Učiteljice so bile takrat zelo vpete v družbeno življenje v skupnostih. Med drugim so sodelovale v kulturnih društvih, v katerem so sodelovali vsi vaščani, ki so to želeli.
Učiteljice so bile takrat zelo vpete v družbeno življenje v skupnostih. Med drugim so sodelovale v kulturnih društvih, v katerem so sodelovali vsi vaščani, ki so to želeli. "Enkrat smo tako imeli vaje v Utiku. Ko sem šla po poti domov, me je eden prepričeval, naj pustim Dolenjca, češ da so vsi pijanci," se spominja Gabričeva. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik
Svoje upokojenske dni preživlja ob branju knjig, zelo rada pa se posveča tudi rožam. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Zdaj vidim kakšnega nekdanjega učenca, ki je odrasel moški, pa se spominjam, kako mi je med poukom, ko smo brali, zlezel v naročje. Otroci so se prišli "pocrkljat", sploh tisti, ki so doma pogrešali ljubeč dotik.

Gospa Rezika si je že od mladih let želela poučevati najmlajše otroke. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Skoraj bi rekla, da me je bilo strah upokojitve, kako bo potem. 1. septembra, ko so začeli učenci šolo, sem rekla, da bom šla kar v razred, da jih bom gledala. Ali pa bom šla nekam drugam, da jih ne bom videla. Bilo mi je zelo hudo, kar vrnila bi se v razred.

Tudi na stara leta ohranja stike s svojimi nekdanjimi kolegicami in sošolkami z učiteljišča, s katerimi se dobivajo vsako leto. Foto: MMC RTV SLO/Ksenja Tratnik

Od tega je kar 34 let v preživela v osnovni šoli Raka, kjer je v svet znanja pospremila na stotine prvošolčkov. Zaradi svoje prijaznosti je bila zelo priljubljena učiteljica, tudi sama je v svojem poklicu zelo uživala.

Njena življenjska zgodba je zelo zanimiva: pravo mestno dekle iz Ljubljane je za kraj obvezne enomesečne prakse na učiteljišču izžrebala vasico na Dolenjskem, kjer je pozneje našla tudi moža. "Pojma nisem imela, kje leži Raka, zato sva šli s sošolko, ki je izžrebala Veliki Trn (kraj blizu Rake), najprej na Miklošičevo v poslovalnico takratnega Izletnika vprašat, kje je to in kako pridem tja," se spominja začetkov svoje učiteljske kariere.

V šoli je preživela dolgih 35 let, a kot pravi, ji je bilo ob odhodu v pokoj, od česar je 20 let, zelo hudo, saj je zelo rada poučevala. Svoje upokojenske dneve preživlja ob branju in obiskovanju hčera in njunih družin, ki sta ji po smrti moža v veliko oporo. Na vprašanje, kako gleda na današnji pouk, se zasmeji in pravi: "Danes tudi učiteljica ne bi mogla biti, ko se nič ne spoznam na računalnik, ki je danes nujen pripomoček tudi v šoli."

Rojeni ste bili v Ljubljani.
Doma sem bila v Ljubljani, v Savljah, zdaj je to Bežigrad. Pri naši hiši obrača avtobus št. 14. Bilo nas je 11 otrok, jaz sem bila tretji otrok, prva deklica, zdaj nas je živih še osem. Za menoj je bilo potem še šest otrok. Veliko sem pomagala mami pri skrbi za mlajše otroke. Že od doma sem imela veliko prakse z majhnimi otroki, saj sem skrbela za tri mlajše brate in tri mlajše sestrice. Mama je šla po opravkih in me je pustila samo ter mi rekla, da naj naredim po svojih močeh. Bilo je tako, kot da bi imela vrtec doma.


Tudi na MMC-ju bo prvi šolski dan posvečen izobraževanju. Naš gost bo Dušan Merc, ravnatelj osnovne šole Prule, ki mu boste lahko prisluhnili v MMC-jevem intervjuju in ga v spletni klepetalnici povprašali o vsem, kar vas zanima o šoli. Še prej pa vas vabimo k branju njegove kolumne.

Šola, izobraževanje danes in nekoč so tudi teme člankov, ki jih to dopoldne objavljamo na MMC-ju.

Vabljeni k branju:

.

Da, gospod profesor! Ko je vaš učitelj "tisti s televizije".
.

