Kotor okoli leta 1904. Objavil Dom in svet. Foto: Arhiv NUK
Kotor okoli leta 1904. Objavil Dom in svet. Foto: Arhiv NUK
Bokokotorski zaliv. V ozadju kraj Perast.
Bokokotorski zaliv. V ozadju kraj Perast. Foto: Petra Iskra
Perast okoli leta 1912. Objavil Dom in svet.
Perast okoli leta 1912. Objavil Dom in svet. Foto: Arhiv NUK
Dunaj – prestolnica takratne Avstro-Ogrske.
Dunaj – prestolnica takratne Avstro-Ogrske. Foto: Rok Omahen
Mornarji ladje Sankt Georg.
Mornarji ladje Sankt Georg. Foto: Arhiv RTV SLO
Ladja Sankt Georg v Bokokotorskem zalivu.
Ladja Sankt Georg v Bokokotorskem zalivu. Foto: Arhiv RTV SLO
Zemljevid območja Boke Kotorske iz leta 1914. Objavil Štajerc. Foto: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Zemljevid območja Boke Kotorske iz leta 1914. Objavil Štajerc. Foto: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj
Uniforma avstro-ogrskega mornarja. Hrani Pomorski muzej Sergej Mašera Piran.
Uniforma avstro-ogrskega mornarja. Hrani Pomorski muzej Sergej Mašera Piran. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrski torpedni čoln v Bokokotorskem zalivu.
Avstro-ogrski torpedni čoln v Bokokotorskem zalivu. Foto: Arhiv RTV SLO
Reflektor torpednega čolna. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju.
Reflektor torpednega čolna. Hrani Zgodovinski muzej Istre v Pulju. Foto: Rok Omahen
Primerek torpeda. Hrani Pomorski muzej Reka.
Primerek torpeda. Hrani Pomorski muzej Reka. Foto: Rok Omahen
Zastava Avstro-Ogrske. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Zastava Avstro-Ogrske. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Makete avstro-ogrskih ladij. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj.
Makete avstro-ogrskih ladij. Hrani Muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Avstro-ogrska ladja v Boki Kotorski. Objavil Dom in svet, 1914.
Avstro-ogrska ladja v Boki Kotorski. Objavil Dom in svet, 1914. Foto: Arhiv NUK
V Pulju se je nahajala glavna avstro-ogrska pomorska baza.
Pulj je bil sedež avstro-ogrske vojne mornarice. Foto: Rok Omahen
Mate Brničević (1891-1918).
Mate Brničević (1891-1918). Foto: Arhiv RTV SLO
Jerko Šižgorić (1889-1918).
Jerko Šižgorić (1889-1918). Foto: Arhiv NUK
Viktor Žužek v mornariški uniformi med prvo svetovno vojno.
Viktor Žužek v mornariški uniformi med prvo svetovno vojno. Foto: Arhiv RTV SLO
Viktor Žužek leta 1968.
Viktor Žužek leta 1968. Foto: Arhiv RTV SLO
Ivan Kramžar v mornariški uniformi med prvo svetovno vojno.
Ivan Kramžar v mornariški uniformi med prvo svetovno vojno. Foto: Arhiv RTV SLO
Ivan Kramžar leta 1968.
Ivan Kramžar leta 1968. Foto: Arhiv RTV SLO

Ozračje je bilo polno vlage in delo na ladijskem krovu ni bilo nič kaj prijetno. Vsakodnevna rutina v varnem zavetju Bokokotorskega zaliva je načenjala duh slehernega, še tako potrpežljivega mornarja. Kako dolgo še? Vojna, ki naj bi se končala v nekaj mesecih, najkasneje pa do zime 1914, se je vlekla že štiri leta in ni bilo videti, da bi se kaj kmalu kaj spremenilo. Položaj Avstro-Ogrske in njene tesne zaveznice Nemčije je bil konec leta 1917 in v začetku leta 1918 z vojaškega vidika sicer dokaj dober.

