'Ljudje jemljejo zdravila, pohodništvo pa je naravno zdravilo. Je tudi odličen trening za daljše in zahtevnejše ture v gorah.' Foto: MMC RTV SLO/Nina Meh
'Ljudje jemljejo zdravila, pohodništvo pa je naravno zdravilo. Je tudi odličen trening za daljše in zahtevnejše ture v gorah.' Foto: MMC RTV SLO/Nina Meh
Rudi Potočnik je učitelj zgodovine in pohodnik. Že trinajst let se iz svojega domačega kraja vsak dan povzpne na Kremžarjev vrh, ki leži 1102 metra nad morjem. Foto: MMC RTV SLO/Nina Meh

Hoja za učence ni tako zanimiva. Potem ko si starejši, ko vidiš, da imaš neko korist pri zdravju, takrat šele začneš o tem razmišljati. Vedno pa rečem učencem - ni treba nujno hoditi v planine, pomembno je, da se gibate, 'športate', da živite zdravo.

Nasvet za mlade
Potočnik v hribe hodi od leta 1991. Foto: MMC RTV SLO/Nina Meh
Rudi Potočnik: 'Najljubših zgodovinskih knjig imam več. Če bi moral izbrati svojo najljubšo zgodovinsko knjigo, je recimo ena takšnih, ki sem jo z veseljem prebral, knjiga Na zahodu nič novega, avtorja Ericha Remarqueja.' Foto: MMC RTV SLO/Nina Meh
Čez tri mesece ga čaka upokojitev. Potem bo imel za hojo v hribe še več časa. Foto: MMC RTV SLO/Nina Meh

Zelo rad imam biografije o znanih osebnostih – od starejših časov, rimskih vladarjev, do novejših biografij ruskih carjev, avstro-ogrske Marije Terezije, Franca Jožefa, Stalina, Hitlerja, Tita. Rad berem, kar je v zvezi z zgodovino in sploh z družboslovjem, s psihologijo, zgodovino – to me vedno zanima.

O branju knjig

Svoj rekord je postavil pred tremi leti, ko je Kremžarjev vrh obiskal 525-krat v letu. Je učitelj in ljubitelj zgodovine, ki se pošali, da se bo po upokojitvi s planinstvom začel ukvarjati zares profesionalno. Njegova nova pohodniška cilja sta šest tisočkrat osvojiti Kremžarjev vrh in v štiriindvajsetih urah prehoditi Pohorje tja in nazaj. Učiteljski poklic vidi kot poslanstvo, pohodništvo pa kot najboljše zdravilo proti stresu. Če se odpravimo na Kremžarjev vrh, je zelo verjetno, da ga bomo na poti srečali. Rudi Potočnik je koroški fenomen, prvi med pohodniki.

Vaš drugi dom je Kremžarjev vrh, po domače Kremžarica. Nanjo greste vsak dan, tudi po večkrat.

Res je, na Kremžarico grem praktično vsak dan. Včasih tudi dvakrat, trikrat. Pred tremi leti sem postavil tudi svoj rekord, saj sem bil v enem dnevu na vrhu kar osemkrat. In to vse podnevi, približno v dvanajstih urah. Na ta način se poskušam preizkusiti in ugotoviti, koliko kondicije imam. Kremžarica mi je prirasla k srcu. Zdi se mi kar nekaj narobe, če ne grem nanjo. Med potjo srečam veliko prijateljev, spregovorimo kakšno besedo in je prav prijetno.

Kaj vas je spodbudilo, da ste začeli hoditi v hribe?