Šola v Malaviju: Britvica in poslinjen prst namesto šilčka in radirke
.

Šola in šport: z roko v roki za sedanjost in prihodnost
.

Kolumna Dušana Merca: Politično-pedagoška vročica

.

Na koruzi poredni otroci klečijo, na osličku pa berejo šolske postave

Kako se spominjate svojih osnovnošolskih dni?
Ko sem hodila v osnovno šolo, ni bilo zvezkov. Oče od ene sošolke, Silve, v osnovni šoli je bil v službi na železnicah. Spomnim se, da je leta 1948 prinesel bloke, ki so bili na eni strani popisani, na prazno stran smo pa potem mi pisali. Se spomnim, kako smo pisali ruščino, ki smo se je takrat učili. A samo eno leto, potem je prišlo do političnega spora med Jugoslavijo in takratno Sovjetsko zvezo, in nato smo se nehali učiti rusko, odstranili smo vse vse Stalinove slike. To lepo priča o tem, kako se vse spreminja.

V Ljubljani ste šli potem na učiteljišče.
Zelo sem si želela iti na učiteljišče in me je bilo zelo strah, ker je bil takrat sprejemni izpit. Na Resljevi je bila stavba, tam zraven osnovne šole Ledine, kjer smo imeli potem nastope. Bilo je rečeno, da bodo trije oddelki in da jih bodo vzeli 100. Sva šli s kolegico pogledat, kdo je na seznamu sprejetih. Kako mi je utripalo srce od strahu in potem mi je odleglo, ko sem videla, da sem sprejeta. Sicer bi verjetno postala vzgojiteljica, ker me je tudi to veselilo. Moj profesor je takrat vztrajal, da naj grem kar na učiteljišče, saj sem še vedno lahko vzgojiteljica, če mi ne bo uspelo. Mogoče je bolj cenil učiteljski kot vzgojiteljski poklic.

Potem sem pet let obiskovala učiteljišče, kajti takrat se je ravno spremenil sistem, zato sem namesto štirih let tja hodila pet let. Pozneje sem, že po tem, ko sem bila mama in sem več let učila, naredila še višjo pedagoško. Leta 1971 sem začela, namesto dveh let sem potem štiri leta delala izpite, otroke pa sem pogosto vzela s seboj v Ljubljano in jih pustila pri sorodnikih, ko sem imela predavanja. A sem vztrajala. Hotela sem imeti vse narejeno, da ne bom ostala brez službe, in da sem lahko neodvisna, da imam svoj denar.

So bile na učiteljišču samo ženske?
Ne, takrat smo imeli tudi 11 sošolcev, ki so prihajali iz vse Slovenije. A, B, C. A so bile mešane, v B tudi, v C so bila pa samo dekleta, smo jih imenovali "cecke". Spominjam se, kako sem dobila svoje prvo nalivno pero. Moj sošolec na učiteljišču, ki je bil iz Medane, nam je prinesel v razred nalivna peresa, ki so jih pretihotapili iz Italije. Potem smo jih sošolci od njega kupili.

Vi ste verjetno stanovali doma, večina jih je bila pa v dijaških domovih?
Vsi so bili v domovih, v domu Ivana Cankarja in v domu Anice Černejeve, razen mene, ki sem se vozila od doma, in še dveh. Kako sem jim zavidala. So nam pripovedovale svoje dogodivščine, jaz sem morala pa domov in delat. Hodile so na plese, pa v Narodni dom, še vedno imam eno sošolko, prijateljico Ankico, ki zdaj piše spomine o mladosti.

Kako ste prišli na Rako?
V petem letniku smo imeli obvezno prakso. Naš profesor je naredil srečke in smo izžrebali, kam bo kdo šel. Ena je dobila Hrušico na Jesenicah, druga spet drugje, jaz sem dobila pa Rako. Moja sošolka je dobila pa Veliki Trn, kar je čisto blizu Rake. Kakšno naključje! Najprej sva šli na Miklošičevo ulico, kjer je bila Izletnikova agencija, da so nama sploh povedali, kje ležita kraja in kako prideva tja. In tako sva potem šli na vlak. Oče me je peljal s kolesom "na štangi" iz Savelj, še v vagon mi je kovček nesel, in sem šla. Do Sevnice z vlakom, potem pa z avtobusom naprej do Rake.