Konec oktobra se je pričela 12. soška bitka, znana pod imenom Čudež pri Kobaridu, v kateri so združene enote avstro-ogrske in nemške armade prebile fronto in pognale Italijane daleč v zaledje ter pri tem zajele dobrega četrt milijona antantnih vojakov. Tudi na vzhodnem bojišču je dobro kazalo. Glavna konkurentka Rusija se je po oktobrski revoluciji umaknila iz vojne. Še največ težav je dvojni monarhiji povzročala preskrba vojske s hrano, ki jo je že kar kronično primanjkovalo.

Položaj na morju
Mornarjem bi lahko njihovi sotrpini na kopnem v uniformah cesarsko-kraljeve vojske enostavno zavidali boljši položaj, čeprav tudi na ladjah ni bilo ravno rožnato. Prav gotovo so bili mornarjem prihranjeni boji na prvi frontni črti, življenje v blatnih strelskih jarkih na zimskih temperaturah precej pod lediščem ter spomladanskem in jesenskem deževju, z boleznimi, ki so jih prenašali razni glodavci, ki so vojakom delali "družbo" v rovih. Tudi smrtnost mornarjev v vojni je bila, v primerjavi z ostalimi vejami vojske, izjemno nizka, k čemur je pripomoglo predvsem dobro vodenje mornarice v prvih treh letih vojne, kar je zasluga zlasti njenega poveljnika, velikega admirala (Großadmiral) Antona Hausa iz Tolmina. Po smrti admirala Hausa, slabo leto dni pred izbruhom upora, je vodenje mornarice prevzel admiral Maksimilijan Njegovan.
Novo jutro in nov dan. Pogled na koledar razkrije, da se je pričel tudi nov mesec – februar. Nizka oblačnost se je spustila nad zaliv Boke Kotorske, kjer je bila drugo najpomembnejše mornariško oporišče Avstro-Ogrske. Vreme je bilo običajno za ta letni čas, tudi pihalo ni nič – bilo je zatišje. Mornarji na ladjah so opravljali svoje vsakodnevne dopoldanske zadolžitve, po katerih je okoli poldneva sledilo kosilo. Boren obed, ki je bil postrežen mornarjem, si skoraj ni zaslužil imenovati se kosilo, kar pa ne moremo reči za častnike – ti se niso mogli pritoževati nad hrano, ki jim jo je pripravil častniški kuhar in je bila postrežena v častniški jedilnici, stran od navadnih mornarjev. Opoldne pa je dnevno rutino presekal ladijski zvonec, ki je naznanjal začetek upora. Dogodek je predramil zaspani jug monarhije in poslal na Dunaj zaskrbljen signal – v Boki Kotorski se je zgodil upor.

Lega Boke Kotorske
Zaliv Boke Kotorske upravno danes spada pod Črno goro, pred stotimi leti pa je bil del Avstro-Ogrske. Razčlenjen zaliv, sestavljen iz več manjših zalivov, je nudil dobro naravno zaščito pred napadom z morske strani in nekoliko slabšo zaščito pred napadom s kopnega, saj so bili bližnji okoliški hribi v okviru takratnega črnogorskega kraljestva. Na skrajnem severu Bokokotorskega zaliva vhod v notranjost zapira polotok Prevlaka (danes del Hrvaške) in otok Mamula. Kumburska ožina ločuje Topaljski zaliv od Tivtskega, v notranjem delu Bokokotorskega zaliva pa si sledijo še Morinjski, Risanski in Kotorski zaliv. Razdalja po cesti med največjim krajem na severu (Herceg Novi) in na jugu (Kotor) je slabih petinštirideset kilometrov oziroma petnajst manj, če se izognemo vožnji po notranjem delu zaliva, tako da se vkrcamo na trajekt, ki pluje med krajema Kamenari in Lepetane.