Hodim od leta 1991, prej nisem. V mladih letih sem šport sicer imel rad, igral sem tudi nogomet. Potem pa sem leta 1974 pričel opravljati učiteljsko službo in postal ljubitelj knjig. Vse, kar mi je ostalo od plače, sem dal za knjige in ogromno bral. Ob petkih popoldne sem se iz Slovenj Gradca odpeljal v Maribor in nakupil knjige, tudi iz antikvariata. Na poti nazaj sem že na avtobusu začel brati in potem bral cel vikend – petek, soboto, nedeljo. Bral sem klasične romane, predvsem pa vse, kar je povezano z zgodovino, saj sem poklicni zgodovinar. Zelo rad imam biografije o znanih osebnostih. Doma imam tudi lepo knjižnico, ki vsebuje več kot tri tisoč knjig. Navdušenje nad branjem je trajalo nekaj let, potem pa sem opazil, da je treba ob tem početi še kaj drugega. Že stari Grki so rekli: "Zdrav duh v zdravem telesu." Treba je bilo poskrbeti tudi za telo.

Vaši pohodniški rekordi so občudovanja vredni. Kolikokrat obiščete Kremžarico v enem letu?

Leta 1991 sem si začel pohode na Kremžarjev vrh zapisovati in jih prvo leto uspešno izvedel 35. V naslednjih letih sem jih naredil čez sto. Osebni rekord sem postavil pred tremi leti – 525 vzponov na hrib v enem letu. Tudi letos jih imam že 215. Kremžarica je moja najbližja gora, nanjo lahko grem od doma peš.

Kot pohodnik verjetno dobro poznate tudi druge vrhove.

Večkrat pomislim, da bi šel še kam drugam. In večkrat tudi grem na Uršljo goro, Peco, pa v Kamniško-Savinjske Alpe. Na Triglavu sem recimo bil sedemkrat in še vedno lahko pridem v enem dnevu na goro in nazaj. Udeležil sem se tudi drugih znamenitih pohodov, tudi nočnih – recimo nočnega Rokovnjaškega pohoda, pa tradicionalno nočnega zimskega pohoda Dražgoše. Dve leti po tem, ko sem pričel s pohodništvom, sem že osvojil Mont Blanc. Udeležil sem se tudi zahtevnejših tur, kot je recimo K24. To je koroški hribovski izziv, kjer moraš v štiriindvajsetih urah prehoditi 80 kilometrov dolgo pot z vzponi na pet najvišjih vrhov okoli Črne na Koroškem. Zajema Uršljo goro (1699 m), Smrekovec (1577 m), Raduho (2062 m), Olševo (1930 m) in Peco (2125 m). Ponosen sem, da mi je izziv uspel. Pred dvema letoma, ko sem dopolnil 60 let, sem poskusil ponovno in mi je prav tako uspelo. Udeležil sem se tudi različnih tekmovanj – eno takšnih je '6 ur Kališča'. Veliko hodim tudi na 'partizanko' na Kope, tako da dolgčas mi ni.

Kaj je tisto, kar vam pohodništvo prinaša? Če si predstavljate nekoga, ki ni niti pohodnik niti športnega duha, pa bi ga želeli prepričati o pohodništvu – kako bi ga prepričali?

Začne naj na najbližjem griču. Potem bo spoznal čar vse te hoje. Dobro bo vplivalo na njegovo počutje in zdravje. Pohodništvo te zasvoji – najtežje pa je začeti. Pohodništvo svetujem predvsem tistim, ki doživljajo stres. Hoja je namreč najboljše zdravilo proti stresu. Sam imam že kar slabo vest, če kdaj ne grem. Včasih je sicer kak upravičen razlog – recimo močan dež –, sicer pa me vremenske razmere nikoli niso odvrnile od tega. Na Kremžarico sem februarja recimo šel dobesedno do pasu v snegu. Ko sem proti vrhu že videl kočo, je bil pred mano še en večji zamet, čez katerega sem se moral prebiti. Na vrh sem prišel dosti bolj izmučen kot pa na Mont Blanc – ampak sem prišel. Če se odločim, da grem, grem in me ne prežene niti močno deževje, ko lije kot iz škafa. Imam palerino in me ni strah tega, da se zmočim. Rečem si: "Pa ja nismo iz 'cukra'." Nekaj časa pa traja, da se utrdiš. Človek je ustvarjen za hojo.

