"Edino, kar je pomembno v življenju, ni tisto, kar se je zgodilo, ampak način, kako se tega spominjaš," je misel nobelovca Gabriela Garcie Marqueza, ki morda najbolje povzame delo Vojislava Pejovića v njegovi zadnji knjigi Ameriški sfumato, ki jo je nedavno v slovenščini objavila založba Sanje.

Vojislav Pejović je odraščal v Črni gori, študiral v Beogradu, doktoriral v Nemčiji, zadnja leta pa kot nevroznanstvenik in pisatelj živi in dela v ZDA. Že z naslovom knjige Ameriški sfumato v bralcu vzbuja asociacijo na sfumato — slikarsko tehniko, s katero se brišejo navidezni obrisi barv — namigujoč morda tako na vse meglene, zbledele spomine tistih, ki so se selili. Z drugimi besedami, to bi lahko bilo brisanje mej, ki jih je pisatelj večkrat prečkal.
Zeleno karto zadel na loteriji
Ko je na loteriji zadel zeleno karto, se je kot tridesetletnik preselil v ZDA. Najprej je živel v louisianskem mestu New Orleans. Po razdejanju, ki ga je pustil orkan Katrine, se je preselil v Chicago. "Nekaj skoraj romantičnega je v pakiranju kovčkov in odhodu v nekaj novega. Tisto, kar je dobro pri teh pogostih selitvah, je to, da pravzaprav pojem doma postane bolj zapleten, ker se množi ... Dejansko mislim, da je to eden najpozitivnejših učinkov migracije na moje življenje," pravi Pejović.

Znanstvenik in priseljenec
Ameriški sfumato je knjiga o znanstveniku in priseljencu Milošu, ki je začel živeti v Ameriki. Zakulisje dogodkov - spominov - povezuje ozemlje Črne gore, Beograda in Chicaga. Junak prek serije reminiscenc poskuša rekonstruirati in bolje razumeti lastno življenje. Skozi pripoved – kot skozi nekakšno zakleto hišo – prehajajo duhovi v obliki spominov: na že zdavnaj pokojno mamo, balkanske vojne v 90. letih, plažo iz otroštva. Stalnost teh motivov je v kontrastu s slogom in zgradbo, ki se spreminjajo iz zgodbe v zgodbo — opisujejo knjigo v založbi Sanje.
Zgodbe so nastale na vlaku v službo
V teh kratkih zgodbah, ki so skoraj v celoti nastale na vlaku v službo, med premikajočimi prizori, se avtor posveča izkušnji s spomini. "Kar zadeva sfumato v naslovu, je tista razlaga, ki se nanaša na meje, zelo priročna, ampak zame je bila to bolj negotovost spomina," pravi Pejović in dodaja, da je to zanj knjiga o biologiji spomina. Pisatelj, ki prihaja iz prostorov, ki se omenjajo v knjigi, pravi, da knjiga kljub vsemu ni avtobiografska. Vendar pa vsebuje informacije s področja nevro-biologije, področja, s katerim se Pejovic poklicno ukvarja. "Lahko je pisati o znanih stvareh, ker je koordinatni sistem znan. Um se lahko v njem svobodneje giblje."

"Srbohrvaščina" še živi
Z bralcem deli tudi svoj svet glasbe različnih žanrov, ki so jo ustvarili Jean Django Reinhardt, Bach, Dvořák, Bob Dylan, Nellie McKay ... Del knjige je Pejović napisal, kot sam pravi, v srbohrvaščini, drugi del knjige pa v angleščini, ob tem jih je vzporedno prevajal. "Knjiga je napisana v dveh jezikih: v angleščini in tistem, kar sem vedno imenoval srbohrvaščina. Tako smo ga klicali kot šolski predmet, ko sem odraščal. Mislim, da je to najbolj korekten izraz poimenovanja, ker označuje, da gre za policentrični jezik," dodaja Pejović.

Nekdanji Jugoslovan - edina kolektivna identiteta
Pejović pravi, da je njegova edina kolektivna identiteta, ki jo je kadar koli imel, jugoslovanska. Tako se tudi doživlja, kot sam pravi, če že je treba – kot nekdanji Jugoslovan, ki živi v Ameriki. Takšno identiteto – jugoslovansko – naj bi kot edino priznaval tudi veliki književnik Danilo Kiš, ki nastopi v Pejovićevi izmišljeni epizodi zgodbe Belmondo. Pejovićevo prvo knjigo, ki je bila objavljena leta 2008 – Život i smrt Milana Junaka – bo založba Sanje kmalu natisnila tudi v slovenščini.