V spomin na Rajka Ranfla
Nesporni vrhunec njegovega ustvarjanja je Ljubezen
Objavljeno: 16. junij 2017 ob 20:27
Ljubljana - MMC RTV SLO

Rajko Ranfl
Poleg številnih kratkih filmov različnih zvrsti, posnetih tako za Vibo kot za televizijo, je Ranfl posnel tudi pet igranih celovečernih filmov. Foto: BoBo

O Rajku Ranflu, tem filmskem samouku, ki je svoj ustvarjalni talent razvil samo s prakso (k filmu je namreč prišel po študiju ekonomije, ki ga je končal leta 1962), ni težko trditi, da je eden od najbolj vsestranskih in raznovrstnih domačih filmskih ustvarjalcev.

Kljub temu pa je med širšim občinstvom osupljivo slabo poznan, kar posledično pomeni, da so le redki pripravljeni priznati pomembnost njegove vloge v zgodovini slovenskega filma in za njegov razvoj. Pravzaprav bi lahko rekli, da podoživlja usodo celotnega slovenskega filma, ki ima v domačem okolju nedvomno veliko večji pomen in vlogo, kot so mu jo številni doma pripravljeni priznati.

Že moje srečanje z njim je po svoje simptomatično. Ranfl je bil namreč eden prvih domačih filmskih ustvarjalcev, ki so vstopili v mojo zavest, in sicer še v najstniških, srednješolskih letih, pobliže in natančneje pa sem ga začel spoznavati šele veliko, res veliko let pozneje.

Najprej je bil zame (in za številne vrstnike) le ime, gola črka na papirju, nekdo, ki smo ga povezovali s takrat med mladimi nadvse priljubljenima filmoma: Ko zorijo jagode (1978), ki je v podobe prenesel zgodbo prav tako priljubljenega istoimenskega mladinskega romana Branke Jurca, in razvpitim filmom Ljubezen (1984), ki je prek Marjanove zgodbe (le redkokdo takrat ni vedel za njegov razvpiti ménage à trois) razvnemala predvsem deško fantazijo in njihove pogovore. Filma sta bila resnično priljubljena, pa vendar je Ranfla zato le redkokdo kaj bolje poznal. Priča smo bili torej presenetljivemu položaju, ki je nasprotoval intuiciji – o Ranflu se je veliko govorilo, a zares poznal ga je le malokdo.

Tako je Rajko Ranfl še danes eden najizraziteje – in nedvomno po krivici – spregledanih domačih filmskih avtorjev, pa čeprav se mu je v nekem trenutku uspelo uveljaviti tudi na mednarodni ravni. To je bilo morda še najizraziteje na začetku njegove ustvarjalne poti, ko je, najprej pri hrvaškem Filmskem avtorskem studiu – ob Lordanu Zafranoviću, Rajku Grliću, Branku Bauerju, Karpu Godini, Vasku Preglju in številnih drugih –, pozneje pa tudi pri domači Vibi začel snemati kratke filme in je za enega izmed teh, delo z naslovom Monstrum (1970), v Locarnu dobil celo srebrnega leoparda za najboljši kratki film. Danes nagrado sicer še omenjajo, podatka o tem, za kateri film jo je prejel, pa skorajda ni zaslediti.

Poleg številnih kratkih filmov različnih zvrsti, posnetih tako za Vibo kot za televizijo – pozneje so bili ustvarjalno v ospredju predvsem njegovi dokumentarni portreti umetnikov (od Ladka Korošca do Jožeta Ciuhe in Mikija Mustra) –, je Ranfl posnel tudi pet igranih celovečernih filmov. V njih – vse od prvenca Mrtva ladja (1971) – je pogosto prepletal različne žanrske elemente, pri tem pa so začetne mračnejše tone pozneje zamenjali bolj sproščeni, svetlejši in celo duhovitejši.

Nesporni vrhunec njegovega ustvarjanja pa je čudovita Ljubezen (1984), za katero je Ranfl dobil tudi nagrado Prešernovega sklada. Ta, v medvojno obdobje umeščena zgodba o odraščanju z ozadjem druge svetovne vojne je v slovenski film prinesla tisto, kar smo v njem številni pogrešali: izrazito neideološko, a še vedno prodorno in brezkompromisno upodabljanje političnoideološke razdvojenosti slovenske družbe, ki jo je Ranfl z izjemno senzibilnostjo in prefinjenim občutkom za oblikovanje pristnih, življenjskih likov prepletel z intimnimi usodami posameznikov.

Še danes imam Ljubezen – ki je bila leta 1996 v novi Ranflovi montaži izdana na videoposnetku – za enega najboljših slovenskih filmov na to temo, edino domače delo, na katerega sem se spomnil ob poljski Idi Pawla Pawlikowskega, dobitnici številnih mednarodnih nagrad (tudi nagrade za evropski film leta), ki v kontekstu poljske družbe na podoben način obravnava podobno temo.

Denis Valič, iz oddaje Gremo v kino na 1. programu Radia Slovenija

Spodaj povezava na videospot Nece Falk, ki ga je režiral Ranfl.

Prijavi napako

<< Pojdi nazaj
Komentarji
alex1970
# 16.06.2017 ob 23:40
Iskreno sožalje svojcem. Žal je tako - ko ljudje umrejo, se jim vedno piše hvalnice. Kje ste bili novinarji, ko je Rajko bil še živ? Lani je prejel nagrado Društva slovenskih režiserjev za življenjsko delo, pa bi lahko naredili z njim pogovor, portret, karkoli,... Več kot leto dni je že od tega. Imate možnost, da se morda v prihodnje spomnite katerega našega ustvarjalca - tako starejšega kot mlajšega. Dvolično je namreč tole pisanje.