V planinah so ljudje vedno dobre volje, kajne?

Res je. Vrednota pri planincih je tudi prijaznost, načeloma se pri pohodništvu ne tekmuje. Vedno grem na Kremžarico od tam, kjer pohodniki parkirajo avte, in zdaj jih že poznam – točno vem, od koga so, in se prav veselim, da jih bom srečal in bomo rekli dobro besedo ali dve. Včasih že ko pogledam na uro, vem, koga bom srečal.

Verjetno ste zgled tudi učencem na vaši šoli?

Če sem nekomu za zgled, mi je to v veselje. Naša šola – Druga osnovna šola Slovenj Gradec – spada v skupino zdravih šol, in te ideje skušam prenesi tudi na učence. Pred leti sem imel recimo planinski krožek. Ko me učenci srečajo, me velikokrat vprašajo: "Ali ste že bili na Kremžarici?" Ta pozdrav je zdaj že skoraj moj vzdevek. Pa jim rečem nazaj: "Vprašajte me raje, kolikokrat sem že bil na Kremžarici."

Dolga leta ste učili na osnovni šoli. Kje vidite razlike med zdajšnjo generacijo in prejšnjimi?

Mogoče v zadnjem času opažamo, da je v tem obdobju prisotna velika množica informacij in je učencem najti tisto bistvo vedno bolj problem. Včasih učitelji rečemo: "Učenci so včasih bolj znali." Vendar je bilo takrat manj informacij in učenci so si jih tudi lažje zapomnili. Večina današnjih otrok je – kakor včasih – zelo v redu. Je pa res, starejši kot si, težje delaš z mladimi. Seveda pa so neke razlike – zdaj na primer učim učenca, čigar babico sem prav tako učil.

Ali torej otroke preveč poplavljamo z informacijami in jih premalo spodbujamo k razmišljanju?

Predvsem ugotavljamo, da manjka uporabno znanje. Bolj bi se morali zavedati, da nek podatek ni namenjen samemu sebi, ampak ima tudi širšo uporabno vrednost. Naj ponazorim – nekoč sem se pogovarjal z učenko, ki je bila dežurna. Dejal sem ji: "Ali veš, da sem jaz pol stoletja starejši od tebe?" Opazil sem, da je razmišljala, in sem pomislil, da najbrž ne razume, kaj pomeni pol stoletja. Potem pa mi je rekla: "Tovariš, oprostite, danes pa nimam matematike." Želim pokazati, da se učenci pri zgodovini učijo o stoletjih, vendar jih z vsakdanjo rabo ne znajo nujno povezati.

V slovenskih šolah že več let sistematično zbirajo podatke o gibalnih zmožnostih otrok. Smernice kažejo, da se te zmanjšujejo.

Kar se športa tiče, ugotavljamo, da – tako kot povsod po Sloveniji, kjer delamo raziskave – so manj gibljivi in imajo manj kondicije. Nanje vplivata sedeči življenjski stil in pretirana uporaba računalnikov. So seveda tudi posamezniki, ki obiskujejo nogomet, rokomet in odbojko. Seveda pa bi si želeli, da bi se gibali čim več. Vedno sem razmišljal, da bi moral učitelj s svojim delom nekako tudi vzgajati. Mislim, da sem s svojim zgledom na tem področju vendarle nekako vzgajal.

Zakaj ste izbrali zgodovino?

Zgodovino sem izbral že v gimnaziji v tretjem letniku. Videl sem, da nisem tehnični tip – matematika mi nikoli ni šla. Še zdaj, kadar imam kakšen stresen dan, sanjam moreče sanje, kjer pišem matematično šolsko nalogo. Ko se zbudim, sem kar vesel, da mi tega ni treba. Zgodovino sem potem takoj povezal s sociologijo in psihologijo, in ker mi je v gimnaziji dobro šlo, sem kasneje vpisal študij zgodovine. Učil sem se z veseljem, saj je zgodovina povezana tudi s celotnim družboslovjem.

