Primoža Trubarja je zaigral legendarni Polde Bibič (levo na zaslonu). Foto: Arhiv Rada Likona
Primoža Trubarja je zaigral legendarni Polde Bibič (levo na zaslonu). Foto: Arhiv Rada Likona
Primož Trubar, restavrirana izvirna slovenska nadaljevanka
Polde Bibič v vlogi Primoža Trubarja.
Rado Likon
Rado Likon je bil direktor fotografije na snemanju pred 32 leti, zdaj pa je dobil priložnost, da je s sodobno tehnologijo lahko pokazal tisto, kar je želel že takrat. Foto: Arhiv Rada Likona
Primož Trubar
Kolorist Tomaž Hajdarević je opravil pomembno delo. Foto: Arhiv Rada Likona
Rado Likon
Rado LIkon je bil prvi slovenski študent na smeri televizijska in filmska kamera na praškem FAMU-ju. Foto: MMC RTV SLO

"Šele po 32 letih sem lahko pokazal to, kar sem takrat posnel. Zdaj mi je sodobna tehnologija omogočila, da pokažem, kar sem želel narediti takrat," zadovoljno pravi direktor fotografije Rado Likon, ki je tako po 32 letih dobil priložnost, da opravi pomemben del tudi pri restavriranju nadaljevanke. Kot pravi, je bilo za restavracijo potrebnih šest postopkov, pri čemer je imel sam ključno vlogo pri dveh. To je prvi tako obsežen filmski projekt Televizije Slovenije, ki se je delal po postopku digitalizacije slike in zvoka (prenos iz analognega nosilca v digitalno okolje – trajna hramba) in v drugi fazi restavriranja digitalizirane slike in zvoka (barvno usklajevanje, odstranjevanje prask, nečistoč, tresenje slike …). V arhivu RTV SLO je približno 20 milijonov metrov filmskih posnetkov, da se bo vse digitaliziralo, bo potrebnih še veliko let, pravi Likon, ki je bil v 70. letih prvi slovenski študent na smeri filmska in televizijska kamera na praški filmski akademiji FAMU.

Kot pravi, je tehnični napredek pri snemanju skorajda neopisljivo drugačen. "Začel sem študirati leta 1970, diplomiral sem pet let pozneje. Razvoj, ki se je zgodil do danes, je res neverjeten. Takrat smo imeli le 35- in 16-milimetrski filmski trak. Ko sem delal prvi celovečerni film v Sloveniji, sem dobil kamero, ki sta jo morala postaviti na stativ dva scenska delavca. Bil sem kot palček poleg te mašine, bila je zelo neokretna kamera, pozneje so prišle lažje in manjše kamere," se spominja začetkov svoje kariere, v kateri se je kot direktor fotografije podpisal pod 18 celovečernih filmov, pod številne dokumentarne in kratke filme ter kopico drugih filmskih projektov.

Kako je potekalo samo restavriranje?
Nadaljevanko Primož Trubar smo snemali na 16-milimetrski filmski trak v formatu 4:3, primernejši format bi bil 16:9, ampak v Sloveniji še nismo imeli primerne snemalne opreme super 16mm. "Tehnično smo snemali drugače kot zdaj. Snemali smo na film, negativ se je razvil in iz tega razvitega filma se je naredila delovna kopija, ki se je potem montirala ročno. Torej ti trakovi so se prekladali ročno. Na tonske trakove se je snemal zvok in tudi to je bilo treba prepisati na 16-milimetrske magnetne trakove in potem se je vse to združevalo v montaži. To je bil t. i. perfoton. Vse je bilo narejeno analogno," se spominja dolgotrajnega postopka pred več kot 30 leti. "Težava v tistem času je bila v tem, da je negativ film lepo dokumentiral vse stopnje od črne do bele, pozitiv pa je bil kontrasten in ni mogel zaznati spodnjih treh črnih odtenkov. To pomeni, da je bil razpon na pozitivu od maksimalno bele do maksimalno črne ožji. Zdajšnja tehnologija digitalizacije, ki jo uporablja Mediateka RTV SLO, pa je izvrstna in omogoča vidne vse odtenke."

Strokovnjaki RTV-ja so negativ optično prebrali, digitalizirali, kar pomeni, da so optično prebrali vsako sličico (za eno sekundo je potrebnih 25 sličic, štirje deli nadaljevanke pa imajo skupno dolžino 280 minut oziroma 16.800 sekund). Nato je sledila druga faza postopka: restavriranje.