Na avtobusu sem vprašala, kako naj vem, da sem na Raki, pa mi je eden odgovoril, da naj opazujem, kdaj bom videla cerkev z dvema zvonikoma, takrat bom na Raki. Tako sem februarja prišla na Rako. Še danes se dobro spomnim, kako je bilo vse ledeno, bil je hud mraz.

Najprej sem šla do šole, kjer me je sprejel predstavnik šole, ki me je potem usmeril do hiše, ki je bila en mesec moj dom. Tako sem prišla v hišo Gabričevih, kjer so imeli tudi gostilno. Tako sem mesec dni tam opravljala prakso, v gostilni sem se pa pripravljala na pouk. Pri tem so me spremljali radovedni pogledi številnih mladih vaških fantov, za katere je bil obisk gostilne pomemben družabni dogodek, saj takrat ni bilo ničesar, ni bilo telefonov, televizij. V gostilnah so se družili, kadili, včasih tako, da se ni nič videlo. Ah, kako sem bila vsak dan vesela, da sem šla v šolo.

Po enem mesecu prakse sem se vrnila v Ljubljano, kjer me je potem čakala še matura. Se prav spomnim, ko sem šla gor po hribu in si rekla, nikoli več ne pridem v ta kraj. Koliko zarečenega kruha človek poje. Z gospodaričinim sinom Jožetom sva si bila namreč všeč. Potem ko sem se vrnila v Ljubljano, mi je pisal pisma. Tako se je začela najina romanca. Pozneje sem sicer izvedela, da takrat nisem bila edina, ki ji je pisal. (Smeh.)

Vendar pa se potem niste takoj vrnili na Rako.

Občine so dale za eno leto štipendijo in občina Šentvid jo je dala meni v petem letniku. Tako sem bila dodeljena v Utik v Vodicah, kjer je bila potem moja prva zaposlitev. Učila sem vsak dan, ob četrtkih smo imeli pa prost dan. Takrat sem si tudi kupila prvo kolo, da sem lahko obiskovala domače, kar je bilo blizu 20 kilometrov. Brat je vzel kredit. Ko sem dobila Rogovo kolo, sem bila presrečna. S tem kolesom sem potem prišla tudi na Rako, je bil moja dota. Mož si ga je velikokrat izposodil.

Kako je takrat potekal pouk?

V Utiku sem najprej tri ure učila en razred, vmes sem hitro pomalicala, potem sem naslednje tri ure učila še drug razred. Lahko bi imeli sicer tudi kombiniran pouk, da bi bili učenci dveh starosti hkrati pri pouku, a takrat nismo imeli tega sistema, smo imeli izmenski pouk. Imeli smo tablo, učenci so imeli že zvezke in učbenike, kakšnih drugih pripomočkov pa nismo imeli. To je bila podružnična šola, pozneje so šli učenci pa v Vodice. Bile smo tri učiteljice.

Življenje ubira zanimiva pota in tako ste se, mestno dekle, res znašli na Raki, na katero ste mislili, da se ne boste nikoli več vrnili?

Z bodočim možem sva si dopisovala - obiskovala skoraj nič - in tako se je razvijala najina romanca. Moje kolegice učiteljice so bile zelo zaščitniške - spomnim se, da so mi enkrat, ko je bil 25. maj, svetovale, naj grem na Dolenjsko preverit, ali res dela, da je priden. Tako sem res šla na avtobus in izkazalo se je, da je priden. Je delal (smeh).

Potem sem zanosila in na šoli so mi rekli, da sem odslužila eno leto, tako da lahko grem. K sreči je bilo prosto delovno mesto na Raki, tako da sem potem prišla na Rako. Danes bi težko dobila službo, sem imela srečo. Tako sem prišla h Gabričevim. Takrat ni bilo vrtcev, tako da sem dopoldne mami pomagala v gostilni, pazila otroke, popoldne sem šla pa učit, otroke je pa tašča pazila. Pouk smo imeli do petih, tako da sem potem hitro odhitela domov.

Moja družina je bila zelo nesrečna, da sem se poročila tako daleč, oče je prav jokal. A kaj moreš, ljubezen je bila velika in sploh se nisem obotavljala, predvsem zato, ker sem bila že noseča. Takrat bi šla tudi v Afriko, ker sem bila tako 'zatrapana'. Ena izmed tet mi je takrat napisala v pismu, da za vsakim dežjem posije sonce. In te njene besede sem si močno zapomnila.

