V pogovoru je zatrdila, da se poročnega dne spominja, kot bi bilo včeraj, čeprav je od poroke minilo že 64 let. Vsakdan si krajšata tudi z družinskimi fotografijami pravnukinje, vnukov in otrok ter njunih družin.

Ob teh fotografijah se z možem spominjata trenutkov, ki so jih kot družina preživeli skupaj. Družinski člani ju pogosto obiskujejo in so zelo pozorni do njiju, zato Franji družina veliko pomeni. Veliko jima pomagajo, tako psihično kot fizično. Vesela je, da sta v Domu skupaj z možem, ki ne more več hoditi in mu v Domu nudijo vso pomoč. Sama se mu je pridružila, da ni sam.

V pogovoru je povedala, da so jo želeli premestiti v službo v Šoštanj, vendar je zaradi skrbi do staršev to zavrnila in potem delala kot administratorka v Ljubljani. "Noben me ni imel tako rad kot moja mama, sva bili tako navezani, da je nisem mogla pustiti in iti daleč po svetu, zato sem bila blizu doma."

Franja se spominja se spominja časov, ko sta z možem začela ustvarjati dom in družino. "Mož je bil tako priden, da je kupil parcelo in sva skupaj gradila hišo. Na začetku je bila samo kuhinja in hodnik. Veliko stvari pri hiši je naredil sam, ker je znal vsa obrtniška dela," je povedala Franja. Z veseljem se spominja tudi porok svojih otrok in vnuka ter vseh lepih dogodkov. Pravi, da ju druženje z vnuki in pravnukinjo pomladi.

"V najinih letih se je živelo bolj revno. Veliko smo morali delati. V težjih trenutkih sva se pa smejala in dobre volje sva bila. On je igral na harmoniko, tako da sva tudi zaplesala. Zaljubila sem se, ker je igral harmoniko, spomnim se petrolej zelene obleke in rdečega kolesa, lepih črnih las in nasmejanega obraza." Danes se z možem pogovarjata o lepih spominih in stvareh, predvsem pa se imata rada, je v pogovoru poudarila Franja.