Razmere v Kotoru pred uporom
V letu 1914 je v cesarsko-kraljevi mornarici služilo slabih 34.000 pomorščakov, od tega jih je bilo na ladjah dobrih 19.000. Pomorsko oporišče v Kotoru je bilo drugo najpomembnejšo avstro-ogrsko pomorsko oporišče, takoj za Puljem. Na območju je bila prisotna ok. četrtina celotne avstro-ogrske flote. Med njimi so bile: oklepna križarka Sankt Georg, ki je bila obenem tudi admiralska ladja, ladja za torpedovke Gäa, oklepna križarka Kaiser Karl VI., lahke križarke Helgoland, Novara in Kaiser Franz Joseph I., torpedni rušilci Csepel, Dinara, Tatra, Orjen, Balaton, Scharfschütze, Huszar in Warasdiner, osemnajst torpednih čolnov, sedem nemških in nekaj avstro-ogrskih podmornic, bolniška ladja Afrika, stara bojna ladja Monarch, stanovanjska ladja Kaiser Max, ladja delavnica Cyclop in stražarska ladja Kronprinz Erzherzog Rudolf.
Glavni razlogi za upor mornarjev so bili pomanjkanje - že tako slabe - hrane, slabi odnosi med častniki in navadnimi mornarji – predvsem na večjih ladjah, naveličanost služenja v mornarici (nekateri mornarji so bili že osmo leto v vojski), pa tudi dolgočasna dnevna rutina ter pomanjkanje bojne vihre. Pritožbe nad nedejavnostjo mornarice so prihajale tudi iz drugih pomorskih oporišč ter ladij in so bile naslovljene na sam vrh mornariškega poveljstva, kar je v pismu iz leta 1914 zapisal tudi poveljnik avstro-ogrske vojne mornarice admiral in kasnejši veliki admiral Anton Haus. "Večji del flote, h kateri ne štejem monitorjev, ki so bili na Donavi in na Savi neštetokrat v akciji in imeli hude izgube, še ni videl sovražnika. Ta še nikoli ni bil manj kot 150 Nm [navtičnih ali morskih milj; približno 280 kilometrov, op. a.] od Pulja. Skoraj vedno je 400 [740 km, op. a.] in več Nm od tod. Tako daleč se peljati, da bi napadel dvakrat močnejšega sovražnika, seveda nima nobenega smisla. Toda tako ne mislijo vsi. Prejemam anonimna pisma častnikov in moštva, ki se hočejo boriti, zmagati ali umreti in podobne neumnosti. Iz zaledja dobivam tudi anonimna pisma, ki me izzivajo, naj napadem, se mi rogajo itd. Nihče pa ne pomisli, da bi nam celo uničenje Francozov ne prineslo nič drugega razen slave in da bi pri tem na vsak način izgubili. Če bi nas taka zmaga stala le polovico naše flote, v kar bi mogla upati samo optimistična norost, bi se tega veselil le naš tretji zaveznik [mišljena je Italija, ki v letu 1914 še ni bila v vojni z Avstro-Ogrsko, op. a.], ki bi se takoj počutil edinega gospodarja na Jadranu in v Sredozemlju."

