leta 2013, ko naj bi bilo ponujeno na dražbi newyorške hiše Christie's, se je pojavil sum glede njegovega lastništva. V dražbeni hiši so sledili lastništvu slike do Weinbergerja, zvezno tožilstvo in FBI pa sta leta 1919 nastalo sliko nato vrnila Sulitzerjevi.

Mnogo let mednarodne brezbrižnosti
V času nacizma zaplenjene umetnine so postale predmet zanimanja sredi 90. let preteklega stoletja. Po mnogo letih, ko ni bilo storjeno nič, je 44 držav leta 1998 soglašalo z washingtonskimi načeli glede iskanja in vračanja zaplenjenih umetnin, je povedala Monica Dugot iz dražbene hiše Christie's.

Muzejem, trgovcem z umetninami in dražbenim hišam so objava številnih zaupnih dokumentov, razvoj spleta in digitalizacija omogočili dostop do izčrpnih in pomembnih informacij. Zelo izčrpna vira sta Register ukradenih umetnin in baza podatkov ERR (nem. Einsatzstab Reichsleiter Rosenberg).

Velike dražbene hiše, kot sta Christie's in Sotheby's, so v poznih 90. letih preteklega stoletja tudi oblikovale in usposobile ekipe, ki se posvečajo odtujenim umetninam. Kot je poudaril Wesley Fischer, raziskovalni direktor leta 1951 ustanovljene skupine Claims Conference, ki se med drugim prav tako ukvarja z vračanjem odtujenih umetnin, imajo te skupine izjemno pomembno vlogo. Prav Fischer je poudaril, da se trenutno dogaja menjava generacij.

Dražbene hiše pred zasebnimi trgovci
Po besedah vodje oddelka za vračanje umetnin pri Sotheby'su Luciana Simmonsa pod njihovo streho raziščejo provenienco prav vseh del, ki so nastala pred letom 1945, pa naj bo to slika, pohištvo, srebrnina ali preproga. Fischer iz skupine Claims Conference glede tega poudarja, da dražbene hiše v tem pogledu na splošno delujejo bolje kot zasebni trgovci z umetninami, saj morajo oglaševati, kaj bodo dale na dražbo, in tako je javno znano, kaj počnejo. Tako pa naj bi tudi minimalizirali tveganje, da bi nehote prodali umetniško delo, ki je bilo zaplenjeno v času druge svetovne vojne.