Kako pa so takrat potekale priprave na pouk?

Za vsak dan poučevanja sem se morala pripraviti in napisati priprave. Vedno sem imela v glavi, da se moram pripraviti: kakšne učne liste in podobno. A takrat je bil bolj frontalni način poučevanja, učenci so zapisovali moje besede, zdaj pa se pouk v razredu močno prilagaja posameznim učencem oziroma njihovim sposobnostim.

Kakšni so bili pa otroci?

Otroci so hodili peš v šolo, doma so morali veliko delati, bili so včasih razposajeni, skratka, otroci. Včasih so bili na Raki v času trgatve potem upravičeni izostanka od pouka. Ker sem učila nižjo stopnjo, so bili vsi otroci majhni in res prijazni. Ko smo se o čem pogovarjali, so delili svoje izkušnje od doma. In smo poslušali o teličkih in drugih živalih, kaj se dogaja na domačijah, ker so otrokom veliko pomenile te stvari in so bili ponosni, da so lahko kaj povedali.

Učili ste veliko generacij, gledali, kako prihajajo k vam kot učenci otroci učencev?

To je bilo pa zelo lepo. Potem se je pogosto zgodilo, da sem videla mamico ali očeta v otroku, tako da sem že imena zamenjala. Mama je bila Barbara, hčerka pa Katarina, pa ji je bila tako podobna, da sem jo pogosto poklicala Barbara. Po obrazu si prepoznal, čigavi otroci so bili. Kadar zdaj vidim te otroke, jih imam še vedno za svoje. Zdaj vidim kakšnega nekdanjega učenca, ki je odrasel moški, pa se spominjam, kako mi je med poukom, ko smo brali, zlezel v naročje. Otroci so se prišli "pocrkljat", sploh tisti, ki so doma pogrešali ljubeč dotik.

Zdaj me pogosto povabijo na srečanja osnovne šole. Gledamo fotografije in obujamo spomine. Včasih je koga zelo težko prepoznati, spet drugi so pa še vedno enaki.

Vas je bilo kaj strah iti v pokoj?

Skoraj bi rekla, da me je bilo strah upokojitve, kako bo potem. 1. septembra, ko so začeli učenci šolo, sem rekla, da bom šla kar v razred, da jih bom gledala. Ali pa bom šla nekam drugam, da jih ne bom videla. Bilo mi je zelo hudo, kar vrnila bi se v razred. Po drugi strani pa se človek po toliko letih iztroši, nima več toliko energije, prišle so nove metode. Ob koncu sem opažala, da so bile mlajše kolegice drugačne od nas, me smo takoj, ko je zazvonil šolski zvonec, odšle v razred, one so pa kar klepetale na hodniku. Smo bile vajene drugačne discipline.

Veselje do poučevanja ste prenesli tudi na otroke, kajne?

Nikoli si ne bi mislila, da bo hčerka tudi učiteljica. V nasprotju z menoj ona poučuje v srednji ekonomski šoli. Ima potrpežljivost, ki je potrebna za opravljanje tega poklica. Dijake je težko učiti, moraš biti res zelo potrpežljivi.

Še danes spremljate dogajanje v povezavi s šolstvom, kako se spreminja pouk?
Danes je zelo drugače, učitelj ima veliko več obveznosti. Tudi za otroke je urnik kar prenatrpan. Vem pa, da je kar težko. Morajo biti učitelji res učitelji, da lahko vse zadano izvedejo in otroci na drugi strani, da vse vsrkajo. Otroci so danes drugačni, imajo na voljo televizijo, radio in tako naprej, so veliko bolj razgledani, a so tudi veliko bolj nemirni, nimajo obstanka. Težko se osredotočijo, ker je okoli njih veliko dražljajev, ki motijo njihovo pozornost.

Zdaj vidim kakšnega nekdanjega učenca, ki je odrasel moški, pa se spominjam, kako mi je med poukom, ko smo brali, zlezel v naročje. Otroci so se prišli "pocrkljat", sploh tisti, ki so doma pogrešali ljubeč dotik.

Skoraj bi rekla, da me je bilo strah upokojitve, kako bo potem. 1. septembra, ko so začeli učenci šolo, sem rekla, da bom šla kar v razred, da jih bom gledala. Ali pa bom šla nekam drugam, da jih ne bom videla. Bilo mi je zelo hudo, kar vrnila bi se v razred.