1. februar 1918 – prvi dan upora
Nekaj pred enajsto uro dopoldne, po končanih rednih zadolžitvah, je na križarki Sankt Georg sledil zbor mornarjev na krovu. Disciplinski podčastnik je prinesel knjigo vojno-kazenskih zakonov in vojna pravila, častniki pa so jih vsaki skupini mornarjev prebrali. Niso se spuščali v govore ali jih komentirali, zgolj prebrali so jih. Morali so vedeti, da se nekaj pripravlja.
Bilo je poldne, čas kosila, toda vsi mornarji niso mislili na hrano. Manjša skupina mornarjev se je mesec dni pripravljala na ta dan. Oboroženi z osebnim orožjem – pištolami ter puškami so planili na palubo in vzklikali gesla svobodi in miru. Ob dvanajstih je mornar Ivan Vnuk iz okolice Ptuja s puškinim kopitom udaril po uri, ki je visela na steni nad mestom častnika straže in jo razbil.
Odjeknili so strel(i) iz ladijskega topa (priče si niso bile enotne o številu izstreljenih granat, verjetno pa je šlo za slepe granate). Admiralsko zastavo, ki je tolikokrat v vetru ponosno vihrala nad krovom ladje, so spustili z droga in na njeno mesto izobesili rdečo zastavo – simbol upora, ki je v naslednjih urah prostovoljno ali pa po sili razmer zaplapolala tudi na preostalih ladjah v Bokokotorskem zalivu. Zastavo naj bi po pričevanju enega od upornikov, Viktorja Žužka, izobesil Lojze Strajhar iz Radgone, kar pa kasneje ni bilo potrjeno, saj Strajhar ni bil med aretiranimi mornarji. Trušču, ki se je razlegal s palube, se je odločil narediti konec prvi častnik na Sankt Georgu, kapitan korvete (Korvettenkapitän) Zipperer, ki je skupaj z nekaterimi častniki privihral na palubo, držeč v eni roki častniško sabljo, v drugi roki pa pištolo. Ne vemo, ali mu je uspelo izstreliti, preden ga je v glavo zadela in težko ranila krogla enega izmed upornikov. Štabni zdravnik major dr. Kobal iz Ljubljane mu je prihitel na pomoč, toda tudi on bi kaj kmalu postal žrtev razgretih mornarjev, saj naj bi ga nadkurjač Mate Ostojić poskušal ustreliti, kar pa je v zadnjem trenutku preprečil Jerko Šižgorić, eden od štirih mornarjev, ki je bil le teden dni po zadušitvi upora usmrčen ravno zaradi streljanja na prvega častnika Zippererja, česar pa Šižgorić ni bil kriv. Usodni strel naj bi namreč sprožil mornar Ujdur. Po prevzemu oblasti so uporni mornarji določili poveljnike ladij iz svojih vrst, častnike pa zaprli v ladijske kabine. (Častnikov na križarkah Helgoland in Novara pa niso zaprli kot na Georgu in Karlu VI.)


Gostilna "Pri pošti"
Uporniki so se srečevali v gostilni "Pri pošti", ki jo je imela v najemu Fani Finžgar iz Ljubljane, soproga Janka Finžgarja (1884), mornariškega kadeta aspiranta v kotorskem oporišču. Gostilna se je nahajala v kraju Baošići, približno dva kilometra stran od oporišča v Đenovićih ob Kumborski ožini. Mornarju Finžgarju na sojenju niso dokazali krivde, vseeno pa je bil kazensko premeščen v albansko pristanišče Drač (Durrës), ki je bilo v tem času pod avstro-ogrsko okupacijo.