Za restavriranje slike in zvoka veljajo določena pravila. "Če gre za restavriranje filma, pri katerem je snemalec že umrl, mora biti navzoča skupina najmanj dveh direktorjev fotografije iz Združenja filmskih snemalcev Slovenije - ZFS, en režiser in en mojster zvoka, in ta skupina mora nato z ekipo, ki dela digitalizacijo in restavriranje, poskrbeti, da si ogledajo vse različice filma, ki so dosegljive na katerem koli nosilcu. Potem morajo snemalci, ki so pooblaščeni za to delo, skupaj določiti, kakšna bo slika. Ne gre samo za to, da odstraniš mehanične napake tresenja, temveč da se čim bolj približaš izvirnemu materialu, ki je bil predvajan na premieri," je pojasnil Likon. "Ob restavriranju nadaljevanke o Primožu Trubarju je bil postopek, ker sem bil sam tudi direktor fotografije, malo drugačen, več vajeti sem imel v svojih rokah, lahko sem naredil remastering (posodobitev - izboljšanje slike) (uporabil sem skoraj vse prednosti, kar mi je omogočila digitalna tehnologija, in obenem ohranil svetlobno atmosfero slike, kot je bila v originalu)."

"Sam nisem potreboval za nadzor še dodatnega snemalca. Pri sliki sem se odločal torej sam, kar pomeni, da sem imel precej proste roke. S koloristom Tomažem Hajdarovićem sva skoraj celotne počitnice obdelovala sliko vseh štirih delov nadaljevanke v skupni dolžini več kot treh celovečernih filmov. Iz negativa sva skušala potegniti maksimum podatkov, nisva se ozirala, kakšna je bila slika na prvem predvajanju (seveda pa sva si jo pred tem vseeno dobro ogledala). Šele po 32 letih sem lahko videl to, kar sem takrat posnel. Na sceni je bilo precej temnih kostumov, veliko se je dogajalo ponoči in takrat žal teh odtenkov ni bilo mogoče pokazati na pozitivkopiji oziroma na TV-zaslonu."

Po končanem koloriranju je film šel v roke retušerki Klavdiji Dajč, kjer je s pomočjo posebnega programa in z veliko potrpljenja iz vsake sličice odstranila vidne mehanske praske in določene smeti. "Je pa potrebna previdnost, kajti nekatere stvari, recimo posnete snežinke, morajo ostati v filmu, odstrani se lahko le tisto, kar je treba odstraniti," je pojasnil Likon.

Za celoten postopek restavriranja je bilo potrebnih več postopkov, pri katerih so sodelovali različni strokovnjaki s svojimi sodelavci, v TV-arhivu je bila to Jožica Hafner, digitalizacijo je vodil Bojan Kosi, supervizor postprodukcijskih procesov je bil Sašo Koderman Patačko, obdelava zvoka je bila v rokah Roberta Sršena, fotografije je pripravila Petra Iskra, koordinatorka projekta je bila Dolores Šebat. Na koncu je oblikovalec Živko Ratković uredil tresočo začetno in končno špico ter dodal imena vseh sodelujočih na obsežnem projektu digitalizacije in restavriranja.

Leta 2016 je Mediateka na RTV SLO začela dragoceno edino mogoče trajno ohranjanje (digitaliziranje/skeniranje) svoje filmske zapuščine in videodediščine. Analogni filmski trakovi s časom propadajo, niso odporni proti plesni, ki jo imenujemo "vinegar sindrom", in seveda tudi ne proti mehaničnim poškodbam. Z nadaljevanko Primož Trubar se je začelo restavriranje filmske dediščine tudi na RTV SLO. "Želim si, da bi se digitaliziralo in restavriralo čim več avdiovizualnih del, igranih celovečernih, dokumentarnih, animiranih filmov, samo tako bomo lahko ohranili in približali gledanost filmov prihodnjim rodovom ter spoznali, kako bogata je naša filmska dediščina." Ob tem pa opominja, da so avtorske pravice vedno prisotne, ne glede na to, ali se AV-delo predvaja v analogni ali v digitalni obliki. In temu se bo morala prilagoditi tudi slovenska zakonodaja.