Brez zgodovine ni mogoče celostno razumeti družbenih in kulturnih fenomenov.

Ja, pomembno je, da razumeš tisti čas, v katerem je neka znana osebnost ali umetnik živel in ustvarjal. Če ga ne razumeš, ti je lahko dolgočasno. Zato tako za šalo učenci včasih o zgodovini zapišejo: "Zgodovina je veda o mrtvih, ki muči nas žive."

Večkrat dam primer – pri slovenščini se učenci učijo, da je France Prešeren največji slovenski pesnik. Zakaj je Prešeren tako pomemben? Pa jim razložim, da je bil to čas, ko je bilo težko biti Slovenec, saj so Slovence zapostavljali, slovenski jezik pa je bil razumljen bolj kot jezik za dekle in hlapce, medtem ko je bila nemščina jezik za gospode. Prešeren je v tistem času dokazal, da se da v slovenščini izražati največje umetnine. No, na tak način lahko občutiš veličino Prešerna. Že same pesmi so čudovite, ampak treba ga je razumeti širše. Treba je razumeti čas, v katerem je živel – Metternichov absolutizem, kjer je bila svoboda besede prepovedana, sploh pa slovenska. V tem kontekstu bi želel, da bi učenci razumeli snov.

Bo po upokojitvi pohodništvo vaš novi glavni poklic?

Včasih se malo pošalim, ko me kdo vpraša: "Kaj pa zdaj, ko imaš še tri mesece do upokojitve?" In jim dogovorim: "Do zdaj sem se polprofesionalno ukvarjal s planinstvom, zdaj se bom pa profesionalno." Če bom le zdrav, upamo. Smisel pohodništva je hoja, rekreacija, ki je namenjena zdravju.

Boste nadaljevali pohode na Kremžarico?

Zdaj se približujem številki 6.000. Ko sem jih naredil 2.500, sem pomislil – a jih bom le dosegel 5.000? Do upokojitve imam še tri mesece, potem pa je moj nov cilj 10.000 vzponov. Če to pot na Kremžarico in nazaj preračunam, že drugič hodim okoli sveta. Vleče me tudi, da bi v 24 urah poskušal prehoditi Pohorje, tja in nazaj. Moraš pa si postaviti cilje – ker ti dajo moč, kar te vleče naprej. Za dolge ture je zelo pomembno, da imamo veliko kondicije. Veliko je tudi v glavi – če ne bi imel trdne volje, bi šlo težje. Kjer je volja, je tudi pot.

Kaj je za pohodnika in učitelja zgodovine Rudija Potočnika smisel življenja?

Smisel življenja je biti vesel, zdrav, smisel je, da si srečen. Da si življenje poskušaš urediti tako, da te zadovolji in da je lepo. Marsikdo, ki me pozna, mi tudi reče, da s svojo malo milejšo naravo verjetno ne bi zdržal v šolstvu teh stresov, če se ne bi ukvarjal s pohodništvom, in v tem vidim smisel življenja. Da si čim bolj zdrav in zadovoljen. Da si čim bolj gibljiv in da si – preprosto rečeno – 'fit'. Zato tudi večkrat rečem, da je Kremžarica kot zdravilo.

Hoja za učence ni tako zanimiva. Potem ko si starejši, ko vidiš, da imaš neko korist pri zdravju, takrat šele začneš o tem razmišljati. Vedno pa rečem učencem - ni treba nujno hoditi v planine, pomembno je, da se gibate, 'športate', da živite zdravo.

Nasvet za mlade

Zelo rad imam biografije o znanih osebnostih – od starejših časov, rimskih vladarjev, do novejših biografij ruskih carjev, avstro-ogrske Marije Terezije, Franca Jožefa, Stalina, Hitlerja, Tita. Rad berem, kar je v zvezi z zgodovino in sploh z družboslovjem, s psihologijo, zgodovino – to me vedno zanima.

O branju knjig