Sočasno z dogajanjem na Sankt Georgu so se podobni dogodki zvrstili tudi na ladji Gäa. Nad križarko Karl VI. je rdeča zastava zaplapolala okoli šestnajste ure, štiri ure po začetku upora na Sankt Georgu. Na krovu križarke Helgoland pa se stvari niso tako hitro odvijale kot na Georgu ali Gäi. Poveljnik Heyssler, kapitan bojne ladje (Linnienschiffskapitän) Helgoland, je bil med svojimi mornarji priljubljen in spoštovan častnik, tako da se moštvo ni z enako vnemo upiralo kot na drugih dveh ladjah. Glavni upornik na Georgu, Šime (Šimun) Ujdur je nato ukazal obrniti Georgove topove proti Helgolandu in jim v primeru, da ne izobesijo rdeče zastave, zagrozil z ognjem. Poveljniku Heysslerju ni ostalo drugega, kot da popusti, saj je bila razdalja med ladjama majhna in bi v primeru napada Helgoland gotovo potegnil krajšo. Podobno se je zgodilo tudi na križarki Novara, ki je bila pod poveljstvom kapitana fregate (Fregattenkapitän) princa Johannesa von und zu Liechtensteina. Grožnja z Georgovimi 240 milimetrskimi topovi, ki so lahko na razdalji do 5.000 metrov prebili jekleni oklep debeline do 275 mm, je bila dovolj, da je princ Liechtensteinski popustil. Tako njegova ladja Novara kot tudi Helgoland sta imeli oklep debel vsega 60 mm, ki nikakor ne bi ščitil ladje pred 215 kilogramskimi granatami topov tega kalibra. Tudi v ognjeni moči sta bili obe lahki križarki v primerjavi z oklepno križarko Sankt Georg v podrejenem položaju. Poleg dveh glavnih topov kalibra 240 mm je imel Sankt Georg tudi pet topov kalibra 190 mm, štiri kalibra 150 mm, enajst kalibra 70 mm, šest kalibra 47 mm, štiri kalibra 37 mm ter dve torpedni cevi kalibra 450 mm. Helgoland in Novara sta imeli premoč zgolj pri oborožitvi s torpedi, saj sta premogli vsaka po šest torpednih cevi kalibra 533 mm, od topov pa sta imeli zgolj devet kalibra 100 mm, enega kalibra 47 mm ter en protibalonski top kalibra 70 mm.

Najbolj zagreti uporniki so bili na krovu Sankt Georga in Karla VI., ki sta bili obenem najmočnejši in največji ladji v kotorski bazi. Poleg pomanjkanja hrane, ki je bil glavni razlog, da so se mornarji sploh uprli, je bil enako pomemben razlog upora odnos častnikov do mornarjev. Ta je bil na večjih ladjah precej slabši kot na manjših, zato tudi posadke manjših ladij niso bile tako odločne pri odločitvi za upor. Dobre štiri ure po pričetku upora so rdeče zastave vihrale na rušilcih Tatra, Orjen, Balaton in Warasdiner. Na rušilcu Dinara do popoldneva še niso izobesili rdeče zastave, enako tudi na rušilcu Csepel. Slednjega je prepričal šele strel iz topa, ki ga je sprožil mornar Mate Brničević (kasneje obsojen na smrt) s krova Sankt Georga.

Po začetnem dogajanju na morju se je upor razširil tudi na kopno. Uporniki so izobesili rdeče zastave v podmorniškem oporišču v Đenoviću, kar pa ni pomenilo, da so na svojo stran pridobili tudi posadke podmornic, ter v letalskem oporišču v Kumboru. Do večera prvega dne upor še ni dosegel osem kilometrov oddaljenega Tivta in tamkaj zasidranih ladij Monarch, Kaiser Max ter Cyclop. Prav tako rdeče zastave še ni bilo na oklepnici Kronprinz Erzherzog Rudolf, ki je stražila prehod v zaliv.

Konec prvega dne je bilo pod rdečo zastavo skupno med tri in štiri tisoč mornarji. Poveljnik celotnega kotorskega območja, feldzeugmeister [visok generalski čin, v mornarici mu je ustrezal čin admirala, op. a.] Oskar Guseck von Glankirchen se je odločil upor zadušiti s silo, pri čemer ga je podpiral tudi njegov nadrejeni, generalpolkovnik (Generaloberst) Stefan (Stjepan) Sarkotić von Lovčen, upravnik Bosne in Hercegovine, Dalmacije in Črne gore. V ta namen je general Guseck ukazal premik pehotnih in topniških enot iz zalednih hribov proti morju in zaprosil za dodatne ladje iz Pulja.

Zahteve mornarjev
Zahteve upornih mornarjev je zapisal Viktor Žužek, predane pa so bile kontraadmiralu Hansi. Po Žužkovem pričevanju je predlagal, da bi med zahteve dodali opombo, da v primeru antantnega napada na kotorsko bazo uporni mornarji takoj vrnejo poveljstvo častnikom, kar pa se kasneje ni zgodilo. Mornarji so zahteve razdelili na dva dela:

I. del

1. Takojšnja sklenitev splošnega miru.

2. Popolna politična neodvisnost od drugih držav.

3. Mir na podlagi ruskih demokratskih predlogov, brez aneksij.

4. Popolna demobilizacija in sestavitev prostovoljne milice.

5. Samoodločba narodov.

6. Lojalen odgovor na Wilsonovo noto.

7. Večja podpora in zadovoljiva prehrana družinam mobilizirancev.

8. Demokratizacija vlade.


II. del

1. Zaradi nezadostne hrane naj se ukinejo vsa nepotrebna dela in vojaške vaje. Za izjemna dela naj se prizna dodatna hrana.

2. Večkratna in daljša dovoljenja za počitek na kopnem.

3. Vsakih šest mesecev dopust, ki naj traja 21 dni, pri čemur niso všteti dnevi vožnje. Enaki pogoji kot za pripadnike štaba.

4. Uvede naj se udobnejši in hitrejši prevoz dopustnikov in naj se poveča hranarina oziroma dodeli hrana za popotnico.

5. Pravična razdelitev hrane na ladjah. Skupne kuhinje za štab in za moštvo.

6. Boljša preskrba s tobakom [vojakom je tobak pripadal po zakonu, op. a.], enaki obroki za štab in za moštvo.

7. Odprava pisemske cenzure.

8. Upoštevajo naj se posebne zahteve posameznih ladij in čolnov.

9. Udeležence te demonstracije naj ne zadenejo nikakršne posledice.

2. februar 1918 – drugi dan upora
Naslednji dan je general Guseck pooblastil polkovnika Bileka, da izroči upornikom ultimat, v katerem je zahteval njihovo popolno predajo. Polkovnik je ultimat predal ob 10. uri in 30 minut, iztekel pa se je tri ure kasneje. Drugo delegacijo mornarjev je kontraadmiral (Kontreadmiral) Alexander Hansa, mornariški poveljnik v Kotorju, sprejel uro po prvi delegaciji. Eden izmed članov delegacije je bil tudi višji podčastnik Franz Rasch, nemškega rodu s Češke, ki je služil v kopenskem oporišču v Kumboru in je bil eden izmed štirih upornikov, obsojenih na smrt. Na predlog kontraadmirala Hanse je general Guseck podaljšal rok za predajo za dve uri.

Na krovu ladje Gäa je medtem uporniški poveljnik Franc Bajželj iz okolice Kranja ukazal torpednim čolnom, naj dvignejo rdeče zastave. Gäa je bila namreč matična oskrbovalna ladja torpednih čolnov in mornar Bajželj jim je zagrozil, da bodo ostali brez hrane. Poleg groženj s topovi je bilo to dovolj, da so poveljujoči častniki na torpednih čolnih dovolili dvig rdečih zastav in tako tudi obdržali vsaj nekakšen nadzor nad svojimi ladjami. Uporniško vodstvo na Gäi je v duhu rdeče zastave tudi odpovedalo predvideno mašo, ki bi se morala vršiti na ladji ob prazniku svečnice (2. februar).

Med dopoldnevom drugega dne so bili uporniki še v zagonu. Že ob šesti uri zjutraj so uporniki izobesili rdečo zastavo na ladji Kaiser Franz Joseph I., tri ure kasneje so enako storili na Monarchu. Na Kaiser Maxu so se uporniki izkazali za bolj organizirane kot drugod; podvojili so straže, prepovedali prodajo alkohola na ladji ter zastražili shrambo s hrano. Do spora med častniki in (uporniškimi) mornarji pa je prišlo pri kosilu, ko so uporniki po načelu »en lonec za vse« postregli častnikom enako hrano kot navadnim mornarjem, tako da so častniki iz protesta zapustili ladjo in se pridružili cesarju zvestim četam na kopnem. Prav tako v času kosila, okoli poldne, so medtem izobesili rdečo zastavo tudi na Cyclopu. Istočasno so bile izobešene rdeče zastave pri poveljstvu minerjev na kopnem. Nekatere torpedovke (Torpedoboot – Tb) pa so bile še vedno brez zastav, med njimi Tb 13, Tb 15, Tb 65 in Tb 79 ter rušilec Scharfschütze. Podmornica (Unterseeboot – U) U-32, ki je bila privezana ob pomolu podmorniškega poveljstva, je dobila ukaz in se je morala privezati na Sankt Georga, ker je bila njena lega ob pomolu idealna za napad na Gäo, česar pa uporniki niso hoteli tvegati.

Glas o uporu se je tekom drugega dne razširil tudi na ladjo Kronprinz Erzherzog Rudolf, ki je stražarila vhod v Bokokotorski zaliv. Uporni mornarji so se po dvigu rdeče zastave odločili za premik k ostalim uporniškim ladjam v notranjosti zaliva in iz sidrišča zapluli proti Kumborski ožini. Enakomeren takt ladijskih strojev pa je v nekem trenutku preglasil zlovešč zvok. Komandant Boke Kotorske, general Guseck, je namreč ukazal eni od obalnih baterijo dpreti ogenj na bližajočo se ladjo. Okoli dvajset granat je bilo izstreljenih proti ladji, od tega je ena ubila uporniškega poveljnika Huga Sagnerja in mornarja Dvořaka ter ranila nekaj mornarjev v njuni bližini. Pokazalo se je, da uporniki le niso tako enotni, kot se je sprva kazalo, saj so topovi in strojnice na napadeni ladji ostali nemi – nekateri častnikom zvesti topničarji so namreč onesposobili ladijske topove. Po smrti uporniškega voditelja Sagnerja je njegovo mesto prevzel zastavnik Anton Sesan, Dalmatinec po rodu.

Slabljenje upora
Eden od očitkov upornih mornarjem poveljstvu je bil premajhna angažiranost v boju proti sovražniku, ki pa je izhajala predvsem iz nekoliko romantičnega pogleda na vojno in se je praviloma razblinila ob prvem stiku s sovražnikom, ko so vojaki videli, da v boju umirajo njihovi soborci, prijatelji, znanci pa tudi sorodniki. Vest o dveh mrtvih mornarjih na krovu Kronprinz Erzrhezog Rudolfa je upornikom odvzela vetra v jadra, čeprav je bilo uporniško vodstvo na ladji Sankt Georg še vedno neomajno. Iz Sankt Georga je prišla novica – tiste ladje, ki bodo spustile rdečo zastavo, tvegajo napad z njihove strani in z ladje Karl VI.

Neodločnost mornarjev je prvi opazil poveljnik križarke Novara princ von Liechtenstein, ki je povprašal svoje mornarje, kaj pravzaprav želijo od upora oziroma kaj pričakujejo. V glavnem so mornarji hoteli hrano, ki jim pripada. Racionalizacija prehrane je bila v tem času tolikšna, da so mornarji dobili kvečjemu tretjino predpisanega obroka, ki je bil določen za posameznega mornarja. Kapitan Liechtenstein je nato ukazal zakuriti kotle in pripraviti torpede. Ladjam okoli pa je odločno sporočil – kdor bo napadel Novaro bo torpediran. Grožnja s torpediranjem je imela svojo težo, saj je bila hitra križarka (Rapid Kreuzer) Novara opremljena ravno za tovrsten boj. S svojimi šestimi torpednimi cevmi, ki so izstreljevali torpeda kalibra 533 mm, bi lahko enostavno potopila oklepni križarki (Panzer Kreuzer), kot sta bili Sankt Georg ali Karl VI.

Poveljnik Liechtenstein se je odločil za premik v notranjost Bokokotorskega zaliva. Plovba v notranjost je bila pod rdečo zastavo tvegana, saj bi lahko general Guseck kateri od obalnih baterij lahko ponovno ukazal napad, toda plovba brez rdeče zastave je bila še bolj tvegana. Georgovi in Karlovi topovi so bili še vedno uperjeni proti Novari in bi jo lahko zelo hitro poslali na dno zaliva. Zavedajoč se nevarnosti je kapitan Liechtenstein nagovoril mornarje in dal možnost tistim, ki so se bali za svoje življenje, da ladjo zapustijo. Prihod stražarske ladje Rudolf z dvema mrtvima na krovu in z zastavo, spuščeno na pol droga, je tudi vplival na odločitev mornarjev Novare, tako da se jih je od dvesto do dvesto petdeset odločilo ladjo zapustiti. Deset minut čez drugo uro popoldan je bila Novara pripravljena na plovbo. Z močno okrnjeno posadko – celotna posadka Novare je sicer štela tristo dvajset mornarjev in še dodatnih dvajset častnikov – je brez težav zaplula v notranjost zaliva ter tam snela rdečo zastavo. Dve uri kasneje, deset minut čez šestnajsto, se ji je pridružila križarka Helgoland, kmalu pa tudi vsi torpedovke iz Đenovića ter rušilci Huszar, Dinara in Warasdiner. Rušilca Dinara in Huszar sta bila edina dva rušilca, ki v času upora nista izobesila rdeče zastave. Uporniške vrste v Tivtskem zalivu so se tako vidno zmanjšale, vedno več ladij pa je bilo po drugi strani v notranjih zalivih Boke Kotorske.

Med tem je upor zamiral tudi na rušilcu Tatra, kjer je uporniški poveljnik Anton Šparovec prosil zakonitega poveljnika, kapitana korvete Polića, da ponovno prevzame svoje poveljstvo nad ladjo, saj se je zbor posadke odločil, da se pridruži ostalim cesarju zvestim ladjam v notranjosti. Podobno se je zgodilo tudi na rušilcu Balaton, kjer je uporniški poveljnik, sicer telegrafski podčastnik, Gabrijel Marušič, prav tako vrnil poveljstvo.


Več o uporu mornarjev:
- Rafael Perhauc: Upor mornarjev v Boki Kotorski (Partizanska knjiga, 1976)

- Richard Georg Plaschka: Matrosen, Offiziere, Rebellen. Krisenkonfrontationen zur See 1900 – 1918 (1984) – v nemškem jeziku

Proti večeru drugega dne sta od rušilcev v notranjem zalivu manjkala le še Orjen in Csepel. Poveljstvo nad flotiljo je prevzel kapitan bojne ladje Heyysler, komandant Helgolanda, ki je bil najvišji po činu. Poveljnik nemških podmornic v Bokokotorskem zalivu je dal Heyyslerju svoje enote na razpolago, čeprav kapitan Heyysler ni imel namena potopiti avstro-ogrskih ladij, če to res ne bi bilo življenjsko nujno.

Na kopnem je med tem poveljnik celotnega Bokokotorskega območja general Guseck prejel iz Sarajeva sporočilo generala Sarkotića, v katerem mu je naročil, naj se ne zateče k najostrejšim ukrepom za zadušitev upora vsaj do naslednjega dopoldneva, ko naj bi prišle okrepitve iz Pulja. General Guseck je tako upornikom podaljšal rok za predajo do desete ure dopoldne naslednjega dne.

Se nadaljuje v soboto.

Rok Omahen


Ogledate si lahko izjavi, ki sta jih ob petdesetletnici upora za takratno TV Ljubljana dala Viktor Žužek in Ivan Kramžar. V drugem delu prispevka pa bomo objavili izjavi Juliusa Lupšine in Draga Bačana. Vsi posnetki so bili prvič predvajani 29. 1. 1968 v sklopu oddaje TV Obzornik.

Viktor Žužek, 1968
Ivan Kramžar, 1968
Viktor Žužek, 1968
Ivan Kramžar, 1968